Kot osnovo bomo vzeli stare filozofije, čeprav jih bomo obravnavali z našega aktualnega vidika, ki pa se niti ne razlikuje toliko od vidika ljudi iz drugih obdobij. V skladu s temi učenji pot do človekove osvoboditve vodi prek razumevanja štirih resnic: obstoja bolečine, vzroka bolečine, odprave bolečine in poti do odprave bolečine.

Obstoj bolečine in njeni vzroki

Od prvega trenutka, ko vstopimo v življenje, pa tudi, ko zapuščamo svoj fizični obstoj, se pojavlja bolečina v številnih oblikah. Bolečina je vedno določena izguba.

Za telo je lahko izguba zdravja in to fizično neravnotežje se izraža prek različnih oblik bolečine, ki zaposlujejo našo pozornost in na splošno zavest.

Psihična bolečina temelji na izgubi določenega čustva (tistega, ki smo ga čutili, zlasti pa tistega, ki so ga do nas čutili drugi). Ko nas na koncu prenehajo ljubiti in jih posledično prenehamo ljubiti tudi mi. Psihična bolečina lahko izvira iz izgube zaupanja v nekaj ali v nekoga. Ali iz izgube upanja, ki smo ga polagali v neuresničene načrte. Ali iz izgube gotovosti vase, ki se izraža kot strah pred soočanjem s težkimi in celo enostavnimi okoliščinami. Ali iz izgube nečesa materialnega, na kar smo bili navezani, ali ljubljenih oseb. Vsi ti občutki so skratka posledica izgube nečesa, v kar smo verjeli in za kar smo upali, da bomo imeli.

Mentalna bolečina izhaja iz nerazumevanja. Naš razum trpi, kadar se zapre, je “blokiran” in ne razume smisla tega, kar se dogaja okoli njega. Razum trpi, če ga ne razvijemo v inteligenco in nima orodij, da bi razumel življenje. Enako je z razumom – ne glede na to, ali je izobražen – ki se zapre, ko mora vložiti napor, da bi prodrl do bistva stvari: rezultat je vedno bolečina. Mentalno bolečino doživimo tudi takrat, ko se zavemo, da smo živeli v napačnih prepričanjih ali delovali po napačnih merilih. Ali ko odkrijemo, da smo imeli napačno samopodobo in da v resnici nismo takšni, kot smo si domišljali, da smo.

Odprava bolečine

Bolečina verjetno nikoli povsem ne preneha, ker smo na poti postopne evolucije in ker po eni strani sicer korak za korakom napredujemo – s čimer se korak za korakom zmanjšuje tudi bolečina – vendar bolečine nikoli ne moremo povsem odpraviti. Bolečina bo namreč povsem izginila šele takrat, ko bomo dosegli duhovno osvoboditev – kar pa je za nas trenutno še zelo oddaljen cilj. To, kar lahko naredimo in kar moramo narediti, je, da začnemo zmanjševati vzroke, ki nam povzročajo bolečino.

Zato moramo gledati na stvari z vedrino, inteligenco in objektivnostjo. Sebe moramo videti z določene razdalje, da bi ugotovili, katere so tiste stvari, ki nas tako ali drugače prevzamejo in zaslepijo, da jim ne moremo dati pravega imena in jih definirati. Če najprej ne vidimo vzrokov, ne moremo iskati načinov za odpravo bolečine. Potem ko ugotovimo vzroke, pa moramo poiskati vzvode, ki so nas privedli do bolečine.

Za vse obstaja boljša ali slabša rešitev. Toda če nimamo volje za iskanje in še manj za udejanjenje rešitev, bo bolečina vztrajala še naprej. In ne le vztrajala, temveč bomo začeli kriviti zunanje okoliščine za to, s čimer si ne upamo spopasti.
Bolečina ne odide sama od sebe – treba jo je odstraniti. Bolečine ne moremo pozabiti – bolečina se lahko samo transformira v objektivno izkušnjo, ki nas obogati.

Če sprejmemo dejstvo, da obstaja bolečina, in jo poskušamo odpraviti, je to zanesljiva pot do tega, da ne zapademo v ustvarjanje istih vzrokov, zaradi katerih je nastala.

Poti do odprave bolečine

“Velika pot” ali “osemčlena plemenita pot” v budistični filozofiji ponuja orodja, ki jih lahko vsekakor uporabimo, saj so nam na voljo brez potrebe po tem, da bi pripadali kakršni koli religiji – zahteva le sposobnost razmišljanja.

1. Vsak dan si moramo prizadevati za to, da ustvarimo pravilne presoje, da bi presegli neznanje in postopoma dosegli modrost. To je svetoval tudi sam Platon.

Manj kot bomo subjektivni, manj kot bo v nas napuha, izhajajočega iz verovanja, da so naša prepričanja vrednejša od drugih, manj kot bo v nas potrebe po tem, da bi vedno imeli prav, pravilnejše bodo naše presoje.

Nasprotno, opreti se moramo na učenja modrecev, na njihove usmeritve, polne izkušenj in jasne vizije, ki nam jo ponujajo.

