Damon in Pitija, ki sta bila vpeljana v pitagorejsko modrost, sta sklenila tako tesno prijateljstvo, da ko se je Dionizij, vladar Sirakuz, odločil usmrtiti enega od njiju in ko ga je ta je prosil, če se lahko vrne domov, da pred smrtjo uredi svoje stvari, drugi ni pomišljal in je s svojim življenjem jamčil za prijateljevo vrnitev. Tako je bil tisti, ki mu je meč visel nad glavo, sedaj svoboden, tistemu, ki bi lahko mirno živel naprej, pa je pretila smrt. Zato so se vsi, predvsem Dionizij, spraševali, kakšen bo izid tega neverjetnega in nepredvidljivega položaja. Ko je naposled nastopil napovedani dan, prijatelj pa se še ni vrnil, so vsi tistega, ki je ostal, da bi zanj jamčil, proglasili za neumnega in nepremišljenega. A oni kljub temu ni izgubil zaupanja v svojega prijatelja. In zares, tisti, ki je dobil dovoljenje, da lahko odide, se je vrnil ravno v trenutku, ki ga je določil Dionizij. Njun pogum je v tiranu vzbudil takšno občudovanje, da je umaknil obsodbo, ki se je izkazala za veliko preizkušnjo njune medsebojne predanosti, in ju obenem prosil, če je lahko del njunega prijateljstva, ter dodal, da bo svoje mesto tretjega v njuni medsebojni predanosti zaslužil s karseda veliko zavzetostjo in trudom. Takšne so moči prijateljstva: gojiti prezir proti smrti, preseči sladko željo po življenju, krutost spremeniti v človečnost, sovraštvo v ljubezen in kazen v velikodušnost. Takšne moči zagotovo zaslužijo enako spoštovanje kakor nesmrtni bogovi.. In tako kot so templji sveta prebivališča bogov, so tudi predana srca ljudi prebivališča teh moči – kot svetišča, posvečena s svetim duhom.