Slovenija

V iskanju lastnega središča

V iskanju lastnega središča

Dve središči človeka

Če se sprašujemo o samemu sebi ter aktivno in predano iščemo odgovore, bomo odkrili, da v nas obstajata dve naravi, dva dela nas samih, dva “človeka” v enem. Prvi del je duhovni človek, metafizičen, popoln in neminljiv − tako vzvišen, da mnogi dvomijo v njegov obstoj, drugi del pa je “navaden” človek, tisti vsakdanji, ki smo ga sposobni percipirati in razumeti. To je tisti del nas, s katerim se po navadi enačimo in za katerega pravimo: “to sem jaz”.

Vsaka od teh dveh realnosti pa ima svoje središče. V tem članku ju bomo imenovali absolutno (statično) in relativno (dinamično) središče.

Absolutno ali statično središče

To je naš veliki in resnični Jaz, sebstvo, naša nesmrtna duša, ki vse oživlja in spravlja v delovanje. To je točka, ki vedno miruje, duhovno središče in izvor zavesti, ki nam omogoča, da se zavedamo samega sebe in svojega obstoja. To je naše notranje Sonce, okrog katerega se vse vrti in h kateremu vse gravitira.

Pot proti središču

Zavedati se tega velikega središča postavlja pred nas zahtevo, da se tudi odpravimo na pot proti njemu, da odkrijemo, kdo in kaj pravzaprav smo. S tem se bo začelo naše romanje skozi labirint psihe vse do končnega svetišča v njegovem središču.

Moramo pa vedeti, da vsako romanje s seboj prinaša tveganja in nevarnosti. Zaradi tega je potrebno v sebi prebuditi bojevnika, ki se bo boril proti našim največjim sovražnikom: proti terorju naših strasti, proti napačnim stališčem, deviantnim nagnjenjem, nepremišljenim presojam, nezrelim odnosom in nesmiselnim strahovom.

Stanju aktivnega iskanja in notranji izgradnji skozi disciplino pravimo učeniška pot. To je pot, ki daje vizijo in smisel življenju, ki zbudi naše notranje moči. To je pot, ki nas nauči vladati samim sebi.

To je pot, ki so nam jo kazali mnogi veliki ljudje – zmagovalci nad sabo, ki so jo prehodili s svojo močno voljo, nesebično ljubeznijo in globoko inteligenco ter nam tako dali zgled, da je ta pot resnična in dostopna vsakemu.

v iskanju sredisca1

Srce kot središče

Središčni točki našega bitja so v tradicionalnih učenjih pogosto rekli srce. Srce se je v starodavnemu Egiptu povezovalo z izvorom božanske zavesti (točka, kjer se človek zaveda sebe kot nesmrtnega, božanskega bitja). Zaradi tega je bilo pomembno, da se človek pogovarja s svojim srcem skozi mistično kontemplacijo.

Vse dokler ne bomo dosegli jasne zavesti o tem, kar smo, dokler ne bomo obrnili pogleda navznoter – v svoje božanske globine – bo srce nemo. Ko pa se pojavi zavest o naši resnični naravi, bo srce spregovorilo. Za starodavne Egipčane je človek, ki se je pogovarjal z lastnim srcem, veljal za velikega modreca.

Pri velikem kitajskem filozofu Konfuciju je veliko Središče razumljeno kot srce (Xin), ki pripada Nebu oz. najbolj duhovnem delu človeka. Po njem je srce izvor notranje svetlobe, ki se iz njega radialno širi, najprej na družino, potem na skupnost in na koncu na ves svet. Tisti, ki se je sposoben povezati s svojim srcem, čuti Nebo (božanskost) v sebi in se mu vsi ljudje zdijo kot lastni bratje. In kakor nas srce povezuje z drugimi ljudmi, tako nas povezuje s celotnim Univerzumom. Tistemu, ki deluje s srcem, Nebo daje mandat, da med ljudmi širi njegove zakone (zakone Neba). Konfucij takemu delovanju pravi opravljanje lastne dolžnosti do ljudi, do Neba in do Zemlje. Človek, ki deluje na ta način, bo živel brez strahu, globoko umirjen in srečen.

Tibetanski modreci so govorili o Poti glave in Poti Srca. Prva pot je tista, kjer je zavest usmerjena navzven k opazovanju in racionalnem spoznavanju vsega, kar nas obkroža, druga pa je usmerjena navznoter našemu središču in temelji na delovanju in žrtvovanju za druge.