2. Pravilne namere izhajajo iz jasnega ideala življenja, iz nekaterih načel, ki lahko postanejo cilji. Če nas navdihuje določen ideal, imamo možnost, da postopoma na ustrezen način utremo pot svojim nameram. Na kratko: egoizem nadomestimo z velikodušnostjo.

3. Pravilno delovanje je logična posledica pravilnih presoj in velikodušnih namer. Temu je treba neizogibno dodati voljo po delovanju.

4. Pravilne besede nas primorajo k temu, da razmislimo, preden odpremo usta. Namesto da najprej izrečemo to, kar narekujejo naša čustva (in ne ravno misli), moramo upoštevati to, kakšen učinek bodo izzvale naše besede. Povsem si moramo razjasniti, ali želimo z ljudmi komunicirati ali pa želimo preprosto zapolniti tišino s praznimi besedami.

5. Pravilna življenjska sredstva vključujejo moralno vedenje. Vsi moramo delati, da bi lahko preživeli. To je čudovit zakon narave, čeprav pogosto mislimo nasprotno. Ta zakon nam namreč omogoča, da ostanemo dejavni ter se od znotraj in od zunaj razvijamo. Vendar ni vsako delo v skladu s filozofskim dostojanstvom. Pri tem ne mislim na preprosta dela, temveč na tista, ki so proti človekovemu dostojanstvu in si nadevajo tisoč obrazov nemoralnosti.

Pravilna življenjska sredstva so samo sredstva, ne pa cilji, ki bi prevzeli naše celotno življenje.

6. Pravilen napor pomeni, da uporabljamo svojo energijo, brez potrate, vendar tudi brez skopuštva tistega, ki se ne želi žrtvovati ali pa se poskuša čim bolj izogibati žrtvovanju. Napor je pravilen, kadar ga usmerjajo cilji, ki smo jih izbrali kot najboljše, in kadar ni omejen na najmanjši napor, temveč na največ, kar lahko damo. Kdor si prizadeva, da bi dajal in deloval po svojih najboljših zmožnostih, razširi meje svoje zmogljivosti. Bolj kot se trudi, več je sposoben narediti.

7. Pravilna pozornost je gorišče svetlobe, ki se osredotoči okoli naših izkušenj ter s tem v naši zavesti ustvari red in jasnost. Zadostuje, če povzamemo, da je pozornost moč zavesti.

8. Pravilna koncentracija pomeni, da smo večji del dneva (in s tem življenja) na svoji notranji osi, notranjem središču, ter da postopoma odpravljamo nihanja zavesti, ki izhajajo iz čustvenih in mentalnih nihanj.

To je napor, da bi lahko izražanje duše in dejanja telesa usmerjali iz našega resničnega Jaza.

Kaj narediti, da bi presegli bolečino?

Vemo, da ne glede na to, kako dobri so ti nasveti – ki so omogočili razvoj številnim ljudem skozi zgodovino – jih ni mogoče v celoti udejanjati takoj niti ni mogoče takoj doseči rezultatov. Zato se bo bolečina določeno obdobje nadaljevala kljub naporu, da bi odpravili njene vzroke in tudi samo bolečino.

Naj nas to ne onemogoči. Ne pričakujmo, da bo bolečina povsem izginila, preden delujemo naprej, niti se pred tem ne lotevajmo drugih in večjih podvigov. Moramo znati iti naprej z bolečino v roki, čeprav nam ji ni treba namenjati prevelike pozornosti. Pozornost usmerimo v sredstva, s katerimi bomo lahko bolečino odpravili.

Ne zapadimo v nepotrpežljivost. Če je bolečina potrebovala dolgo časa, da bi se zasidrala v dušo in se izrazila, potrebuje tudi čas, čeprav ne enako dolgega, da bi prepustila mesto očiščenju in osvoboditvi. Razvijati moramo aktivno potrpežljivost, potrpežljivost, ki nam omogoča, da še naprej opravljamo svoje dolžnosti.

Ne zapadimo v čustva niti misli o lastni manjvrednosti. Namesto da se podcenjujemo, moramo izstopiti iz temnega vodnjaka bolečine in v to usmeriti vso svojo voljo. Tako se bo okrepilo tudi samospoštovanje. Kdor se skriva in se prepušča bolečini, se ne more počutiti dobro v svoji koži.

Ne razburjajmo se. Ne krivimo druge niti nanje ne prenašajmo svojega negativnega stanja zaradi bolečine. Namesto tega poskušajmo pokazati vedrino v boju, ki nam bo omogočil napredovanje.

Predvsem pa nikoli ne pozabimo številnih stvari, ki nas osrečujejo, ki nas izpolnjujejo z vedrino in entuziazmom, s številnimi dobrimi stvarmi, ki nam jih je ponudilo življenje. Ne bodimo nehvaležni usodi za prejete darove. Ni nikogar, ki ne bi imel ničesar, razen če ni povsem ogradil svojih notranjih čutov pred resničnostjo.

Vendar to ni prava pot. Pomembno je, da imamo radi življenje in da cenimo priložnosti, ki nam jih ponuja. In če kdaj zaboli, nadomestimo sence s svetlobo. To je smisel evolucije.

Avtor: prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA