Človeške vrednote – 2.del
Stjepan Palajsa
Nad fizičnimi, vitalnimi, čustvenimi in intelektualnimi vrednotami, o katerih smo pisali v prejšnjem članku, so še moralne, duhovne in metafizične. Težko ločimo eno od druge, ker se med seboj prepletajo. Vzemimo vse skupaj le kot shemo, ki nam omogoča lažji vpogled in analizo.
MORALNE VREDNOTE
Pri moralnih vrednotah najbolj pride do izraza dejstvo, da je človek duhovno bitje. Moralne vrednote se rodijo, ko posameznik poskuša razumeti in živeti svojo duhovno resničnost. Da bi pridobili moralne vrednote, potrebujemo plemenita čustva, plemenite misli in plemenito delovanje. To so vrednote, ki se ne spreminjajo s časom in oblikujejo našo moralo. Toda moramo ločiti med zunanjo, družbeno moralo in transcendentno moralo, ki ni odvisna od zunanjih dogovorov, dogmatičnih omejitev ali pa morebitne nagrade za svoje delovanje.
To je morala, ki jo človek čuti globoko v sebi, ki izhaja iz temeljev našega večnega bitja. Morala, ki ne potrebuje nagrade, zahvale, potrditve. Na takšni morali temeljita učenje in delovanje vseh velikih učiteljev človeštva, zato sta bili etika in morala vedno temelja njihovih učenj.
Moralne vrednote v delovanju imenujemo vrline. To pomeni, da vrline izhajajo iz našega duhovnega bistva.
Enkrat, ko bodo moralne vrednote popolnoma prežemale naš način življenja, bomo lahko govorili o duhovnih vrednotah.
Naštejmo nekatere osnovne moralne vrednote: naravna dobrota, altruizem, dobrosrčnost, radodarnost, solidarnost, občutek za pravičnost, ljubezen do resnice, iskrenost, zvestoba, poštenost, dostojanstvo, avtentičnost …
NARAVNA DOBROTA IN ALTRUIZEM
V današnjem času skoraj pozabljena človeška vrednota. Življenjske izkušnje so nam pokazale, da se za navidezno dobroto pogosto skriva določen motiv in da jo včasih drago plačamo. To rojeva nezaupanje in zato vse bolj dvomimo v človeško dobroto. Toda to nas ne sme ustaviti pri plemenitih dejanjih – naj ta izvirajo iz nas ali pa smo jih deležni od drugih. Dobrota izhaja iz ljubezni kot ene od temeljnih moči človeškega bitja. Da bi jo čutili, moramo še pred tem čutiti, da smo z drugimi ljudmi povezani v eno celoto. Dobrota je ena od najlepših vrlin dozorelega in notranje močnega človeka. Kot njene izrazne oblike lahko naštejemo tudi dobrosrčnost, radodarnost, človekoljubje, solidarnost …
OBČUTEK ZA PRAVIČNOST
Vrlino pravičnosti Platon postavlja na eno od najvišjih mest. Pravičnost pomeni pravičnost do drugih pa tudi do samega sebe. To pomeni biti objektiven, poznati resnico in vedno iskati dobro za vse in ne le zase. Ne obstaja teoretična pravičnost. Samo za tistega, ki jo živi, lahko rečemo, da ve, kaj je pravica. Pravičnost zahteva izredno voljo, da bi jo lahko ščitili, globoko ljubezen do sočloveka in izredno inteligenco, da bi lahko razločevali med tem, kar je prav, in tem, kar ni.
Pravičnost vključuje ljubezen do resnice, iskrenost do samega sebe in do drugih, poštenost in zvestobo.
Konfucij pravi, da gre pri pravičnosti bolj za notranji občutek, ki nam pove, kako pravilno ravnati v nekem trenutku, kot pa za razumno analizo položaja.
AKTIVNO IN ŽIVO NOTRANJE ŽIVLJENJE
Brez aktivnega premišljevanja, introspekcije in refleksije ne moremo priti do pravega spoznanja. Naša zavest je danes preveč obremenjena z zunanjimi stvarmi in jo bolj redko usmerjamo navznoter.
Kdor nima notranjega življenja, ponavadi ne premišljuje veliko; nima ne svojega mišljenja, ne svoje volje, ne lastne identitete. Notranje življenje je nujno za izgradnjo dobrega, zrelega in močnega človeka.
Nenehno samoizpraševanje in notranji pogovor s samim seboj sta osnova vsake filozofske notranje izgradnje.
ZVESTOBA IN ZAUPANJE
Idealu in stališčem, ki smo jih sprejeli za svoje, življenjskemu partnerju ali prijateljem, ki smo si jih sami skrbno izbrali, moramo biti zvesti s svojim celotnim bitjem. In to na tak naraven način, da zvestoba postane naš način življenja. Ne biti zvest tem dragocenim vrednotam je enako izdaji. Nič ni hujšega za našo dušo kot izdati svoje ideale ali svoje bližnje. S takim dejanjem ubijemo del sebe in ustvarimo luknjo v svoji duši ter popolnoma izgubimo svojo verodostojnost in dostojanstvo.
