Filozofija in odnos do smrti

Ni odraslega človeka, niti moškega niti ženske, ki še ni bolj ali manj poglobljeno razmišljal o tem, ali obstaja nesmrtna duša, ali se življenje nadaljuje, kam bomo odšli, po tem ko se prekinejo vezi s telesom, itn. To vprašanje je zaradi svojega vsesplošnega pomena del filozofije. Dejansko bi moralo biti ne le eno od vprašanj, temveč eno od najpomembnejših vprašanj. Odnos, ki ga bomo imeli do smrti, namreč določa tudi, kakšen odnos bomo imeli do življenja. Zato je bila vedno naloga filozofije, ne le da nas
nauči živeti, temveč tudi da nas nauči umreti – oziroma smrt pravilno razumeti in sprejeti. Kdor se namreč boji življenja, se bo bal tudi smrti in obratno; tisti ki se boji smrti, se boji tudi življenja.

Če ne bi obstajalo življenje po smrti, potem bi celotna filozofija izgubila svoj smisel. Kaj bi nam pomenilo poznati vse skrivnosti življenja in odkrivati njegov smisel, če pa bomo že jutri mrtvi? Vsa vprašanja o tem, kaj sem, kaj je obstoj, bit, bistvo, zavest, dolžnost, spoznanje, usoda, ali ima življenje smisel … bi bila takrat samo pusto pametovanje, telovadba za možgane in izguba časa.

Edina “filozofija” bi lahko kvečjemu bila: uživajmo življenje, kolikor se pač da, kaj nas briga za vse drugo (in za vse druge), kajti jutri bo že pozno. Ne obremenjujmo se z etiko in moralo, s poštenostjo, od-govornostjo, spoštovanjem drugih. To so brezkoristne stvari, ki nam v resnici samo škodijo. Življenje je eno in ga je treba čim bolj izkoristiti. Zakaj ga sploh žrtvovati za drugega človeka, za domovino, za ideale?

Toda, ali je sreča sploh mogoča, če se zavedam, da življenje hiti v prepad, v katerem ni ničesar? Ni! Zaradi tega po navadi o tem ne želimo niti razmišljati, in tako poskušamo prelomnico, ki ji pravimo smrt, vsaj v svojih mislih, zanikati.

Toda smrt je ena od redkih stvari v našem življenju, za katero lahko z gotovostjo rečemo, da ji nihče ni ušel. Vemo, da bo ta
skrivnostna gospa nekega lepega dne potrkala tudi na naša vrata. Mogoče ji bomo takrat poskušali zaradi strahu pobegniti in se boriti za še nekaj vdihov več ali pa jo bomo morda dočakali z nasmehom na obrazu.

Smrt ne zaposluje naših misli

Čeprav je vprašanje smrti očitno pomembno, se z njim ne ukvarjamo preveč.

V življenju obstaja tisoče stvari, ki jih raziskujemo, o katerih se pogovarjamo, glede katerih organiziramo pomembne okrogle mize, konference, TV-oddaje. Redkokdaj pa razpravljamo o smrti. Toda od vseh stvari je ta edina, s katero se bomo vsi soočali in na katero bi morali biti pripravljeni. Poskušajmo se spomniti, kdaj smo nazadnje poslušali ali gledali kakšno resno oddajo, ki bi nam ponujala različne poglede na to temo.

Odnosdosmrti1

Zanimivo je tudi, da se naša kultura, ki se hvali s tolikšnim napredkom in nam podaja milijone odgovorov na vprašanja, ki jih
največkrat niti ne potrebujemo, obenem toliko izogiba tej temi, ki se nas vseh dotika. Skopi odgovori, ki nam jih o vprašanju smrti podaja, pa so tako nekonkretni, protislovni in brez prave koristi. Celo današnja akademska filozofija nas pušča na cedilu in se izogiba temu vročemu krompirju.

Verjetno je razlog ta, da že od samega začetka zanika ob-stoj nečesa, kar ni materialno, kar je zunaj dosega znanosti, močno omejene z materialističnimi okviri. Dober del takšne zmede izvira tudi iz strahu pred soočanjem z neizogibnostjo smrti. To ni razvidno samo na ravni posameznika, temveč celotne civilizacije. Čim bolj tonemo v materialno, večji je strah pred smrtjo.
Zato nas ne čudi, da za večino ljudi, predvsem na zahodu, smrt predstavlja nekaj slabega in se običajno prikazuje z grozljivo podobo okostnjaka, ki s svojo koso ne prizanese nikomur – niti otroku, niti starcu, niti kmetu, niti papežu.

