Zdrav odnos do družbe in drugih ljudi
Človek je družbeno bitje
Ali lahko živimo sami?
Človek je predvsem družbeno bitje. Brez drugih ne moremo priti na ta svet, ne moremo se sami učiti, ne moremo sami preživeti. Predvsem pa se brez drugih ljudi ne moremo razvijati niti psihično in niti duhovno.
Kako bomo spoznali sebe, če ne bomo imeli pred seboj drugega človeka, ki bo naše zrcalo? Kako bomo spoznali svojo psiho, če podobnih lastnosti ne opazujemo pri drugih?
Kako bomo sami odkrivali zakone narave, za katere je človeštvo potrebovalo tisočletja, da jih odkrije? Kako se bomo naučili izražati svoje vtise, doživetja, misli, če ne bomo imeli nikogar, ki bi mu to prenesli?
Kako bomo postali dobri in ljubeči, če tega ne bomo razvili prek dejanj ljubezni do drugih?
Da bi sploh karkoli naredili v življenju, potrebujemo drugega človeka. Če ne ustvarjamo odnosov z drugimi, ne moremo imeti niti globokega odnosa s samimi seboj.
Za človeka je nujno, da celo življenje gradi odnose z različnimi ljudmi. Pri tem je jasno, da ima vsak od teh odnosov svoje posebnosti, svojo težo in globino. Nekateri so le površinski, drugi pa so tako globoki, da trajajo celo življenje in segajo celo onkraj smrti.
Omenili bomo le nekaj osnovnih odnosov, prek katerih se gradi človeško bitje. Seveda tukaj ne moremo zaobjeti vse širine te izredno kompleksne teme. Podali bomo le peščico razmišljanj, za katera mislimo, da so pomembna za današnjega človeka.
Prijateljstvo
Ločiti med vrstami prijateljstev
Vsakdo med nami ima različne vrste odnosov, ki smo jih imenovali “prijateljstvo”, ne da bi sploh razmišljali o resničnem pomenu te besede. Jasno je, da niso vsi, ki jih poznamo, tudi naši prijatelji na enak način in v enakem obsegu.
Lahko bi dejali, da obstajajo pogojna prijateljstva, začasna in površinska prijateljstva, prijateljstva, ki temeljijo na deljenju podobnih pogledov. Obstajajo pa tudi prijateljstva, ki trajajo vse življenje, prijateljstva, ki so resnična, ki imajo nezamenljiv “priokus” nečesa posebnega.
Poiščimo prave prijatelje
Prijateljstvo mora temeljiti na duhovnih vrednotah in potrebah srca, ne pa na zunanjem interesu ali naključju, ker nam je življenje pač prineslo nekoga na našo pot.
Ne zapravljajmo čas s tistimi, ki si ne želijo graditi iskrenega in globljega odnosa z nami. Medtem ko smo z njimi, namreč izgubljamo energijo, zavest in čas, ki bi jih lahko porabili za nekoga, ki je bolj pripravljen na prijateljstvo. Zavedajmo se dragocenosti časa, ki nam je na voljo.
Troje je koristnih in troje škodljivih prijateljstev. Prijateljstvo z iskrenimi, prijateljstvo s stanovitnimi, prijateljstvo z izkušenimi ljudmi je koristno. Prijateljstvo z lizuni, prijateljstvo s potuhnjenci in prijateljstvo z blebetači je škodljivo.
Konfucij
Brez prijateljev ni stabilnosti
Tisti, ki noče ali ni sposoben graditi globljih odnosov z drugimi, ne more biti psihično stabilen. Ne verjemimo, da bomo sami prišli do sreče in življenjske izpolnitve. Tudi skozi kakršno koli krizo se bomo težko prebili brez ljudi, na katere se lahko opremo.
Dajmo več kot moramo
Dajanje je pretakanje energije. Če nekaj dajemo, to prihaja od nas, je izraz naše volje. Ne morem dati nečesa, česar ne nosimo v sebi. Če damo nekaj plemenitega, to pomeni, da je takšno naše notranje stanje. Če namesto jeze ali nepotrpežljivosti, izberemo dobro voljo, bo ta, medtem ko jo bomo izražali, naše notranje stanje.
Dajanje je vedno izraz moči. Energija, ki teče skozi zavest, med dajanjem to zavest gradi in povečuje njeno moč. Dajanje omogoča rast in zrelost. Brez plemenitega delovanja za druge ni vzpona človeka, ni poti, ki bi peljala proti smislu in cilju.
Zato bodimo hvaležni, če nas drugi potrebujejo.