DOSTOJANSTVO ON BITI ČLOVEK BESEDE
Med “starimi” filozofi je bilo dostojanstvo zelo pomembno ter ena od temeljnih človeških vrednot. Enako je veljalo za dano besedo. Ta je bila zanje pomembnejša od zdravja, imetja, celo od življenja.V današnjem času sta dostojanstvo in dana beseda pomembna samo toliko, kolikor nas ne ovirata na poti do uspeha ali blaginje.
Vendar se lahko vprašamo: kdo bo imel polnejše in srečnejše življenje – tisti, ki morda nimajo veliko, imajo pa jasno vizijo svojega življenja, trdna merila in svoje dostojanstvo, ali tisti, ki živijo v blaginji toda brez vizije, brez meril in brez dostojanstva?
DUHOVNE VREDNOTE
Med duhovne vrednote bomo umestili tiste, ki izvirajo iz neposrednejšega dojemanja in doživljanja duhovnega sveta. Te so podobne moralnim, vendar so popolnoma ponotranjene. Rodijo se takrat, ko duhovna dimenzija postane sestavni del našega vsakdanjega življenja.
Na Vzhodu pravijo, da gre tu za jasno videnje svetlobe Darme, svetlobe resnice. Takrat nas nič več ne more odvrniti od poti, ker smo zbudili notranjo moč, ki si neustavljivo kliče po tem vzvišenem cilju.
ČISTA LJUBEZEN
Ljubezen zavzema mesto med duhovnimi vrednotami. Resnična ljubezen presega čustveno raven in je nad spolnostjo, všečnostjo, lepoto ali naklonjenostjo. Čustva so lahko le nosilec ljubezni, ni pa nujno. Ljubezen pomeni dajati najboljši del sebe pa tudi sprejemati vse, kar nam iskreno dajejo drugi.
Ljubezen je moč duše, ki vsa bitja združuje in povezuje v eno celoto.
INTUICIJA
Ljubezen nam omogoča, da se povežemo z drugimi ljudmi ali s predmetom našega zanimanja, vanj vstopimo in ga tako lahko opazujemo od znotraj. To doživljanje in spoznavanje od znotraj, ki presega golo razumsko analizo, imenujemo intuicija. Za intuicijo torej nujno potrebujemo ljubezen, ki omogoča združitev objekta in subjekta.
SPOSOBNOST ČUTENJA TRANSCENDENTNEGA IN SVETEGA
Sposobnost dojemanja transcedentnega kot nečesa, kar je v ozadju našega celotnega življenja, zavedati se tega, da je vse zunanje samo odraz notranje resničnosti, je temeljna duhovna vrednota. Je čutenje svetega brez odvečnega intelektualiziranja.
Ta sposobnost je omogočila velikim umetnikom, da na krilih navdiha ustvarjajo svoja veličastna dela.
DUHOVNA LEPOTA IN HARMONIJA
Sposobnost dojemanja lepote, ki se skriva v ozadju vseh stvari. Zunanja lepota je le bled odraz notranje. Prava lepota je trajno stanje in ne nekaj, kar je danes v modi, jutri pa več ne. Treba je imeti lepo dušo in ne samo telo.
Grki so dejali, da je lepota darilo bogov, ki so ga smrtni ljudje redkokdaj znali izkoristiti.
IDEALIZEM
Živeti popolnoma brezkompromisno ideale naše nesmrtne duše. Imeti ideal, za katerega smo pripravljeni ne le umreti, temveč tudi živeti iz dneva v dan.
HEROIZEM
Pri heroizmu ne gre za naskoke na barikade ali vojaške podvige. Heroizem pomeni zavedati se svojega duhovnega bistva ter živeti in delovati v popolnem skladu z njim.
METAFIZIČNE VREDNOTE
To so najbolj vzvišene in za navadnega človeka najbolj nedojemljive vrednote. Značilne so samo za velike ljudi, katerih življenje je preseglo okvir izključnega lastnega interesa. To so ljudje, ki so svojim delovanjem spreminjali smer zgodovine. Tisti, ki so z zlatimi črkami vpisani v duhovno zapuščino človeštva. Brez njih bi bilo človeštvo izgubljeno na brezpotjih zgodovine. Zanje so, poleg preostalih vrednot, značilne še naslednje:
KOZMIČNA VIZIJA ŽIVLJENJA
Zavedati se, da je človeško življenje vpeto v univerzalno življenje, da ima vse svoj smoter in namen. Zavedati se, da ima znotraj tega velikega življenja vsakdo svojo dolžnost in odgovornost. V vsakem posamezniku videti nesmrtno dušo in ne le telo.
FILOZOFSKA RAVNODUŠNOST
To pomeni pomiriti se z življenjem in smrtjo, brez pretiranih pričakovanj sprejeti to, kar nam je namenila usoda, hkrati pa aktivno krmariti svojo ladjo in varno pluti proti cilju, proti božanski resnici. Doživljati neurja in tegobe življenja bolj kot igro, polno čudežev, in ne kot tragedijo, polno krutosti in nesmisla.
POPOLNA PREDANOST
Med najbolj vzvišene in najbolj plemenite vrednote spadata neutrudno delovanje in služenje človeštvu, vendar s popolnoma svobodno voljo in brez kakršnega koli pričakovanja nagrade.
NOTRANJA RADOST
Doseganje notranje radosti, blaženosti na popolnoma naraven način kljub telesnim omejitvam, težavam ali bolezni.
