Nujnost moralnega življenja
Pisati o morali je danes zastarelo. Te že tisočkrat prežvečene teme se po navadi lotevajo ozkosrčni moralizatorji. Tudi ta prispevek bo mogoče ponekod deloval kot ”pridiga”, kar pa je prav nasprotno od tistega, kar bi hotel doseči. Rad bi namreč le podal nekaj svojih pogledov, brez zavijanja v celofan, brez obsojanja kogar koli ali pa obujanja nostalgije za ”starimi dobrimi časi”, ko naj bi ljudje ”živeli pošteno in v harmoniji”. Filozofija me je naučila, da moramo, če želimo nekaj resnično spoznati, vložiti veliko potrpežljivosti in energije, ko pa se to spoznanje utrdi v našem srcu in umu, ga je treba brez pretiranega omahovanja ali ovinkarjenja posredovati naprej. Zato namen tukaj podanih besed ni le ta, da bi napisal zanimiv članek, temveč da bi z bralcem delil svoja skromna spoznanja in izkušnje.
Mislim, da je nepošteno pisati o nečem, za kar človek ne čuti kot del sebe in čemur ni posvetil svojega življenja. Zato je ta članek o morali bolj osebna filozofska izpoved kot pa intelektualno premlevanje prebranih misli drugih ljudi.
Večna morala in vsakdanja morala
Ko govorimo o morali, ne mislimo na tisto začasno, vsakdanjo moralo. Ne mislimo na pravila, ki veljajo danes, jutri pa jih že odpihne veter, ali pa na različna pravila obnašanja v različnih kulturah. Prof. Jorge Angel Livraga je o tem zapisal:
”Začasna morala je hči časa ter kot taka spremenljiva in minljiva. To, kar je dobro, jutri že ne bo več v modi. Zakon, ki nam vlada danes, se sprevrže, takoj ko se uveljavi druga ideja, ki je prav tako obsojena na propad spričo neprestanih novosti in prenov.”
V nadaljevanju bomo govorili o absolutni morali, o tisti, ki se nikoli ne spreminja. Resnica je bila vedno resnica in laž je bila vedno laž, ne glede na to, kako spretno smo jo ovili v videz resnice. Beseda je bila vedno beseda, prevara pa prevara. Mati je vedno ljubila svojega otroka, naj je to bilo pred tisoče leti ali danes, naj je bila Kitajka, Arabka ali sodobna zahodna ženska.
Večno etiko in moralo čutimo v svoji notranjosti, to je neslišni glas, ki nam ne dovoli da stopimo na slepo, brezplodno in umazano pot pohlepa, nečastnosti in sovraštva. Naj še enkrat navedem prof. Livrago:
”Glavna značilnost brezčasne etike je, da lahko živi v vseh zgodovinskih obdobjih in je kljub temu vedno nova, vedno živa, vedno ena. Kdor koli lahko, ne da bi moral veliko vedeti, študirati ali prebrati, prepozna v globini svojega srca to etiko, ki ni njegova niti od kogar koli drugega, temveč pripada vsem.
Katere so vrednote, na katere se navsezadnje opremo: tiste, ki minejo tako hitro, da temu niti ne sledimo, ali tiste, ki se skozi čas ne spreminjajo?”
Etika in morala sta temelja vsake filozofije. Lahko tudi rečemo, da se filozofija začne z njima, nadaljuje se z dialektiko in se konča na pragu mistike. Filozofija brez moralnega življenja je le prazno besedičenje in popolna izguba časa.
Brez morale vse razpada
Morala izvira iz duha, ki je visoko nad svetom psihične ali fizične pojavnosti. O njej nima smisla veliko razpravljati niti dokazovati njene nepogrešljivosti za razvoj družbe ali stabilne in zdrave osebnosti. Bistvenih stvari tako ali tako ne moremo racionalno dokazati. Tistemu, ki ne sliši njenega glasu v sebi, ne bodo veliko
pomenili nobeni dokazi.
Morala je danes pojem, ki mnogim ne pomeni nič in je zanje celo ovira na poti do uspeha. Poštenost je težko breme, ki se zoperstavlja lastni ambiciji, resnicoljubnost je nevarna, dana beseda obvezuje, skromnost škoduje egu, držati se svojih načel pomeni biti neprilagodljiv, dostojanstvo – kaj je že to?
Nekomu se zdi nepomembno ali celo smešno morali pripisovati tolikšen pomen, toda kako lahko človeško bitje sploh lahko živi brez nje? Kako lahko vzgaja otroke, gradi prijateljstva, vezi z bližnjimi? Kako lahko vodi podjetje, državo? Morala je skala, na kateri je treba graditi palačo svojega življenja, svojih odnosov, svojih sanj. Taka izgradnja je sicer počasna, je pa edina zanesljiva.
Opazujmo ljudi okoli sebe
Idealistom in moralnim ljudem pogosto pravijo, da so z glavo v oblakih, češ da dejansko življenje ni takšno, kot si ga oni predstavljajo, da bodo zato razočarani in jim bo hudo. Toda poglejmo si tudi tiste, ki tako govorijo, in jih primerjajmo s tako imenovanimi ”sanjači”. Pozorno opazujmo življenje tistih, ki sledijo poti moralnih načel, in tistih, ki so ubrali drugačno pot. Poglejmo, ali so ti drugi pridobili notranji mir, ali se veselijo življenja, ali imajo srečno družino. Ali pa so mogoče razočarani, prestrašeni in polni grenkobe? Pri tem ne glejmo le zunanjega videza, temveč poskušajmo pogledati v njihova srca, sploh če nam je kdo iz te skupine dovolj blizu.
Pri izbiri vrednot in smeri življenja se učimo od drugih. Če izberemo pot, ki jo je nekdo drug izbral že pred nami, potem nas čaka podobna usoda. Zato si zgradimo jasno sliko o tem, kakšno življenje bi hoteli imeti, poiščimo to vsaj delno v življenju drugih, ki so to dosegli, in sledimo njihovemu zgledu. Če so oni šli skozi težave, da bi dosegli stanje, ki nam je za zgled, potem se zavedajmo, da bomo tudi mi morali skozi podobne težave. Učimo se od vseh dobrih zgledov, vendar bodimo pozorni, da ne posnemamo tudi njihovih napak.
”Ker morala prinese svoje plodove predvsem na dolge proge, opazujmo zrelejše ali starejše ljudi, ki so že prepotovali večji del svojega življenja.”
Če smo prej rekli, da nam morala daje trdne temelje v življenju, naj še poudarimo, da se to nanaša tudi na psihično stabilnost in ravnovesje. Nemoralen človek namreč nikoli nima stabilnega psihičnega življenja, čeprav to pogosto zelo dobro prikriva.
Z moralo skozi krizo
Kriza se je danes razširila na vsa področja družbe. Redki so tisti, ki ne čutijo njenega vpliva. Velja splošno mišljenje, da so njeni vzroki gospodarska nestabilnost, politične razmere in podobno. Toda glavni vzrok takšnega stanja je moralno propadanje družbe, družine in posameznika.
Nemorala je kot kislina, ki razjeda in uničuje vse pred sabo. Razpadajo vezi, izgublja se medsebojno zaupanje. Ljudje se vse bolj bojijo in se zapirajo v svoje trdnjave. Počutijo se osamljene, žalostne, izdane. Država propada, odnosi postajajo nevzdržni.
Toda zavedajmo se, da za to veliko krizo obstaja rešitev, da je izhod možen. Obstaja pot, ki jo je zgodovina potrdila kot edino varno in zanesljivo. Seveda je to pot morale – pot, ki vodi od Zemlje do Neba, kako pravi Konfucij, osemčlena plemenita pot Sidarte Gotame, Platonova pot iz votline, stoična pot vrline. Z moralo je vsaka kriza rešljiva. Brez morale skoraj nobena.
Ali je teko težko biti človek?
Ali je tako težko biti pošten do drugega? Ali nam bo, obratno, moč nad drugimi prinesla mir? Ali nam bo pohlep prinesel srečo?
Preprosti ljudje zglede vedno iščejo med tistimi, ki se jim predstavljajo kot vrh družbene piramide. Če je vrh piramide pokvarjen in nemoralen, kaj naj potem pričakujemo od njene baze? Če tisti, ki so na vrhu, nimajo morale, ne morejo zagotoviti stabilnosti in zanesljivo voditi množice.
”Ljudje bolj kot kruh potrebujejo jasne, pravične in plemenite odnose. Če bi v državi vladal moralni red, bi bila materialna blaginja njegova neizogibna posledica.”
In tudi če bi državo kakšno obdobje pestilo pomanjkanje, bi vsaj vedeli, da nas ne bo pustila na cedilu, da bo poskrbela za svoje državljane. Da ne bo gledala, kateremu družbenemu sloju pripadamo, ali smo nadarjeni ali pa ne preveč bistri, ali smo v polnem razcvetu svoje kreativnosti ali pa starci, ki štejejo svoje zadnje dneve. Naj kar pride kriza – premagali bi jo, ker bi vedeli, da je okoli nas nekaj ljudi, na katere se lahko opremo in da nam tudi država stoji ob strani. Takrat bi država postala domovina in bi ji bili pripravljeni služil s celim svojim bitjem.
Najprej izboljšajmo sebe
Pogosto me vprašajo, kako izboljšati družbo. Odgovor je vedno enak – lahko jo spremenimo le tako, da najprej spremenimo sebe. Kako bomo izboljšali družbo, če ne moremo izboljšati sebe? Te pomembne naloge transformacije sebe se zagotovo lahko lotimo, ker sami odločamo o svojem življenju. Nimamo opravičila in ne moremo reči, da tega ne moremo. Toda moramo dovoliti, da ima vsakdo svojo izbiro, da vsakdo lahko počne s svojim življenjem, kar hoče.
Kriza prinese izkušnje in moč
Vsak posameznik, vsak narod, vsaka država skozi zgodovino so imeli vedno svoje težave. Vsaka generacija je imela svoje preizkušnje. Ne izogibajmo se jim – pričakajmo jih z razširjenimi rokami, ker nam prinašajo dragoceno darilo izkušenj, moči in zrelosti.
Največji ljudje v zgodovini, ki so se ponašali z modrostjo in izkušnjami, se niso izogibali preizkušnjam, predvsem pa so živeli skromno in moralno. Ali potrebujemo močnejše dokaze?