Naučimo se sprejemati
Enako kot dajati se naučimo tudi sprejemati. Pretok mora biti vedno obojestranski. Toda ni nujno, da sta oba pretoka enaka. Vsakdo ima svoje značilnosti, svoj način izražanja, svoj čas in svojo posebno obliko energije, ki nam jo lahko da. Nikoli ne pričakujmo, da nam drugi povrnejo z isto mero. V teh izmenjavah različnih energij je lepota odnosa in njegova moč. Prijatelji se dopolnjujejo in ni nujno da imajo isto mišljenje ali interese. Skupne pa morajo biti njihove sanje, njihovi ideali.
Zdaj se pa obrnimo k družini in odnosom, ki jih gradimo znotraj nje.
Družina
Partnerja
Partnerja morata najprej biti dobra prijatelja in šele potem vse ostalo. Vse, kar velja za prijateljstvo, velja tudi za odnos med partnerjema.
Toda tukaj je treba dodati še marsikaj, kar se nanaša na njuno posebno povezavo, njun intimni odnos. Ko rečemo “intimen”, mislimo na tista globoka doživetja, skupna hrepenenja, skrivnosten odnos, ki ga prepredajo nežne zlate niti, te pa bi se raztrgale in izgubile svojo moč, če bi jih razkrili drugim. Obstaja nekaj, kar si delita samo partnerja in do česar nima dostopa nihče drug.
Tisti, ki živi sam, da bi se izognil konfliktom, nikoli ne bo spoznal lepote življenja, ki ga delimo z drugim.
Jorge Ángel Livraga
Družina
Človek od nekdaj živi v družini in to je najbolj naravno stanje vsakega posameznika. Prek družine se učimo sožitja, sodelovanja, odprtosti, odgovornosti, bližine, topline. Družina nas nauči, da nismo pomembni samo mi in da je znanje, misli, sanje, stvari treba deliti.
Prek družine zorimo, prek nje postajamo osebnosti. Brez nje nihče ne more najti svojega smisla.
Tudi če nimamo fizične družine, imamo lahko duhovno družino, za katero pa veljajo ista pravila in še večje zahteve. Veliki ljudje v zgodovini so imeli pogosto namesto fizične duhovno družino. Pomembno je le, da obstaja nekdo, za kogar lahko skrbimo. Kakor pravi Mali princ, moramo imeti svojo vrtnico, ki bo zaradi naše skrbi do nje posebna in edinstvena med tisoče drugimi podobnimi vrtnicami.
Družina daje in tudi jemlje
Čeprav nam družina veliko da, pa se moramo zavedati, da nam bo veliko tudi vzela. Toda to je samo zato, da bi se tisto, kar je manj pomembno, transformiralo v tisto, kar je bolj pomembno. Neprespane noči, izguba časa, energije, denarja in celo zdravja, ki jih porabimo za otroka ali drugega člana družine, se transformirajo v nekaj neopisljivega. To je magijski proces, ki nam vzame kamenčke zunanjega življenja ter jih prek težav in bolečine transformira v zlata zrnca izkušenj in modrosti. Tako postanemo tudi čustveno in mentalno stabilnejši in zrelejši ter s tem od znotraj močnejši in srečnejši.
Družine ne dobimo, temveč jo gradimo. Vsak njen član pa mora prispevati k njeni izgradnji, od nebogljenega dojenčka do opešanega starca. Vsakdo v njej ima svojo pomembnost in vlogo.
V družino se je treba integrirati. To se zgodi samo, če ji damo sebe v celoti in smo ji zvesti.
Vzemimo si čas za družino
Čas ima neprecenljivo vrednost. Tisto, čemur posvetimo svoj čas, hranimo z energijo in zavestjo. Zaman imamo družino, za katero nimamo časa. Nikoli ne bomo mogli doseči tistega, kar pričakujemo od nje. Klasičen izgovor, da nimamo časa, ker delamo za dobro družine, nikoli ne more biti opravičilo.
Če si za družino ne vzamemo dovolj časa, se neizogibno pojavijo nerešljivi problemi ter posledično razna nesoglasja, praznina, travme in nasploh težka psihična stanja.
Ne dovolimo, da nam služba nadomesti družino
Nihče ne trdi, da je ustvarjanje družine lahka naloga. Toda ne bežimo pred njo. Nikoli ne postavljajmo svojih ambicij ali kariere pred družino. Bumerang nezadovoljstva in praznine se bo čez nekaj časa obrnil proti nam in nas udaril z vso močjo. Ko ostarimo, se bomo zaman poskušali približati svoji družini. Priložnosti za to bodo verjetno za vedno zgubljene.
Ustvarimo toplo vzdušje v domu
Znak, da smo na dobri poti in da je naša družina zgrajena na pravih temeljih, je v toplini, ki jo obdaja. V tem primeru ni treba preveč teže ali pomembnosti pripisovati razlikam v mišljenju ali pa občasnim prepirom. Takšna razhajanja so po navadi le zunanja, saj družino povezujejo močne notranje vezi.