Da, materialističen pogled s svojimi odprtimi vprašanji in protislovnimi argumenti (za katere kljub temu trdi, da so “edini
resnični”) človeka napolni s strahom in ga popolnoma odtuji od tistega najbolj človeškega, kar nosi v sebi.

Toda, ali res z gotovostjo vemo, da se življenje konča, ko preneha delovati fizično telo, kakor nas večinoma učijo danes?

Filozofija nas mora naučiti ne le živeti, temveč se tudi soočiti s smrtjo

Človeška zavest hrepeni po tem, da bi spoznala sebe, da bi vedela, od kod prihajamo in kam gremo. Filozofija nam mora dati gotovost, da se življenje nadaljuje, da je smrt telesa samo prehod zavesti iz enega stanja v drugo.

Naš obstoj tukaj bi bil nesmiseln, če bi se življenje končalo s smrtjo. Življenje bi bilo potem samo kratkotrajen utrip zavesti v neskončnosti časa – kot sled meteorja na nočnem nebu, ki se pojavi samo za hipec in že naslednji trenutek izgine.

Vse do triumfa pozitivizma in materializma ni nihče dvomil v življenje po smrti, ta resnica je bila tako očitna notranjemu očesu. Tako so gledali skoraj vsi veliki ljudje preteklosti. Spomnimo se samo nekaterih najbolj slavnih, kot so Buda, Platon, Konfucij, Aristotel, Giordano Bruno, Einstein, Newton, Zaratustra …

Za trenutek odmislimo materialistične koncepte in poskušajmo problem pogledati z druge perspektive. Pred nami je veliko različnih filozofskih, religijskih in mističnih sistemov, ki nam odpirajo drugačna obzorja.

Nimamo namena podati dokončnih in enoznačnih odgovorov, temveč le spodbudo, da začnemo razmišljati v širših mejah, kot so samo materialistične. Poglejmo, kakšne odgovore nam ponuja klasična filozofija, ki temelji na ideji, da je človek duhovno bitje. 

Odnosdosmrti2

Notranji dokazi

Filozofijo bi lahko opredelili kot “umetnost” raziskovanja in ločevanja tistega, kar je, od tistega, kar ni, razločevanja med resničnim in lažnim, med večnim in minljivim. Sprejeti pred-stavo življenja po smrti je vprašanje vere, to pomembno temo raziskati pa je naloga filozofije. Eden od glavnih problemov pri tem je, da ni mogoče priti do trdnih merljivih dokazov, ki bi si jih pridobili s tehničnimi inštrumenti. Tudi naš razum, ki je danes omejen z materialističnimi pogledi na svet, pri tako zahtevni nalogi trči ob protislovja. Navaden razum namreč vedno dela v okvirih, ki mu jih narekujejo družba, stopnja izobrazbe, sposobnost dojemanja, prepričanja, dogme, pa tudi njegove same operativne zmožnosti.

Zato glede vprašanja nadaljevanja življenja oziroma nesmrtnosti duše potrebujemo druge instrumente raziskovanja, ki bi bili sposobni opisati to drugo resničnost enako dobro, kot nam razum opisuje našo vsakdanjo otipljivo resničnost. Filozofi govorijo o široki paleti instrumentov duše, ki jih danes zelo malo uporabljamo. Sem spadajo sposobnost abstraktnega in metafizičnega
dojemanja, sposobnost velike zbranosti in povezovanja vseh parametrov, ki se navezujejo na določeno temo, sposobnost čutenja svetega, sposobnost razločevanja med večnim in minljivim, bistvenim in nebistvenim, sposobnosti enostavnosti pogleda in bistrine duha, ki sta izraza globoke inteligence, sposobnost globokega poglabljanja v temo in opazovanja od znotraj, sposobnost uporabe logike z novimi metafizičnimi parametri itn.

Dokazi, ki jih dobimo na ta način, so bolj individualni, saj jih ni mogoče prenesti tistim, ki ne obvladujejo teh istih notranjih
instrumentov. Če nimamo notranjega življenja, če ne čutimo utripa vsesplošnega življenja povsod okoli nas, bomo to idejo težko sprejeli kot resnico. Ne bomo mogli na naraven način sprejeti nesmrtnosti duše niti tega, da se življenje nadaljuje, da je vse povezano ter da vse tisto, kar je vredno in plemenito, nikoli ne izgine.

