Budilka za dušo

Antropolog je otrokom v nekem afriškem plemenu predlagal tekmovanje. V senco drevesa je postavil košaro, polno dobrot in otrokom dejal, da jo dobi tisti, ki bo prvi pritekel do drevesa. Otroci so se prijeli za roke in tekli … Ko so prišli do drevesa, so posedli okoli njega in si razdelili dobrote iz košare. Antropolog […]

Če Vas kdo vpraša: “Kaj je prijateljstvo?” Recite: “Prijateljstvo je…”

Tisti torej, ki išče mir, mora iz svojih ran iztrgati puščice ogorčenja, brezupa, slabosti in tarnanja, zaradi katerih krvavi in se vedno hitreje približuje smrti.

“Kaj torej? Je mogoče biti povsem brez napak? Ne, to ni mogoče, pač pa je mogoče nekaj drugega!

Bruno do nobene svoje ideje ni prišel po znanstveni poti, z metodami opažanja, saj so taki rezultati, kot je sam dejal, relativni in ne zajamejo celote. Dela, ki jih je zapustil, pričajo o njegovi veličini in nezlomljivosti duha.

Nekoč, pred davnimi časi, je ostareli indijanec Cherkee pripovedoval svojemu vnuku zgodbo o dveh volkovih. Po premisleku ga je vnuk vprašal: “Kateri volk na koncu zmaga?”

Buda je pogosto govoril ponoči. Ljudje so takrat prinesli oljenke in jih postavili pred učitelja. Sčasoma so pričeli med seboj tekmovati, kdo bo prinesel večjo, lepšo in bolj razkošno oljenko.

“Sona,” je zaključil Buda, “živi vedno tako, da bo tvoja duša kot popolnoma uglašena lutnja.”

Po neki stari Hindujski legendi so nekoč vsa človeška bitja bila božanska, vendar so to njihovo božanskost začela tako zlorabljati, da se je Brahma, glavni bog, odločil ljudem to njihovo božanskost odvzeti in jo skriti tja, kjer je nikoli ne bo mogoče najti. Vse od tedaj ljudje hodijo sem in tja po zemlji, kopljejo, se potapljajo, plezajo in raziskujejo – iščoč nekaj, kar je že znotraj njih samih.

Takšne so moči prijateljstva: gojiti prezir proti smrti, preseči sladko željo po življenju, krutost spremeniti v človečnost, sovraštvo v ljubezen in kazen v velikodušnost.