Področje vprašanj, področje odgovorov

Področje vprašanj, področje odgovorov

Človek ne postane filozof, ko se v njem prvič pojavijo temeljna življenjska vprašanja, temveč šele takrat, ko začne iskati odgovore. Toda resnični filozof ni tisti, ki samo išče, temveč tisti, ki tudi najde. Ko pa začne v skladu s temi spoznanji še živeti, takrat lahko govorimo o modrosti.

Katera vprašanja naredijo človeka filozofa? Ali so to tista “življenjsko pomembna” o tem, kako najti boljšo službo, kako preživeti do nove plače, kako izplavati iz gospodarske krize ali katero politično stranko voliti? Ta vprašanja so morda res pomembna za trenutno preživetje, za boljše počutje ali pa intelektualno dokazovanje, toda nobeno med njimi nam ne prinese notranje izpolnitve, niti miru, niti smisla, niti sreče.

Vprašanja, ki so veliko pomembnejša, so drugačna. Zakaj obstaja bolečina, zakaj zlo? Zakaj obup, zakaj smrt? Zakaj sem takšen, kakršen sem, zakaj mi ni življenje podarilo večjih zmožnosti? Ali lahko jaz osebno sploh kaj spremenim?Kaj je smisel življenja? Ali obstaja Bog? Raj? Pekel? Usoda? Življenje po smrti? Kaj je ljubezen, zvestoba, svobodna volja, zavest?

In tako v neskončnost. Zakaj, zakaj, zakaj …? Znotraj teh vprašanj poskušamo najti preproste in razumljive odgovore.

Vidimo, da sta naše fizično telo pa tudi naša psiha – kot “receptorja”, prek katerih doživljamo svet – polna težav, kriz, zmed, negotovosti in nejasnosti. In ravno tukaj se pojavijo naše težave ter vprašanja.

Odgovore na težave poskušamo običajno najti na istem področju, na katerem se pojavljajo. Mislimo, da je polje vprašanj in polje odgovorov eno in isto polje. Moj učitelj, prof. Jorge Angel Livraga, je govoril, da moramo, če želimo priti do odgovorov, najprej zapustiti področje vprašanj. To pomeni, da je vprašanje le gibalo, vzgib, spodbuda za iskanje odgovora. Če pa področja vprašanja ne zapustimo, ne bomo nikoli dobili odgovora. Vprašanja se pojavljajo sama od sebe, toda kje pois-kati odgovore?

Sonce je vzrok barv

Ko opazujemo stvari okoli sebe in se vprašamo, zakaj imajo takšno barvo, kot jo imajo, odgovora nikoli ne bomo našli v samih stvareh, temveč moramo dvigniti pogled proti soncu.

Telesa imajo lahko kakršno koli strukturo, toda šele ko nanje pade svetloba, se pojavijo barve. Lahko bi rekli, da je svetloba vzrok barve, sonce pa je vzrok svetlobe. Vzrok lepote določene stvari ni v njej sami, temveč v nečem, kar jo presega. Barva je samo zunanji pojav svojega vzroka – svetlobe, tako kot je svetloba samo zunanji pojav svojega vzroka – sonca.

Če to vzporejamo z našim življenjem ter sonce primerjamo z duhom, potem moramo odgovore na vprašanja, ki se nam pojavljajo v tem svetu zunanjih pojavov, poiskati v polju nji-hovega vzroka, v duhovnem.

Tukaj bom poskušal na čim enostavnejši način razložiti problem vprašanj in odgovorov. Ne bom uporabljal filozofskega jezika, temveč bom poskušal stvar razložiti prek enostavnih življenjskih primerov.

Področje vprašanj

Področje vprašanj je področje tistega, kar so stari Grki imenovali “persona”. To persono sestavljata naše telo in psiha, ki ima čustveni in razumski del. Persona je labirint našega življenja, v katerem se pojavlja nešteto vprašanj. Če se izgu-bimo na njegovih neštetih stezicah, prehodih in stranpoteh, se lahko zgodi, da nam nikoli ne bo uspelo najdi izhoda iz njega.

Fizične senzacije so zelo privlačne in mamljive, vendar so varljive ter nam nikoli ne dajo tistega, kar iščemo. Odgovori, ki jih najdemo tukaj, nikoli ne pripeljejo do notranje izpol-nitve. Za vse stvari, ki smo jih pridobili v svetu materije in so se nam na začetku zdele tako privlačne, trdne in stabilne, se slej ali prej izkaže, da se postarajo, propadejo in izginejo.

