Yudištira, vrli kraj, je prehodil svojo življenjsko pot in napočil je čas za odhod.
Ko je prispel na nebo, se je ozrl naokoli, da bi videl svoje umrle brate in plemenito ženo Draupadi.

Nebeška bitja so ga odvedla do kraja, podobnega peklu, kjer je zaslišal tresoče se in tožeče glasove svojih dragih: “O, modri kralj, ne oddaljuj se, ostani še malo. Tako veseli smo, da te vidimo. Tvoja prisotnost bo olajšala naše tegobe.”

Yudištira je obnemel in osuplo vprašal: ”Mar se usoda poigrava z nami? Kakšne zločine so storili ti plemeniti ljudje, da so pristali na tem kraju obupa? Kakšne grehe so storili?”

Yudištira se je obrnil k svojemu vodniku in dejal: “Pojdi k tistim, katerih sel si. Reci jim, da se ne bom vrnil. Ostal bom tukaj in tolažil svoje brate, ki jih pesti to strašno trpljenje.”

V tistem hipu je tema odstopila mesto svetlobi. Tegobe, ki so jih trpeli “grešniki”, so izginile. Indra, kralj bogov, je Yudištiro potolažil z naslednjimi besedami: “Pojdi z nami, Yudištira. Iluzija je izginila. Odslej boš s svojimi dragimi živel v večni blaženosti.”

Povzeto po odlomku iz Mahabharate