Pot k samemu sebi
V prejšnjem članku šole filozofije smo govorili o iskanju svojega središča. Če govorimo o iskanju, potem moramo nujno govoriti tudi o poti proti središču. Vsak filozofski sistem, ki je smiseln in celovit, na svoj način govori o tem. Toda nikoli ne pozabimo, da to ni zunanja, temveč notranja pot. Da bi našli svoje središče, nam ni treba odpotovati v Indijo ali na Himalajo. Če je središče v nas, potem moramo pozornost usmeriti v svojo notranjost. Ta pot nas pelje skozi polje zavesti, skozi vsa naša fizična, psihična in duhovna stanja. To nam omogoča, da spoznamo sebe, da spoznamo svoj celotni notranji labirint in da si skrčimo pot skozenj. In to potovanje nam ne omogoča le tega, da spoznamo sebe, temveč tudi to, da vladamo sebi.
Ko govorimo o poti, imamo vedno v mislih njen začetek, izhodiščno točko in njen konec, cilj. Ne pozabimo še na potnika, ki potuje po njej. Z izhodiščno točko ni težav, to zelo dobro poznamo. To je naše vsakdanje življenje, tisto česar se sedaj zavedamo, vse naše radosti in skrbi, vse naše misli, čustva in delovanje, ki skoraj v celoti zapolnjujejo naš čas. Toda cilj, h kateremu stremimo in proti kateremu se gibljemo, je tisto, česar še ne poznamo, kar je nejasno navzoče v naši zavesti.
Romar, iskalec modrosti, se na pot odpravi, da bi našel sebe, da bi spoznal svoje resnično bistvo. S seboj ne nosi ničesar razen popotniške palice svojih notranjih moči in svetilke duše, ki mu pomaga videti v temi. Iskanje modrosti in potovanje proti lastnemu središču je zanj naloga, ki je zanj najpomembnejša v življenju – zanj ni pomembnejše naloge, kot je ta.
Pot ni nikoli enostavna. Ta zahteva spopadanje s številnimi nevarnostmi, ki čemijo v skritih predelih naše podzavesti, z našimi sencami in s strahovi. Ko se odpravimo po njej, zapustimo varnost, ki smo je vajeni, zapustimo vse tisto, kar dobro poznamo, svoje dosedanje življenje.
Učenje o poti je bila osnova vseh tradicionalnih sistemov in učenj, naj so bili filozofski, religijski ali mistični. Poglejmo si nekatere med njimi.
Buda – osemčlena plemenita pot
Osnova Budovega učenja je nauk o štirih plemenitih resnicah in osemčleni plemeniti poti. Prva plemenita resnica pravi, da je ta svet, v katerem sedaj živimo, svet samsare, le prividen in poln trpljenja. Druga plemenita resnica govori o tem, da sta vzrok trpljenja želja po stvareh iz sveta samsare pa tudi naše neznanje. Tretja plemenita resnica govori, da obstaja izhod iz samsare, da je trpljenje moč odpraviti. To je nirvana, osvoboditev.
Četrta plemenita resnica pa govori o osemčleni plemeniti poti. To je pot osvoboditve iz sveta samsare, pot zlate sredine, pot preseganja bolečine, pot, ki vodi do notranjega razsvetljenja oziroma nirvane, pot, ki vodi proti lastnemu središču.
Osem členov te poti predstavljajo: pravilno razumevanje, pravilen namen, pravilen govor, pravilna dejanja, pravilen način življenja, pravilen napor, pravilna pozornost in pravilna zbranost.
Buda samsaro in nirvano ponazori z dvema bregovoma široke in globoke reke. Da bi dosegli nirvano, moramo stopiti na pot z enega brega na drugega. Moramo zapustiti življenje, ki se nesmiselno vrti v krogu na bregu samsare, ter se potopiti v hladni in deroči tok reke, ki vodi na drugi breg.
Tibetanski budizem – dve poti
V lamaizmu oziroma tibetanskem budizmu mahajana Budovemu učenju dodajo še nekaj elementov. V skladu z lamaizmom je pot ena za vse, vendar je sestavljena iz dveh: poti glave in poti srca. Pot srca nam daje sposobnost razločevanja resničnega od lažnega, daje nam globok uvid v bistvo stvari. Ta pot temelji na ideji, da je življenje eno, da je človeštvo eno in da je delovanje za dobro drugih edina prava pot za učenca. To je pot bodisatev, pot velikih učiteljev, ki delujejo za dobro človeštva. Druga pot, pot glave, je dolga, javna pot, pri kateri ni glavno delovanje za druge, temveč pridobivanje znanja zaradi lastne osvoboditve.