Čustva so tudi čudovit del našega življenja, a kaj, ko se tako hitro spreminjajo in nihajo od največjega vzhičenja do najtežjih depresij? Včasih nas popolnoma prevzamejo, in to tako, da razen njih ne dojemamo ničesar drugega. Tudi močna in najbolj vzvišena čustvena stanja hitro minejo. Borimo se s pozabo ter s silo poskušamo ohraniti spomin nanje, toda njihova intenziteta kljub vsem našim naporom s časom zbledi. Čustveni spomini so tako neobstojni. To je tako, kot da bi poskušali v pest ujeti zrak – bolj ko stiskamo pest, bolj nam zrak uhaja skozi prste.

Razum in njegova intelektualnost sta tudi izjemno pomemb-na in koristna, toda dajeta nam le privide realnosti. Porajata vprašanje za vprašanjem, vendar ne dajeta zadovoljivih odgovorov. Vsako vprašanje rodi sto novih. To je področje mišljenja, ne pa tudi spoznanja.

Vse, kar je povezano s persono, je nepopolno in krat-kotrajno – vse to propade in umre. Persona vedno išče hitre rešitve in odgovore, za katere ni treba vložiti veliko napora.

Področje odgovorov

Da bi poiskali trajne in kvalitetne odgovore, moramo dvigniti pogled navzgor, proti področju duha, področju tistega, čemur stari Grki pravijo “individua”, tistega, kar je neumrljivo. Le tukaj bomo našli tisto, kar nas bo izpol-nilo z nečim trajnim, močnim, smiselnim.

S pojmom duhovnega ne mislim na vse tisto, kar danes spada v določeno religijo, v smislu verovanja, ali na določen način sedenja in “meditiranja”, ali pa na filozofi-ranje.

Duhovno enostavno opredeljujem kot področje večnega, nesmrtnega. Tukaj je vzrok zavesti o nas samih, vzrok tega, da smo. Tukaj se skriva naš “božanski” delež, naša nesmrtna duša, naš Tihi opazovalec. Tu je vzrok večne morale in naše vesti, vzrok, ki nam omogoča zavest.

To je področje samega bitja in ne njegovih odrazov.

Duhovno ima svoje zahteve

Duhovnost zahteva določen ideal, globoko predanost iskanju resnice, zahteva notranje življenje. Zahteva potrpežljivost, plemenitost, velik pogum in brezpogojno ljubezen do vseh. Zahteva svobodo, sposobnost razločevanja med resnico in lažjo, zahteva pravično delovanje, videnje celote itn.

To je področje notranjega človeka, ki nikoli ne klone, nikoli ne zboli in nikoli ne umre. To je del človeka, ki ima notranjo moč, to je resnični človek. To ni človek z vprašanji, temveč človek z odgovori.

Z razmahom materialističnega pogleda na svet smo začeli zanikati duhovno resničnost, ki je bila za velike filozofe skozi zgodovino očitno dejstvo in dejansko izhodišče skoraj vseh njihovih učenj na Vzhodu pa tudi na Zahodu.

Poglejmo si nekaj primerov z različnih področij življenja, ki nam bodo malo razsvetlila naš problem vprašanj in odgovorov.

Vprašanja in odgovori povezani s pravo ljubeznijo

Vsi hrepenimo po pravi ljubezni, v iskanju katere se pogosto zgubimo ali pa odnehamo, toda želja po njej nikoli ne mine. Vsi si želimo biti ljubljeni in imamo potrebo po tem, da ljubimo nekoga. Vprašanja, povezana z iskanjem ljubezni, spadajo med najstarejša in najbolj razširjena na celem planetu. Če odgovore na vprašanja ljubezni iščemo na sladkih in stras-tnih poljanah čustev, se bomo srečali le z lupinami in ostanki ljubezni. Ko jih použijemo, nam bo ostala le praznina. Človek svoje potrebe po čisti ljubezni ne bo nikoli mogel zadovoljiti s strastmi, plitvimi in zmedenimi čustvi ali pomehkuženim ljubkovanjem.

Odgovor na postavljeno vprašanje najdemo visoko zgoraj, na področjih duha, ker je tisto, čemu res lahko rečemo ljubezen, moč, prek katere se izraža naš duh skozi cel človeški obstoj.

