Indijanski bojevnik se je povzpel na vrh gore, kjer je našel orlovo gnezdo in v njem jajce. Jajce je vzel s seboj v vas in ga dal pod kokoš. Tako se je skupaj s piščanci izlegel orel in z njimi odraščal. Naučil se je kokodakati, brkljati po zemlji ter iskati žuželke in črve, vzpel se je le na kakšno nižjo vejo, podobno kot kokoši. Nekega dne, ko je bil že star, je na nebu zagledal nekaj čudežnega. Zgoraj, v brezkrajni modrini, je zagledal veličastno ptico, kako leti brez kakršnega koli napora. Ko je neko kokoš vprašal, kdo je to, mu je odgovorila: “To je zlati orel, kralj neba. Vendar ne razmišljaj o tem. Ti in jaz sva tukaj, na zemlji.” Orel je obrnil pogled proti tlom in naposled umrl v prepričanju, da je kokoš. Kajti vsi so se tako vedli do njega. Kakor se je rodil, tako je tudi živel in na koncu umrl.

indijanska zgodba