Bodimo zgled
Glavno pedagoško sredstvo v družini mora biti zgled, ne pa kritike ali pridige. Otroke moramo vzgojiti tako, da bodo moralni in pošteni. Tega pa ne moremo, če sami nismo takšni.
Spoštujmo vse člane družine in s tem si bomo sami zaslužili njihovo spoštovanje. Spoštovanja ne zahtevajmo, to se pojavi samo od sebe, kot naravna posledica dobro urejenih odnosov.
Tisti, ki so avtoritete v družini, postavljajo meje moralnosti. Te meje si običajno ne upa prestopiti noben član družine.
Če spoštujemo ta enostavna moralna pravila, se bo naša družina lahko uspešno soočala z vsako krizo in oviro, ki se pojavi na njeni poti.
Družba in država
Vsakdo ima svoje življenje
Upoštevajmo to, da živimo obkroženi z drugimi ljudmi. Zavedajmo se, da imajo tisto, kar mi zahtevamo zase, pravico zahtevati tudi drugi za sebe. Vsakdo ima svoje težave, svoje sanje, okoliščine, v katerih živi. Platon pravi, da ne smemo obsojati nobenega človeka, ker vsakdo bije svoj notranji boj.
Ne pričakujmo, da bo družba rešila naše težave
Družba in država nam morata dati le okvir delovanja in možnosti, ne pa reševati naših težav. Država je kot igrišče, na katerem smo vključeni v igro življenja. Država mora poskrbeti za polje in vse ostalo, kar je potrebno za igro, mi pa moramo v tej igri sodelovati in jo soustvarjati ter se tako boriti za čim boljši izid. Ne pričakujmo, da nam bo dober izid igre priskrbela država
Socialne in moralne vrednote v družbi
Ne pozabimo, da smo del neke družbe, in kot takšni moramo zanjo skrbeti. Ne moremo dvigniti rok in reči: “To ni moja skrb.” Vsi bi morali čutiti državljansko odgovornost do te širše družine, ki nam zagotavlja izobraževanje, varnost in možnosti za zadovoljitev življenjskih potreb. Moramo skrbeti, da se v njej sliši glas pravice in resnice, ter ji biti zvesti.
Stabilna država ni bogata država
Stabilna država je tista, kjer vlada enotnost kljub različnim pogledom, kjer imajo ljudje zaupanje v tiste, ki jih vodijo, in obratno, kjer se negujejo predvsem medčloveški odnosi namesto zadovoljenja materialnih potreb.
Dobro urejena država inteligentno zbližuje ljudi prek skupnega sodelovanja, kar omogoča večjo enotnost. Družba bolj potrebuje sožitje in slogo kot golo ekonomsko blaginjo. Ta pride kot posledica.
Družbi daje stabilnost le morala
Država mora temeljiti na morali, ker se brez nje podre celoten sistem. To niso le prazni upi ali nerealna pričakovanja, temveč nekaj, za kar si moramo trdno prizadevati in se za to boriti z vsemi svojimi močmi. Idealnega stanja ne bomo nikoli dosegli, toda to, da dosežemo vsaj bolj humano in pošteno družbo, ki skrbi za vsakega posameznika, je vsekakor uresničljivo pričakovanje.
Filozofi nas učijo, da je sistem, ki ne temelji na morali, v neprestani krizi in se ljudje v njem ne počutijo varno in zaščiteno. Takšno stanje v duši rojeva nemir in negotovost, zato se strah kot neviden netopir širi med ljudmi, ki se vse bolj zapirajo vase ali v svoja varna zatočišča. To povzroča psihično krhkost ter številne oblike osamljenosti in depresije.
Brez morale nobena družba ni stabilna in v takšni državi nikoli ne bo trajnega miru.
Odnos do družbe in drugih ljudi
Res, človek je družbeno bitje. Torej bitje, ki je sestavni del družbe, in če se tako tudi obnaša, da torej daje v ospredje splošno dobro, bo za vse dobro in ne bo konfliktov.
Videli smo, koliko različnih odnosov gradimo v našem življenju, in prav vsak je lahko svojevrstno bogastvo. Osnova je spoštovanje drugega in zavedanje, da moramo poiskati tisto, kar nas vse povezuje, ter se okrog tega uskladiti. Res da je to nekakšen ideal, vendar ni popolnoma nedosegljiv.
Zgodovina je zgovorna priča, da vedno, kadar so se družbeni odnosi od tega ideala oddaljevali, težji so postali časi. Ko pa so se mu približali, večja je bila sreča in pogosto tudi blaginja.
Torej ne glede na to, ali gre za ožje ali širše kroge ljudi, večje ali manjše skupine, ne pozabimo, da je eden od ključev do rešitve težav ustvariti zrele in zdrave odnose.