Prava ljubezen, duhovna ljubezen, je trajna, stabilna, plemenita, močna. Zahteva žrtvovanje, trdo delo, pogum, izpolnjevanje svojih dolžnosti in pripravljenost na pozabo svojih sebičnih vzgibov. To je ljubezen, ki traja celo življenje in celo po smrti. Amor vedno prihaja z neba in se ne valja po blatu strasti.

Vprašanja in odgovori, povezani z življenjem in smrtjo

Vsi se sprašujemo o končnosti tega življenja. Ali ima sploh smisel obstajati nekaj časa v tem življenju, ko pa nas po tem nikoli več ne bo. Če bi živeli več sto let, bi se tudi to dolgo obdobje enkrat izteklo in življenje bi se nam spet zdelo prekratko.

Razum, ki se zanaša na čutilno dimenzijo, pri podajanju odgovorov na to vprašanje popolnoma odpove in se moramo spet obrniti na duha. Duhovno je namreč tisto trajno in neuničljivo. Je del človeka, ki nikoli ne bo prenehal biti in ki je dejansko nosilec zavesti o našem individualnem obstoju. Zakaj naj bi se bali smrti, ko pa tisto kar sem, resnični jaz, nadaljuje svoje bivanje?

Da, vemo, da so poslavljanja in prehodi vedno težki in boleči, ni enostavno umreti. Toda če imamo zavest in notranjo go-tovost v to, kar nas čaka z druge strani, bo ta prehod, čeprav težek, vseeno poln radosti in pričakovanj. Navsezadnje zapuščamo to telo, ki je z leti postalo vse manj uporabno in polno bolečine.

Materialisti nas poskušajo potolažiti z – meni osebno tako tujo in grozljivo – sliko, da bomo živeli v spominu drugih ljudi. Spomin ni bitje, nisem jaz. Pozaba dela svoje in spomini se hitro razblinijo. Ta frustrirajoča tolažba je edino, kar nam lahko ponudijo materialisti. Sebi v prid bodo vedno govorili, da jim je pomembnejša resnica od lažne tolažbe. Toda ali dejan-sko poznajo resnico, ali lahko z gotovostjo trdijo, da se življenje ne nadaljuje? Kako lahko nekaj spoznamo, če že vnaprej zani-kamo obstoj tega?

Spomnimo se tibetanske modro-sti: “Ti nisi svoje telo, ti si tisto, kar živi večno.”

Vprašanja in odgovori, povezani z bolečino in trpljenjem

Naše telo in naša psiha sta polna bolečine. Če se malo bolj zavedamo svojega življenja, bi bili neiskreni, če bi rekli, da je v tem življenju več zadovoljstva kot bolečine. Če je naša zavest usmerjena samo na fizične ali psihične senzacije, je usmerjena proti izvoru bolečine.

Toda bolečina je lastnost persone, duhu ne more do živega. Iz enostavnega, skromnega življenja, prežetega s plemeni-tostjo in dobro voljo – iz življenja, katerega izhodišče je nad ugodjem in neugodjem telesa – bolečina bledi. Iz zavesti človeka, ki tako živi – ki ne skrbi samo za svoje dobro, temveč tudi za druge – počasi izginja občutek bolečine. Vse bolj jo nadomešča tiha radost – radost, da smo deležni tega veličastnega življenja, da so ob nas ljudje, ki jih imamo radi, da smo zmožni opazovati ta svet in se iz njega učiti.

Samo duhovni pogled da bolečini smisel – ker je bolečina lastnost persone, je njen smisel v tem, da nas spodbudi k vzponu zavesti na področje, kjer bolečine ni. Le takrat, ko se zavest dvigne nad blato vsakdanjega življenja, lahko namreč izničimo učinek bolečine. Moramo se zavedati, da je bolečina vsesplošna in kot taka potrebna. Vendar ni absolutna. Stopnja bolečine je odvisna od stanja zavesti posameznika, ne pa od okoliščin, v katerih je – oziroma od telesnega ali materialnega stanja.

Vprašanja in odgovori, povezani s družbeno krizo

Krize nikoli ne bomo trajno rešili le tako, da poskušamo zadovoljiti vse strani, da “pravično” razdelimo sredstva, da raziščemo ekonomske dejavnike, ki navidezno povzročajo krizo, ali s spremembo političnega sistema. Revolucije namreč še nikoli niso prinesle trajne in kvalitetne spremembe.

