11. 7. ob 19. uri, Wolfova 8, Ljubljana
12. 7. ob 19. uri, Tyrševa 7, Maribor

Vstop prost!

Miguel León-Portilla v svojem izjemnem delu Los antiguos mexicanos a través de sus crónicas y cantares (Stari Mehičani prek svojih kronik in pesmi) razkriva globino in večplastnost azteškega načina razmišljanja, kaže pa tudi, da je v njihovih kodeksih, ustnem izročilu in sakralnih zgradbah zajeta celotna filozofija. Njihove ideje obsegajo celotno magijsko-racionalno pojmovanje božanskega in abstraktnega. Sem spadajo vzroki dogodkov v naravi (metafizika), človekove težave pri spoznavanju končne resničnosti (teorija spoznanja), vrednote in elementi, ki oblikujejo človeka kot bitje in ga spodbujajo k srečanju s samim seboj (antropologija in filozofija morale) itd.

Azteška filozofija je prežeta s poezijo in mistiko. Za Azteke so vse človeške poti pod božansko zaščito, vključno z Zemljo, ki jo je po njihovem nazoru mesto bolečine in žalosti.

Človek je na zemlji kakor kratkotrajna podoba nekega sna. Zaprt je v ječi iz krvi in mesa, ki mu preprečuje popolno spoznanje resnice. Azteški pesniki so dejali: “Nihče, nihče, nihče zares ne živi na zemlji”. Kajti življenje na zemlji ni celovito, to je samo prostor preizkušenj in učenja, na katerem, kot navajajo azteški zapisi, piha veter kakor ostri noži iz obsidiana. Zemlja je hiša podob, človekovo srce pa je zakladnica prizorov iz življenja, ki kakor podobe prehajajo skozi človekovo zavest. Človek kot igralec živi in trpi, kot gledalec pa se uči.

Vendar ima človek za Azteke resnično vrednost, je točka, prek katere prehajajo duše, ki se vračajo k Bogu: “Ali so ljudje vseeno resnični? Kajti če niso, potem ni resnična niti naša pesem.”

Za Azteke je iskanje resnice iskanje Bitja, končnega vzroka, tistega, kar prinaša notranji mir. Beseda “resnica” ima v jeziku nahuatl isto etimologijo kot beseda “koren” ali “temelj”.

Azteški modreci so govorili, da je človek inkarnacija delca Nebeškega duha. Človekova duša izvira iz Sonca in k njemu se je treba vrniti skozi številne inkarnacije in preizkušnje. Zato se Sonce imenuje “kralj tistih, ki se vračajo”. Njegova duša je nebesni svod, obkrožena je s turkizom in peresi quetzala duš, ki so se vrnile v svoje začetno stanje.

Predava: Stjepan Palajsa