Potreba po filozofiji

Vsako človeško bitje potrebuje filozofijo

Vsak otrok si želi spoznati ta svet, želi si spoznati, kako delujejo stvari, v kakšnem medsebojnem odnosu so. Otrok nas vleče za rokav in sprašuje: »Kaj je to?«, »Zakaj je nebo modro?«, »Kako prihajajo otroci na svet?«, »Kaj je sonce?« …V njegovi nedolžnosti ga ne omejujejo psihični kompleksi, strah pred nerazumevanjem ali samovšečnost. Čuti notranji nemir in sprašuje, sprašuje … ne samo kaj in kako, temveč tudi zakaj?

Vsak otrok in vsak odrasel človek, ki se sprašuje in išče odgovore, je naravni filozof. Globoko v njegovem srcu je skrito božansko seme ljubezni do resnice in modrosti. Vsi si želimo pridobiti določeno spoznanje, nekakšen uvid, ki bi našemu življenju dal več smisla in upanja, da bi nam zato bilo lažje živeti in bi imelo naše življenje več radosti.

Vidimo, da odgovore potrebujemo vsi. Tisti, ki odgovore tudi išče, je filozof v naravnem smislu ne glede na to, ali si pridobi tak akademski naziv ali ne. Tudi v tistem, ki ni prebral nobene filozofske knjige ali pridobil tovrstne formalne izobrazbe, lahko gori notranji ogenj, ki mu ne da miru in ga žene naprej.

»Filozofija se pred vsako znanostjo pojavlja samo tam, kjer so prizadevanja, da bi se prebudil človek. Medtem ko znanost zadeva posamezne predmete, ki jih nikakor ni treba vsakomur poznati, gre v filozofiji vedno za celoto bitja, ki zadeva človeka kot človeka, za resnico, ki tam, kjer zasveti, pretrese globlje kot katero koli znanstveno spoznanje.«
Karl Jaspers

Filozofija: ljubezen in modrost

Beseda filozofija izhaja iz grščine in je sestavljena iz dveh besed: »philia«, ljubezen, in »sofia«, ki pomeni »modrost«. Beseda »philosophia«se tako običajno prevaja kot »ljubezen do modrosti«. Toda tu je treba poudariti še en vidik, ki pri tej razlagi ni tako razviden. Za nekatere filozofe in mistike, ki so filozofska vprašanja in odgovore nanje raziskovali veliko globlje, sta ta dva pojma tesno povezana, skoraj sinonima.

Ti so govorili, da pravo spoznanje ali modrost dobimo šele takrat, ko vstopimo v sam predmet našega raziskovanja, ko ga začutimo in opazujemo od znotraj. Da bi se tako povezali z objektom opazovanja,je potrebna določena moč, ki omogoča to združevanje. Ta moč je ljubezen.
Zaradi nujnosti te povezave ni modrosti brez ljubezni. Tukaj ne govorimo o navadni ljubezni do posameznih predmetov ali bitij, temveč o čisti ljubezni sami po sebi. Ne govorimo o ljubezni kot strasti, temveč o ljubezni kot moči, ki izhaja iz samih temeljev bitja. To je moč, ki vse stvari povezuje med sabo ter jim tako daje lepoto in smisel.

 

»Usmeri pozornost nase; odvrni pogled od vsega, kar te obkroža, in ga usmeri v svojo notranjost: to je prva zahteva, ki jo filozofija postavlja svojemu učencu. Ne gre za nič, kar bi bilo zunaj tebe, temveč za to, kar je v tebi samem.«
Fichte 

Kaj je modrost

Iz vsega tega sledi, da biti moder pomeni, da smo z nevidnimi globokimi vezmi povezani z drugim bitji ali predmeti naše pozornosti. To je način, da naša zavest zaobjame predmet spoznavanja, da bi se lahko z njim združila in ga spoznala v njegovi vseobsežnosti.

Kako si na primer pridobimo modrost v medsebojnih odnosih? Modrosti v odnosih se ne moremo naučiti iz knjig. Taje namreč plod naših prizadevanj, da vstopimo v notranji svet, v dušo drugega človeka. Moč povezave, ki nam omogoča spoznanje je samo ljubezen; ljubezen v katerikoli od svojih oblik, kot so dobrota, velikodušnost, plemenitost, empatija…

Nesmiselno in brezplodno je stvari, ki so v notranjosti človekove zavesti, opazovati od zunaj. V te stvari pa lahko vstopimo samo s ključem zaupanja, ki nam ga da katerikoli od naštetih vidikov ljubezni.

Filozofija kot ogenj, ki transformira

Da bi spoznali svet, mora v nas goreti ogenj. Ogenj, ki počasi uničuje naše lažne predstave, strahove,predsodke in omejujoča prepričanja, … ter jih transformira v nekaj trajnejšega in bolj smiselnega. Transformirano, očiščeno in oplemeniteno spoznanje, pridobljeno prek vsakdanjih izkušenj in preizkušenj, imenujemo modrost. Modrost je tako kot eterično olje vrtnic. Potrebne so tone vrtničnih cvetov za eno majhno merico dišečega olja.

»Človek, ki v sebi nima niti zrnca filozofskega nemira, hodi skozi življenje, ograjen med predsodke, ki so se porodili iz “zdravega” razuma, splošnih verovanj njegovega časa ali njegovega ljudstva ter iz prepričanja, ki so se v njegovi zavesti oblikovala brez prisotnosti njegovega reflektivnega uma.«
Bertrand Russell

Da bi spoznali sebe, se mora najprej v nas zbuditi hrepenenje po spoznanju o tem, kaj smo, od kod prihajamo in kam gremo. To je moč, ki nas prek notranjega izgorevanja poskuša transformirati v žarek, dvigajoč se proti svojemu izvoru, proti tistemu nevidnemu vzroku, ki nas je ustvaril. Spoznati samega sebe je nujnost, imperativ za vsakega človeka.

Filozofija pa ni samo hrepenenje po spoznanju, temveč tudi pot proti njemu. Ne obstaja filozofija, ki bi bila samo mentalna disciplina. Vsak resen filozof bi se sramoval, če ne bi živel v soglasju s svojo filozofijo, če bi bilo njegovo učenje eno, življenje pa nekaj drugega. Filozofija je predvsem način življenja. Pot filozofije je tudi pot sledenja naravnim zakonom, kar pomeni sledenje zakonom enotnosti, ljubezni, enakosti, pravice. To so zakoni, na katerih temelji ne samo obstoj človeka, temveč tudi obstoj celega univerzuma.

Sledenje temu zakonu in življenje v skladu z njim se imenuje vrlina.

»Treba se je torej posvetiti filozofiji ali se posloviti od življenja in oditi od tod, ker je vse drugo goli nesmisel in blebet.«
Aristotel