Izgradnja lastne identitete

Izgradnja lastne identitete

Vsak človek ima svoj lastni potencial, svojo edinstvenost – z eno besedo: svojo identiteto, ki pa jo mora postopoma razviti.

Vse se razvija

Povsem razumljivo je, da se ne rodimo že z vsemi potenciali udejanjenimi, in tudi to, da bodo ti zaživeli le, če jih bomo v sebi primerno vzgojili. Tako kot se žito razvije iz semena, pri čemer gre skozi različne razvojne faze, vse do stanja zrelosti, ko obrodi in da veliko novih zrn, podobno bi se moralo razvijati tudi človeško bitje. Od nezavedajočega se in nebogljenega otroka vse do zrelega, močnega, zgrajenega odraslega človeka, ki se dobro zaveda samega sebe in sveta, v katerem živi. Odraslega človeka, ki deluje s hladno glavo, vendar z gorečim srcem. Odraslega človeka, ki ve, zakaj živi in kaj so njegove življenjske naloge.

Avtentičnost

Vsak človek je edinstveno bitje, ki ima edinstvene sposobnosti, zavest in potrebe. Ne obstajata namreč dva človeka z enako kombinacijo elementov zavesti.

izgradnjalastneidentitete1 e1639911068554Zavest posameznika pa se v določenem obdobju tudi izrazi na svojstven način, s katerim kar najbolj prispeva k celoti. Zato smo medsebojno različni in prav s to svojskostjo lahko najbolj prispevamo k celovitosti človeštva in sveta, ko se povežemo z drugimi. Ta naša svojskost, ki jo dosežemo z razvojem svojih potencialov, je naša identiteta. Ta se izraža prek različnih lastnosti, ki jih imamo različni ljudje. Tako so nekateri dobri organizatorji, drugi tenkočutni umetniki, tretji sposobni jasnih misli, četrti spretni pri delu, četrti inovativni itd., vsi skupaj pa se medsebojno dopolnjujemo.

Zato tudi ni naravno iskati enakost v zunanjih značilnostih ali si celo želeti biti povsem enaki komu drugemu. To pa še ne pomeni, da ne smemo imeti zgledov, virov navdiha in usmeritev, ki nam lahko samo pomagajo razviti potenciale.

Vsakdo bi torej moral imeti svojo voljo, svoje mišljenje, svoje izbire, svoje sanje – ohraniti svoj jaz. To so nekatere temeljne zahteve evolucije individualne zavesti. Zahteve, ki bi morale določati življenjsko smer vsakega posameznika.

Biti avtentičen je težka naloga

izgradnjalastneidentitete2 e1639911099363

Za avtentičnost je potreben določen napor, vlaganje velike energije zavesti za doseganje tega vzvišenega cilja. Treba je namreč zgraditi svoj sistem vrednot, doseči vizijo in smisel življenja, določiti prioritete, cilje … in nato vse to na svoj lasten način izražati.

Sam kreirati svoje življenje

Da bi to bilo mogoče, ne smemo dovoliti, da nam drugi, pa naj bodo to naši najbližji ali družba določajo, kakšno bo naše življenje. Družina, družba, okolje lahko ustvarijo samo okoliščine, oder na katerem igramo, toda režiser in glavni lik v tej drami moramo biti mi sami.

Življenje ni takšno, kakršnega so nam ustvarili drugi, temveč takšno, kakršno smo si oziroma si bomo ustvarili sami.

Toda sliko življenja smo pogosto oblikovali iz tujih, izposojenih elementov, in ne lastnih. Brez resnih meril smo vzeli malo tu, malo tam in tako izdelali svojo precej luknjasto in nepopolno sliko življenja, ki je bolj podobna ptujskem Kurentu kot Apolonu Belvederskemu.

Če nam življenje določajo drugi

Če nam življenje določajo drugi, nas to pogosto vodi k izgubi lastne identitete. Včasih se sicer zdi, da so namere teh drugih, zlasti naših bližnjih, plemenite, toda za to masko se vedno skrivajo egoizem ali lastna želja po moči nad drugim človekom ali želja, da bi mi uresničili ali nadaljevali njihove sanje.

To se seveda ne nanaša na skrbne in ljubeče starše, ki po svojih najboljših močeh otroku pomagajo najti svojo pot v življenje. Vendar bodimo vseeno previdni, saj lahko tudi takšni starši svoje želje preslikajo na nas, ne da bi se tega sploh zavedali. Ni namreč nujno, da so vse njihove želje enake našim vizijam in sanjam.

