Budilka za dušo

Nekoč so v vasi na dnu velike kristalne reke živela nekakšna bitja. Rečni tok je tiho oblival vse – mlade in stare, bogate in revne, dobre in zle. Šel je svojo pot in vedel le za svoj kristalni jaz. Vsako bitje se je po svojih najboljših zmožnostih držalo za veje in skale na rečnem dnu. […]

Njegova svetost Dalajlama v svojem delu Etika za novo tisočletje1 pripoveduje naslednjo zgodbo: “Ob tem se spominjam meniha po imenu Dalajlamovega lastnega samostana. Po mojem begu iz Tibeta je bil Lopon-la eden od tisoč menihov in uradnikov, ki so jih okupatorji zaprli v ječo. Ko so ga končno izpustili, so mu dovolili oditi v Indijo,

Nekega dne je Buda vzel svojo skledo in odšel iskat miloščino kot berač. Prišel je do hiše nekega bramana1 ravno v trenutku, ko je ta prinašal žrtev. Na oltarju je gorel ogenj in povsod se je širil prijeten vonj po sandalovini. Ko je braman zagledal razcapanega berača, mu je zaklical: “Ne vstopaj! Obstani, kjer si,

Nekoč je Khidr, Mojzesov učitelj, človeštvo posvaril pred bližajočo se nevarnostjo. Nekega dne, je dejal, bodo vse vode, ki ne bodo nekje posebej shranjene, izginile. Za njimi bodo prišle nove, drugačne vode, ki bodo ljudi pognale v norost. Le en mož je razbral pomen tega nasveta. Zbiral je vodo in se napotil do varnega mesta,