Obe poti vodita do nirvane, tako pot srca kot pot glave. Vsakdo med nami pa ima možnost, da izbere po svoji volji.
Tibetanci govorijo, da pot osvoboditve vodi prek sedmih trdnjav, v katerih na učenca prežijo krute sile – njegove strasti. Te lahko utiša in premaga le glas vrline, ki jo učenec nosi v svojemu srcu.
Platon – beg iz votline
Ko Platon govori o našem svetu in življenju v njem, ga primerja z votlino. Predstavljajmo si, da se vsi ljudje rodijo v votlini in da zato ne poznajo druge resničnosti. V njej so vklenjeni vsakdo na svojem mestu in lahko gledajo le v steno pred seboj. Na steni se vidijo le sence osvetljenih predmetov, ki se premikajo za njihovimi hrbti. Sence so vse, kar poznajo, nimajo nobenega znanja o zunanjem svetu. Platon govori, da se je treba osvoboditi verig sveta senc in iluzij ter se odpraviti na pot proti svobodi, proti drugi, bolj vzvišeni resničnosti.
Človek, ki se ne odpravi na to pot, ostaja ujetnik votline in njenih iluzij, vse dokler se v njem ne prebudi hrepenenje po pravem spoznanju, vse dokler se njegova duša ne začne spominjati, od kod prihaja in kje je njen pravi dom. To je trenutek, ko se v človeku prebudi filozof. Tak človek se več ne zadovolji s pustimi razpravami o svetu senc, temveč začne trgati svoje okove in se odpravi na pot proti svobodi.
Na ta mitološki način je Platon želel predstaviti celotno človekovo življenje, njegovo nalogo in končni cilj. Začetno stanje je v svetu iluzije, končno pa v svetu nesmrtnih idej. Povezuje ju pot osvoboditve oziroma pot filozofije.
Konfucij – pot plemenitega človeka
Konfucij deli svet na dve resničnosti – Nebo ali duhovni princip in zemljo ali snovni, materialni princip. Človek živi na zemlji, toda na njej bi moral živeti po zakonih Neba. Ti zakoni so tako enostavni, da jih lahko vsakdo razume. To so zakon reda, zakon enakosti, zakon pravičnosti ter zakon usmiljenja in dobrote. Glavna naloga človeka je, da usmeri svoje napore proti Nebu, da stopi na njegovo pot, na pot Velikega zakona. Tisti, ki koraka po tej poti, je kiun-ce, plemeniti človek.
Pot Neba je težka in po njej ne more hoditi nihče, ki ne živi po njegovih zakonih. Nebo je prisotno povsod, ni kotička v univerzumu, kjer ga ne bi bilo. Enako je s človekom. Človek najbolj čuti Nebo v svojem metafizičnemu srcu – xinu. Tako je pot proti Nebu pot v samega sebe, v globine svojega srca.
Pot mitoloških herojev
Vsaka mitologija ima svoje heroje, imajo pa jih tudi pravljice, ki so različice mitov, prilagojene otrokom. Heroj se skoraj vedno odpravlja na pot, da bi opravil velika in častna dejanja. Prepotovati mora sedem gora in prepluti sedem voda, spopasti se mora z velikani, demoni in zmaji ali osvoboditi ugrabljeno princeso.
Noben resnično velik človek ni ostal doma in iskal zavetja v svojemu dvorišču. Za velike ljudi je bilo življenje vedno avantura. In veliki so bili ravno zato, ker so stopili na pot iskanja.
Trenutek, ko so izbrali negotovost odprave v neznano, je bil prelomen za njihovo usodo in poslanstvo. To je bila pot premagovanja samega sebe, svojih pomanjkljivosti, strahov ter neukročenih strasti in nagonov. To je eden od osnovnih mitoloških motivov.
