Lepa melodija nas prevzame, lepa slika, lep kip. Ne znamo in ponavadi niti ne želimo govoriti o tem, zakaj. Želimo ostati v tišini in samo občutiti vpliv umetnine.

Lepota je nekaj, kar naša duša prepoznava kot svoje lastno. Nekaj, kar jo spomni na njeno izvorno naravo. Lepota je zato zanjo kot hrana, kot zrak, ki ga ne more zajeti, kadar nas materija preveč privezuje k tlom; ko pa dvignemo pogled, ko odpremo oči za lepo, takrat naša duša zadiha, oživi, spomni se svojega namena in nas spodbudi, da nadaljujemo pot …

Umetniško delo, kadar je plod resničnega navdiha, kadar nastane zaradi šepeta božanske muze, nas poveže s samo idejo Lepote. Lepota ne izhaja iz samega umetniškega dela, temveč se le odrazi skozenj. Lepota ni barva na platnu, niso glasbene note. A tenkočutna dojemljivost in spretna roka genija nam lahko odpreta okno do nje.