September je za nas vedno čas novega začetka, zato smo ga tudi letos zakoličili s skupnim vikendom šole v naravi. Preživeli smo ga zelo aktivno, saj se je naš urnik gibko prelival med raznolikim dejavnostmi, vse skozi pa ga je povezovalo prijetno druženje.
Dan smo pričeli s prebujanjem ob poživitveni telovadbi. Sledilo je predavanje, ki je po zajtrku nahranilo še vedoželjnost, takoj za tem pa smo filozofijo dali v prakso.

Letos smo spoznavali razsežnosti našega telesa skozi masažne tehnike, delavnico čuječega gibanja, in raziskali naš glas skozi skupinsko improvizacijsko petje. Spoznavali smo zlati rez in v skladu s teorijo urili veščino risanja, skovali dramsko uprizoritev starogrških mitov in se naučili številnih plesov v krogu.

Zgodnje jesenske večere so krasili igrivi zublji tabornega ognja in sijoče zvezde, za katerimi smo zvedavo oprezali skozi lečo teleskopa. Navdihovala nas je neskončnost neba, a hkrati povezovala preprostost bistva, ki nas druži in povezuje. Je kot naše ognjišče, h kateremu se vrnemo po navdih in toplino vedno znova – ob vsakem začetku cikla, ko se veselimo prihajajočega šolskega leta.