Čeprav so miti obstajali v vseh civilizacijah in vseh zgodovinskih obdobjih, so danes pogosto omalovaževani kot zgodbice za lahkoverneže.

V tem sodobnem času vlada prepričanje, da bi že zdavnaj morali preseči to “primitivno mentaliteto” in zavreči vse, kar je zunaj čutno zaznavnih izkušenj in jasne svetlobe razuma.

Kako je potem mogoče, da miti še vedno zaposlujejo našo domišljijo? Da nas še vedno navdušujejo vile, čarovniki, zmaji in heroji? Da je knjiga Gospodar prstanov poleg Svetega pisma najbolj brana knjiga 20. stoletja? Da je “Vojna zvezd” do zdaj navdihovala tri generacije? Da v pustolovščinah Harryja Potterja enako uživajo otroci in odrasli? Da vedno znova gledamo filme, kot je Matrica itd.?

Mitologija je še vedno živa in vedno bo živa. Človek je že od najzgodnejših časov uporabljal mite in simbole, da bi izrazil svoje doživljanje resničnosti, ki presega fizični svet, in ga prenesel prihodnjim generacijam.

Glavni elementi velikih mitov zaposlovala ume največjih mislecev zgodovine.

Carl Gustav Jung je govoril, da miti zajemajo osnovne ideje oziroma arhetipe, pri čemer je bil prepričan, da ti niso le sestavni deli nezavednega uma posameznika, temveč tudi kolektivnega nezavednega. Jung je menil, da so vsi ljudje rojeni z istimi temeljnimi podzavestnimi arhetipi, kot so “heroj”, “kralj” ali “učitelj”, “poslanstvo” ali “avantura”, “boj med dobrim in zlim,” “preizkušnja”, “prerokba” …

Eno od sporočil Josepha Campbella je, da je “mitološka struktura” več od arhetipa dobre zgodbe, saj naj bi nas mit učil, kako živeti dobro. Miti, kot pravi, so univerzalni in imajo določene univerzalne značilnosti.

Tolkien je zapisal, da sta mit in pravljica najboljši način prenosa morale in da bralca pripravljata za isto herojsko potovanje skozi lastno življenje. Človek se lahko o življenjskih težavah in ustreznih rešitvah zanje veliko več nauči iz mitov in pravljic kot iz katere koli znanstvene literature.

Mircea Eliade, znameniti zgodovinar religij, je napisal, da “vsak običaj, vsak mit, vsako verovanje … izraža izkušnjo svetega in zato vključuje razumevanje obstoja, smisla in resnice”.

Jorge Angel Livraga je na enem od predavanj delal: “Kadar so Grki ustvarjali svoje mite, niso govorili laži …Ustvarjali so psihološka orodja za razvoj človekovega notranjega bitja … “

Tudi mi v sebi nosimo arhetipe, ki so izraženi z miti in simboli. Vsi miti prinašajo nam sporočilo in nas učijo, kako živeti. Heroj v mitih je za nas vzor, ker vedno potrebujemo vzore na vsakem področju življenja. Vzor je referenčna točka, ki nam kaže smer kakor zvezda na nebu. Ta model v sebi nosi identiteto, ki jo želimo doseči in ki nam omogoča, da se projiciramo v prihodnost. Jorge Angel Livraga je nekoč dejal, da se človek brez mitov, herojev, lepote in svetega spremeni v “humanoida” in izgubi sposobnost projiciranja svojih upanj v prihodnost in ustvarjanja kulturnih oblik, ki mu omogočajo smiselno življenje.