V filozofskem in religijskem smislu delovanje s srcem ne pomeni čustvovanje ali prepuščanje strastem. Takšno delovanje zahteva jasno vizijo nekega vzvišenega cilja, in mu je vsako pričakovanje nagrade popolnoma tuje. V tem pomenu so resnično delovati s srcem sposobni le plemeniti in dobri ljudje. Mali Princ pravi: “Le s srcem se dobro vidi, bistvo je očem nevidno”.

Srce vedno sije iz središča in nam kaže pot, ki naj ji sledimo. Toda pogosto ga ne poslušamo in s tem zapiramo vrata vsemu resničnemu, dobremu, močnemu in lepemu.

Sekundarno ali dinamično središče

Poleg arhetipskega središča, ki nam predstavlja nepremični svetilnik v plimah in osekah življenja, ima vsak človek tudi drugo središče. To je naše vsakdanje, dinamično središče, ki se nahaja tam, kjer je naša zavest − na področju, kjer je v tem trenutku večina naše pozornosti. Dinamično središče določa višina naše zavesti.

Če v svoji zavesti nimamo ničesar drugega kot potrebe in želje telesa, potem se naše dinamično središče nahaja v fizičnem telesu, v njegovih zahtevah in nagonih, v trenutkih prijetnih ali neprijetnih doživetij.

Če zavest obremenjujejo vsakdanje skrbi, skakanje iz enega v drugo čustveno stanje, če smo preveč obremenjeni s tem, kar nam narekuje okolje, če ne najdemo ne smisla ne miru, potem središče tava po morju naših kratkotrajnih čustev in razpršenih misli.

Ko pa našo zavest prevzame želja po učenju in razumevanju človeka, narave in vsega, kar nas obkroža, takrat se naše središče nahaja v dimenziji umnih idej.

Če z močjo svoje volje in pri popolnoma jasni zavesti doživljamo neko mistično izkušnjo prežeto s čisto ljubeznijo, to pomeni, da se je naše dinamično središče dvignilo zelo visoko in se vsaj za trenutek dotaknilo tistega stalnega, večnega središča.

Toda skoraj nemogoče se je dalj časa zadrževati v tem vzvišenem stanju in tako se zavest kmalu spusti v vsakdanje vrtince življenja. Zato je naša naloga poiskati neko točko, ki bo čim bližja idealnemu središču, in se tam zasidrati. Pomembno je, da naša zavest ni razpršena ali zamegljena in da kot opica ne skače od enega do drugega predmeta zanimanja. Tako ne bomo trpeli nenehne oscilacije in sprememb svojih mentalnih ali čustvenih stanj.

Na kratko, središče naše zavesti se lahko nahaja v našem telesnem ali vitalnem delu, v naših čustvih ali v razumu. Toda pravo, resnično Središče, ki je vzrok našega obstoja, je nekje višje, nahaja se v področju Duha, področju metafizične realnosti.

Dinamično središče kot reflektor

Dinamično središče lahko primerjamo z reflektorjem: snop njegove svetlobe se sprehaja po polju naše zavesti in ga osvetljuje delček za delčkom. Zavedamo se tistega, kar je osvetljeno. To področje je ta trenutek v naši zavesti, to je naše življenje. Tisto, kar je bilo nekoč že osvetljeno in je sedaj, po prehojeni poti, ostalo v temi, je naše podzavedno. Kar pa do sedaj še ni bilo osvetljeno, je nezavedno.

V primeru, ko je naš reflektor pod vplivom višjega središča, so njegovi premiki umirjeni, logični, sistematični in harmonični. Zavest ni razpršena ter prinaša srečo in izpolnitev, ne pa trpljenja in notranje praznine. Življenjske izbire pa v tem primeru niso naključne in ne muhaste.

Če pa je naš reflektor brez kontrole višjega središča, takrat tava, je nezbran in dezorientiran na polju zavesti. Kot metulj frfota od enega do drugega cveta poželenja in iz njih srka sokove bolečine. Takrat smo nesposobni videti, kaj se zares dogaja ne le z nami, temveč tudi okrog nas. Naše edino gibalo je takrat zadovoljenje želja.

v iskanju sredisca2

Nujnost iskanja Središča

Aktivno iskanje lastnega duhovnega središča mora postati naša prioriteta. Le to bi v naše življenje prineslo ravnovesje. Le žarki tega notranjega sonca bi nam lahko jasno osvetlili pot in uničili sence dvoma in neznanja, kar bi nam omogočilo pravilne življenjske izbire. S tem bi počasi, skoraj neopazno, izginili vzroki bolečine in trpljenja, njihova mesta pa bi zasedla notranji mir in tiha radost.

Zavedajmo se, da je iskanje središča najbolj pomembna naloga našega življenja.

Avtor: Stjepan Palajsa