Zimski solsticij – vrata v nevidno

Zimski solsticij je trenutek v letu, ko Sonce na svoji navidezni poti po nebu doseže najnižjo točko. Astronomsko pomeni najkrajši dan in najdaljšo noč, po kateri se začne postopno povečevanje svetlobe. Toda za starodavne civilizacije je šlo za veliko več kot le astronomski pojav.

Solsticij je bil sveti čas, čas prehoda, vrata med vidnim in nevidnim svetom, To je bil dan, ko se nebo odpre in človek lahko pogleda onkraj vidnega v skrivnostni prostor med svetovi.

Od piramid in kromlehov pa do rimskih Saturnalij ter praznikov svetlobe — vsi so slavili zmago notranjega Sonca, ki se rojeva v tišini. Mnogi sveti prostori so bili zgrajeni tako, da so ujeli prvo sončno svetlobo po najdaljši noči.

Sama misel na solsticij prebuja atavistične spomine, občutke, ki kot da prihajajo iz najglobljih plasti človeškega nezavednega. Človek lahko v tem času začuti, da se dotika nekega misterija, ki presega vsakdanje razumevanje — občutek tišine med dvema svetovoma, med temo in svetlobo, med koncem in začetkom.

Antropologi in psihologi, med njimi C. G. Jung, bi rekli, da solsticij prebuja arhetip ponovnega rojstva, univerzalni simbol, vtisnjen v kolektivni spomin človeštva. Tradicije zime, teme, smrti in svetlobe najdemo v skoraj vseh starodavnih kulturah, kar kaže na globoko človeško potrebo po razumevanju ciklov narave in njihove simbolike v notranjem življenju.

Danes nas ta prehod vabi k odmiku od hrupa vsakdanjosti, k pogumu, da se zazremo navznoter in prižgemo plamen, ki vodi skozi temo k novemu začetku.