Tudi odgovore na vprašanja družbene krize moramo poiskati zgoraj, v duhu. Če duhovnih vrednot ne živimo v družbi in jih ne izražamo skozi moralo, bo vsaka formalna sprememba sistema samo še poslabšala stanje. Duhovne vrednote v družbi se izražajo prek skrbi za vsakega človeka, prek vladavine pravice in ne vladavine prava. Izražajo se prek zaupanja ljudi v državo in prek zaščite pravice do svojega mišljenja, vendar z razvijanjem občutka enotnosti.

V družbi ne bo trajne stabilnosti niti trajnega miru, vse dokler je ne bodo vodili dobri in pravični ljudje, ki v sebi nosijo mir kot posledico notranje zrelosti in stabilnosti.

Vprašanja in odgovori, povezani z glasbo

Vsako človeško bitje ljubi glasbo in ima potrebo po njej. Tudi najbolj “nemuzikalen” človek trdih ušes si občasno mrmra kakšen znan refren ali pa mu določen ritem igra v “glavi”.

Vsi se sprašujemo, kaj je v glasbi, da nam je druženje z njo tako prijetno. Če glasbo omejimo samo na zvoke in fizične dražljaje, potem bi bilo dovolj najti najbolj ustrezno kombi-nacijo tonov in si jo ponavljati.

Vsak vsaj malo izurjen glasbenik loči zvoke, tone in glasbo. To, kar mislim pod Glasbo, ni ne v zvokih in ne v tonih. Glasba je veliko več od tega. Glasba je duhovna kategorija, ki se samo odraža skozi tone in zvoke. Zato nas lahko vzvišena glasba tako visoko odnese, skoraj do svojega izvora. Veliki skladatelji ne kombinirajo not, temveč glasbo “lovijo” od “zgo-raj” in jo le zapisujejo.

Vprašanja in odgovori, povezani s psihičnimi krizami

Psihičnih kriz in bolezni (ki niso prirojene ali pa genetsko pogojene) nikoli ne bodo mogli trajno rešiti niti psihiatri, niti psihoanalitiki, niti tablete ali pomirjevala.

Človek, ki je avtentičen, ki se bori, ki ne misli samo nase, ki išče smisel in gleda na življenje kot na veliko polje raziskovan-ja in igrišče, nikoli psihično ne zboli. Morda ima občasne krize, težave, vendar se z njimi spopada in jih sam rešuje. Če mu kdo lahko pomaga pri tem, so to samo bližnji ljudje ali tisti, ki so sposobni empatije in iskrene skrbi za človeka.

Psiha ima svoje zakonitosti in te vedno izvirajo iz duha. Zahteve, ki jih postavlja duhovno, mora psiha upoštevati. Če jih ne, so krize, depresije in na koncu bolezni neizogibne.

Naštejmo samo nekatere tovrstne zahteve, ki jih je treba upoštevati:

● zahteva po avtentičnosti; imeti svoje mišljenje, svojo voljo, svoje izbire,
● zahteva po ozaveščanju ter spoznavanju sebe in sveta,
● zahteva po notranjem boju s samim seboj, soočanju svoje višje z nižjo naravo,
● zahteva po tem, da postanemo boljši in bolj plemeniti,
● zahteva po izgradnji kvalitetnih odnosov z drugimi – dati sebe nekoliko v ozadje in delati za celoto, graditi zdrave in iskrene odnose,
● zahteva po harmoniji med vsemi elementi človeškega bitja, harmonija med duhom, umom, čustvi in telesom,
● in številne druge podobne zahteve.

Viktor Frankl, slavni nevrolog in psihiater pravi, da mora človek nujno najti smisel življenja, sicer ne bo nikoli mogel rešiti psihičnih težav.

Zaključek

Pogled, ki sem ga z nekaj primeri podal, lahko uporabimo na katerem koli polju, ki je povezano s človekom in njegovim notranjim življenjem. Odgovori, ki prihajajo iz sveta duha, so po navadi zelo enostavni in na prvi pogled nimajo posebne vrednosti. Vendar so edini, ki temeljijo na pravih vrednotah, so zanesljivi, nikoli ne izdajo, so stabilni in trajni, ker imajo svojo moč v resnici – najpomembneje pa je, da so dostopni vsakemu človeku.

Avtor: Stjepan Palajsa, predsednik Nove Akropole v Sloveniji

Scroll to Top