Odiseja – grški simbol notranje poti
Za primer lahko vzamemo Odisejo kot enega od velikih mitov, ki nam govori o potovanju heroja in dogodivščinah, s katerimi se srečuje. Odisej se skupaj z ostalimi Grki odpravi v veliko vojno proti Troji. Po dolgoletnem vojskovanju in padcu Troje se želi vrniti v svojo domovino Itako. Toda bogovi so mu namenili drugačno usodo – njegovo pot so posejali s številnimi preizkušnjami. Moral se je spopasti z enookimi Kiklopi, se upreti skušnjavam čarovnice Kirke, se spustiti celo v podzemni svet Had, ne pustiti, da ga premami čudovito petje siren, preživeti plovbo mimo Scile in Karibde. Toda ves čas je imel v mislih svojo ljubljeno Penelopo. To mu je omogočalo, da je varno prestal vse preizkušnje in se vrnil na Itako.
Ta mit nam govori, da je življenje Odiseja za vsakogar, ki želi doseči modrost. Na tej poti zapeljujejo sirene in Kirke ter ponujajo varljiva darila užitkov in moči. Slepi Kiklopi v svoji nevednosti udarjajo z vseh strani. Scile in Karibde usode nas meljejo in gnetejo. Toda za pogumne vedno obstaja upanje. Odisej naj bo naš zgled.
Labirint – starodavni simbol poti
Labirint je eden od najstarejših simbolov notranje poti proti središču. Poznale so ga skoraj vse velike kulture v zgodovini.
Klasični labirint je treba ločiti od novejše oblike labirinta, ki ima več vhodov in izhodov ter v katerem se lahko človek zgubi. Pravi labirint je krožne oblike in ima le en vhod in izhod ter eno središče, ki ga je treba doseči.
Pot, ki nas vodi skozi vse predele labirinta, je treba prehoditi, toda ne na pasiven način, temveč z aktivnim delovanjem. Heroj je tisti, ki se odpravi na to pot bojevanja s samim seboj. On uporabi vse svoje moči, da se skozi sence prebije do mističnega središča svojega bitja.
Njegove vrline in moči duše so njegovo orožje. Na Kreti so ga prikazovali s simbolom labris, dvojno sekiro. Dvojno rezilo je pomenilo, da se je treba boriti z enim rezilom proti vsemu slabemu v sebi, z drugim rezilom pa proti vsemu slabemu v družbi. Heroj s približevanjem svojemu središču postopoma premaguje svojo nižjo naravo ter postaja vse močnejše in plemenitejše bitje. Na koncu dokončno premaga Minotavra, animalni del svoje narave, in postane svoj gospodar.
Romanje – potovanje proti svetišču
Romanje je bilo za človeka skozi zgodovino zelo pomembno. Od njega je zahtevalo, da zapusti svoje vsakdanje življenje in se odpravi proti nečemu, kar je zanj najbolj sveto. Smisel romanja ni v tem, da romar samo prispe v svetišče. Smisel da romanju šele pot. Cilj potovanja je, da se človek sooči s samim sabo, da premisli o svojemu življenju, o svojih odločitvah, o svojih napakah, da bi lažje spoznal, katero smer naj ubere za preostanek svojega življenja. Človek bi se dejansko moral pred vsako veliko odločitvijo odpraviti na romanje.
Zunanje svetišče je le simbol notranjega svetišča, zunanja pot je le simbol notranje poti. Svetišče predstavlja duhovno središče, mesto, kjer se združujeta nebo in zemlja, kjer se človek sreča z Bogom ali z bogovi. To je mesto globoke kontemplacije, mesto, ki nas ločuje od zunanjega sveta ter njegovih zahtev in skrbi. Edino mesto, kjer lahko vidimo sebe takšne, kakršni smo.
Če se človek ne zaveda svojega svetišča, če si ne želi spoznanja in modrosti, če svojega življenja ne gradi na humanih vrednotah, mu romanje ne bo prav nič pomagalo .
Akropola – mesto v višinah
Vsako grško mesto je imelo svojo akropolo. Akropola pomeni “Mesto v višinah”, polis je mesto in akro višina, visoko. Da bi videli akropolo, je bilo treba dvigniti pogled proti nebu, daleč od blata zemeljskega življenja. Na akropolo vodi pot, ki se začne v vrvežu vsakdanjega življenja, nato se vije okoli hriba in se nazadnje konča v glavnem svetišču.
Na hribu je stala kot stalni opomin na to, kaj je človekova glavna naloga v življenju. Iz Akropole je nenehno odmeval neslišni Atenin klic, klic boginje modrosti, ki je vabil k vzponu.
Ne omahujmo. Postanimo romarji. Stopimo na svojo pot samouresničenja.