V takih primerih nam pomaga to, kar je osnova vsakega notranjega oblikovanja in rasti, in to je zaupanje. Zaupanje moralnim in duhovnim avtoritetam, ljudem, ki jih zelo spoštujemo in za katere lahko rečemo, da so naši učitelji.

Življenje je le sredstvo

Na vzhodu pravijo, da je treba spoznati logiko kolesa življenja, kolesa Samare, ki se neprestano obrača in zaradi katerega se
nekatera bitja pojavljajo, nekatera pa odhajajo iz življenja skozi vrata smrti. Pravijo, da je življenje le sredstvo v nabiranju izkušenj, ki nam omogočajo pridobiti zavest. Da se moramo zato neprestano vračati v življenje, dokler ne dosežemo določene stopnje popolnosti in svobode.

Duh in materija

Klasična učenja se strinjajo s tem, da naš obstoj sestavljata dve temeljni dimenziji: duh in materija. Materija je le obleka, s katero se duh ovije, ko gre v obstoj. Skozi materijo spoznavamo zakone življenja, toda sama materija ni življenje. Duh je tisti, ki ji daje obliko in življenje, ne pa obratno. Duh ni posledica bioloških procesov tako kot tudi sama oblika ne nastane naključno. Materija ni življenje, temveč je oživljena z univerzalnim življenjem, ki pa ni omejeno le na biološko razsežnost. Tisto, kar je bitje, tisto, kar smo kot ljudje, je del duhovne in ne materialne razsežnosti.

Odnosdosmrti3

Ko se ta duhovni del loči od telesa, takrat univerzalno življenje zapusti telo in to se začne razkrajati. Nič nenavadnega – vse, kar obstaja, je enkrat prišlo v ta svet oblike in na isti način ga bo čez nekaj časa zapustilo.

Če je človek duhovno bitje, potem mora bolj skrbeti za tisto, kar je v njem večno in kar ostane tudi po smrti, kot za to, kar bo
obstajalo le začasno v tej kratkotrajni drami, ki ji običajno pravimo “življenje”.

Duh človeka je tako podoben igralcu, ki občasno stopa na oder tega življenja. Toda ko je igre konec, še ne pomeni, da ni več igralca, temveč je konec samo vloge, ki jo je odigral. Že jutri ga namreč čakajo nove vloge.

Smrt − iluzija prenehanja življenja

Smrt je samo izguba fizičnega telesa ter njegove vitalne in psihične energije. Tisto bistveno, tisto kar sestavlja najpomembnejši del nas, ne more izginiti, ker fizična smrt prizadene samo naš fizični del. Naša duhovna volja, naša inteligenca, ljubezen, ki jo čutimo, zavedanje in sposobnost dojemanja sveta se ne zgubijo.

Kdo nam lahko dokaže, da bo božanska iskra v nas izginila skupaj z fizičnim tele-som? Kdo nam lahko zagotovi, da bodo naši ideali, naše sanje, naša zavest za vedno izginili? Vse to ima namreč svoje samostojno življenje, ki pa ne nastane kot posledica fizičnih procesov.

Hipnos in Tanatos

Stari Grki so govorili, da sta Tanatos in Hipnos – smrt in spanec – brata. Razlika med njima je le ta, da je smrt malo daljši spanec. V spancu se naša duša oz. zavedajoči se princip začasno umakne iz telesa, v smrti pa trajno. Tako kot se težko spomnimo svojega življenja v “sanjah”, podobno se ne moremo spomniti niti svojega obstoja pred rojstvom.

Ali se naše življenje nadaljuje, ko telo spi? Očitno se, toda zavestni princip ni več v njem, temveč se je začasno potopil v podzavedno ter živi neko drugo življenje. 

Odnosdosmrti4

Ali se naše življenje nadaljuje, ko telo spi? Očitno se, toda zavestni princip ni več v njem, temveč se je začasno potopil v podzavedno ter živi neko drugo življenje. Enako je s smrtjo, ko se duša, osvobojena omejitev telesa, potopi v neskončni ocean duha.

Zakaj bi nas potem morala skrbeti smrt, ki je, kakor pravijo Grki, le globlji in daljši spanec.

Avtor: Stjepan Palajsa

Scroll to Top