Beseda dolgčas (v angleškem izvirniku: boredom, op. prev.) se lahko primerja s svedrom (v angleškem izvirniku: boring tool, op. prev.) – oziroma, natančneje, vrsto svedra, ki se postopoma in s ponavljajočim se vrtenjem zadre v trdno skalo. Ta povezava se zdi prav na mestu, saj so telefoni v številnih pogledih za nas postali nekakšni “svedri” oziroma “orodja za preganjanje dolgčasa”. To je orodje, za katero se nam zdi, da nam pomaga premostiti dolgčas, toda, ironično, je prav telefon tisti, zaradi katerega nam je pogosto dolgčas. Z drsnim gumbom se premikamo skozi slike in vsebino, ki v najboljšem primeru terjajo našo spontano pozornost, a najpogosteje to počnemo zaradi površinske tolažbe, da v tem najdemo stimulacijo, ne priznamo pa si, da nam je dolgčas.

Že pokojni Mark Fisher, teoretik kulture in filozof, je v svojem blogu “K-punk” zapisal: “Dolgčas je bil izziv, zapoved in priložnost. Če nam je dolgčas, potem imamo možnost, da ustvarimo nekaj, kar bo ta prostor zapolnilo.” Toda v nadaljevanju pravi: “Kapitalistične korporacije si močno prizadevajo, da bi nas povabile k interakciji, k ustvarjanju lastnih vsebin, k pridružitvi razpravam. Zdaj ni več niti opravičila niti priložnosti za dolgčas.”

Kot poudarja Fisher, ta prostor, ki ga je ustvaril dolgčas, je bil zapolnjen s tehnologijo, ki vse bolj otežuje razmišljanje in uporabo lastnih sredstev in mentalne energije, potrebne za voljno pozornost. Dolgčas na osnovni ravni lahko izkoristimo kot pozitivno moč za določeno dejanje, toda to lahko vodi v višje ravni prizadevanja, ki izostri um prek fokusa in imaginacije ter tako omogoči bolj prebujeno zavest in hrano za posameznikov globlji jaz.

Tehnologija in zlasti družbeni mediji so dobri predvsem v tem, da lahko mojstrsko zadostijo naši spontani pozornosti. Prav zato smo tako navajeni, da sežemo po telefonu, čim se ponudi priložnost (pa tudi takrat, kadar bi morali biti pozorni na kaj drugega).

Nove vsebine, ki so nam postrežene vsako sekundo, uspešno odganjajo “dolgčas”, ki nas tako utruja in pred katerim tako trepetamo. Toda, ironično, ravno ta objestna potreba našega ega, da se ubrani pred dolgčasom, in njegova želja po nenehni stimulaciji sta tisto, kar nas drži v krempljih tesnobnega občutka dolgočasja ter nam onemogoča osredotočenost in navsezadnje zadovoljstvo.

Zato se moramo uriti ne le v tem, da prenehamo posegati po “orodju za preganjanje dolgčasa”, temveč se moramo na stanje dolgočasja naučiti gledati z druge plati. Po definiciji je zdolgočasenost čustveno stanje, ki ga doživljamo, kadar nas ne zanima to, kar se dogaja okoli nas, ali to, kar počnemo. Toda če to spremenimo s pozornostjo in imaginacijo, začnemo ceniti te trenutke kot priložnosti za večje zavedanje. Čakanje na avtobusni postaji je lahko priložnost, da opazujemo minevanje časa, kar pogosto spregledamo, s pozornostjo pa lahko pridobimo širše zavedanje svojega okolja, vpijamo vase, to kar vidimo in slišimo, brez sodbe ali objektivnega razmišljanja. Na ta način vse, kar se nam je zdelo banalno, trivialno ali dolgočasno, nenadoma uzremo v novi luči. Te trenutke “brez dogajanja” se lahko naučimo doživljati kot globoke in poetične ter tako postanemo priča kompleksni realnosti našega obstoja, ki je vse prej kot dolgočasen.