Če pa govorimo o ljudeh, ki imajo zaradi svojega položaja moč nad drugimi (šefi, uradniki, politiki …) in nam želijo usmeriti tok življenja, moramo paziti, da nimamo pred seboj šibke ali tiranske osebnosti, ki se mora neprestano potrjevati prek drugih. Taki nas bodo namreč sebično izkoristili. Niti takim ljudem ne smemo dovoliti, da nam vsilijo svoje ambicije in nam jih prikazati, kot da so naše.

Bodimo torej pozorni na to, kaj so naša najgloblje sanje, in jih na svoji življenjski poti ne izdajmo.

Žrtvovanje sebe še ne pomeni izgube sebe

Po eni strani moramo graditi svojo identiteto ter je ne žrtvovati na oltarju tujih želja in pričakovanj. Po drugi strani pa to ne pomeni, da nismo odgovorni in se ne žrtvujemo za druge, saj je to nekaj povsem drugega. Mati, ki živi, da bi svojim otrokom dala najboljše, in zanje iskreno žrtvuje dober del svojega življenja, ne izgublja svoje identitete, temveč ravno nasprotno − s tem jo gradi. S takšnim delovanjem postaja vse bolj plemenita, vse močnejša in vse bolj modra. Življenje za višji ideal, ki je usmerjen v dobro človeštva, ter plemenito in iskreno samoodrekanje ter služenje drugim so ključni dejavniki za izgradnjo lastne identitete.

Identiteta se gradi s premagovanjem težav

izgradnjalastneidentitete3 e1639911122914Če življenje primerjamo z odrom ali s filmom, lahko vidimo, da ima dober film težke in kompleksne elemente, glavni igralci pa so postavljeni pred zahtevne preizkušnje. Brez večjih življenjskih zahtev, neprijetnih okoliščin in težavnih izbir ne moremo niti zgraditi identitete. Človek je bitje, ki se postopoma gradi in ne rodi.

 

Biti avtentičen ne pomeni biti tog ali trdoglav

S tem se samo zapiramo v svojo trdnjavo stališč in mišljenj. Vse bolj se oklepamo tirnic življenja, po katerih potujemo samo v krogu. Moramo biti odprti do drugačnega mišljenja in pogleda na svet ter pripravljeni spremeniti svoje stališče, če nam kdo pokaže boljšega. Če pa menimo, da je naše stališče ustreznejše, ga je treba pogumno zastopati.

Usmeritve iščemo znotraj sebe

Notranji dialog

Vodil, odgovorov na bistvena vprašanja nikoli ne bomo našli zunaj nas. Znotraj nas je naše duhovno bitje, naše Sebstvo, ki je izvor pravega spoznanja in notranje moči. Z njim se moramo trajno povezati in vzpostaviti reden dialog. To pomeni, da bi morali začeti svojo zavest usmerjati navznoter. Tukaj se začne to, čemur Platon pravi “dialektika”.

Pritegniti ideje iz abstraktnega v konkretno

Vendar ne zadostuje le notranji dialog. Ideje je treba iz sveta arhetipov pritegniti v zemeljsko realnost ter jim dati konkretno življenje. Če na primer pravice ne pritegnemo v vsakdanje življenje in ne živimo v skladu z njo, ostane le idejna abstrakcija.

Moč Sebstva oziroma moč duha je skoraj neomejena

Čeprav se zdi protislovno, svojo identiteto zares gradimo šele takrat, ko prenehamo misliti nase. S stališča razvoja osebnosti je pretirano ukvarjanje s samim seboj golo razmetavanje z energijo, ko pa gre za splošno koristne stvari, imamo vedno na voljo dovolj energije. Vendar s tem ko delujemo za splošno dobro, tudi posredno izgrajujemo sebe. Večja ko je potreba po tem, da dajemo, večji je tudi pretok energije, ki jo lahko damo. Da pa bi to bilo mogoče, je potrebno naslednje: zaupajmo bolj svojem notranjem bitju kot zunanjim zahtevam. Če namreč podlegamo zunanjim zahtevam, nam to pobere ogromno energije – izčrpajo nas. Ne razmetavajmo torej z energijo in dobili je bomo toliko, kolikor je potrebujemo. Naši potenciali so lahko skoraj neizčrpni. Zavedajmo se tega. Problem pomanjkanja energije je vedno v tem, da jo uporabimo za napačne stvari, in nikoli v tem, da bi je imeli premalo.

Izgradnja identitete zahteva čas

Razmišljati o pomembnih stvareh

Pogosto zapravljamo čas z nepomembnimi stvarmi. Služba, zabava, politika, družinske skrbi − naša zavest je obremenjena pretežno s tem. Nekaj od tega je seveda pomembnega, toda velik del tega si ne zasluži toliko pozornosti, kakršno mu običajno namenjamo. Seveda moramo skrbeti za svoje telo kot tudi za svoje bližnje, toda kljub temu nam ostane še veliko časa in energije. Vendar ta čas običajno zapravimo v iskanju različnih vrst ugodja ali pa v obremenjevanju s stvarmi, ki dejansko niso naša skrb. Zavedajmo se, da nič od tega ne bo širilo naše zavesti. Skrbimo za telo, toda kaj je s pomembnejšim delom nas – z našo dušo? Treba je dati cesarju cesarjevo, toda tudi Bogu božje, je dejal učitelj iz Galileje.

Opazovati svet okoli sebe

izgradnjalastneidentitete4 e1639911299305Svet je poln čudežev. Za vsako, tudi najmanjšo obliko življenja se skriva neverjetno inteligentno urejen sistem. Opazujmo ga in se učimo. Odkrijmo ta misterij, to gibalo v ozadju vseh stvari.

 

Veliko brati, vendar z merili

Branje nam daje širino pogleda. Omogoča nam, da oblikujemo misli, čustva in ideje, ki izvirajo iz nas. O marsičem, o čemer razmišljamo mi danes, so že nekoč prej premišljevali drugi. Predvsem pa se oprimo na starodavno modrost. Zakaj? Starodavnim modrecem in filozofom je bilo veliko bolj pomembno notranje življenje kot zunanji svet fenomenov. Človek, ki je resnicoljuben in celo življenje išče, verjetno bolj pozna odgovore na določena vprašanja od nas, ki smo o njih razmišljali morda le nekaj ur v življenju.

Vzemimo si čas za razmišljanje

Sokrat je govoril, da bi si moral vsak človek vsak dan vzeti nekaj časa za filozofijo in razmišljanje. Ne zadostuje, da imamo o stvareh samo mnenje, temveč moramo o njih doseči spoznanje.

Smo del celote

Če bomo opazovali povezanost narave, bomo uvideli, da vsi prispevamo k celoti in da smo vsi dragoceni del te celote – tako kot deli enega telesa, ter da ima vsak del svojo identiteto, da se mora noga tega telesa obnašati kot noga in ne kot roka ali uho. Na isti način moramo tudi mi najti svojo naravo (identiteto) in jo udejanjiti tako, da najdemo svoje koristno mesto v družbi.

Sedaj nam morda postaja jasno prej omenjeno protislovje − zakaj le z delom za splošno dobro izgrajujemo svojo identiteto in ne z danes tako popularnim delom na samem sebi …

Spoštujmo pravico drugih do lastne identitete

Vsi imamo isto nesmrtno bistvo – po tem smo enakovredni v svoji različnosti. Vsako človeško bitje ima pravico do svojega življenja, do svoje volje, svojega mišljenja in svojih izbir. Seveda pa mora to pravico na enak način dopustiti tudi drugim oziroma ne delovati in živeti v škodo drugih.

Poleg tega se moramo zavedati, da je naš pogled na svet le eden med milijardami različnih pogledov. Ali je le eden med njimi pravilen? Tudi če bi to bilo tako, bi bila zelo majhna verjetnost, da je edini pravilen prav naš.

Izogibajmo se egoizmu

Sebični ljudje nikoli ne dosežejo svoje notranje identitete niti ne zgradijo svoje integritete. Življenje egoista se neprestano vrti okoli njega samega − toda to se nanaša na njegov zemeljski, nižji jaz, ne pa njegov pravi jaz, njegovo Sebstvo. Sebičen človek živi v svojemu svetu, stkanem iz želja in iluzij. Takšen človek ne ve, niti kdo je niti za kaj živi. Ne zaveda se, da je na tem svetu samo zahvaljujoč temu, kar so mu dali usoda ali pa bližnji. Pozablja, da je veliki dolžnik življenju, svetu in drugim ljudem.

Sebičen človek ni sposoben ustvariti normalnih, zdravih medčloveških odnosov, poleg tega pa ni razvil empatije in ne more sočustvovati z drugimi.

Avtor: Stjepan Palajsa