Žito – simbol življenjskih ciklusov
Narava nam na nevsiljiv način razkriva svoje skrivnosti, in če jih želimo spoznati, jih moramo samo tiho opazovati. Kajti v majhnih in na videz običajnih stvareh se odražajo veliki zakoni.
Žito tako nakazuje cikluse življenja na svetlobi in življenja v temi podzemnega sveta, na neprekinjen potek letnih časov, večno izmenjavanje življenja in smrti. V starih kulturah je žito simboliziralo plodnost zemlje, prebujeno življenje, življenje, ki je vzklilo iz smrti. Je simbol prenove življenja – kajti mora nastopiti smrt, da bi se ponovno rodilo življenje. Klasje in snop žita sta bila v različnih kulturah atributa božanstev plodnosti, rasti in ponovnega rojstva.
S simboliko žita je bil povezan globok misterij mita o Ozirisu in Izidi. Ozirisa je iz zavisti ubil njegov brat Set in njegovo telo razsekal na štirinajst delov ter jih raztresel po celotnem Egiptu. Ozirisova žena Izida je našla vse dele njegovega telesa in jih ponovno sestavila s pomočjo svojih magijskih moči ter ga tako znova priklicala v življenje. Oziris se je ponovno rodil kot zrno žita, ki je vzklilo.
V Abidosu, kultnem Ozirisovem središču, so se odvijale slovesnosti, posvečene temu bogu, s katerimi so obujali spomin na najpomembnejše dogodke v mitu o Ozirisu. Med ceremonijami so svečeniki in svečenice uprizarjali trpljenje in ponovno vstajenje boga. Iniciacija se je začela z notranjim očiščevanjem od neznanja, napak in strasti ter skozi asketizem in kontemplacijo vodila do spoznanja o enosti z Bogom, do istovetnosti z vsem stvarstvom, do ponovnega rojstva. Človek je kot Oziris oz. žitno zrno – vse, kar je v njem smrtnega in zemeljskega, mora umreti, da bi se rodilo božansko oz. plemenito.
V stari Grčiji so bile skrivnosti semena, kalčka in zlatega klasa povezane s kultom starodavne boginje plodnosti Demetre in njene hčere Perzefone. Demetra je bila Mati Zemlja, “tista, ki daje hrano kot mati”. Je ustvarjalna moč v zemlji, ki spomladi omogoča novo življenje. Demetra je ljudi naučila obdelovati zemljo. Bila je tudi boginja žita. Vladala je žetvi in vsem poljedelskim opravilom, ki so jo spremljali.
Demetrino hčer Perzefono je ugrabil Had, bog podzemlja, in se z njo poročil. Demetra je povsod brezupno iskala svojo hčer ter v svoji veliki jezi in žalosti poslala na svet veliko lakoto, saj ni dopustila, da seme vzklije iz zemlje. Vsa zemlja je opustela in ljudje so prenehali častiti bogove. Zevs je zato Hada prisilil, da Perzefoni dovoli dve tretjini leta preživeti na zemlji skupaj z materjo, Demetra pa je morala pristati na to, da Perzefona tretjino leta živi s svojim možem v podzemnem svetu. Zato si vsako leto, ko napoči mrzel zimski čas, zemlja nadene žalno oblačilo; zato ni več zelenja, cvetlic na poljih, listja na drevesih. Vse to je skrito v nedrjih zemlje, seme je potopljeno v svoj zimski sen. Perzefona takrat odide k svojemu možu med temačne sence Hada. Ko pa ponovno zaveje sveži vonj pomladi, si zemlja nadene plašč s tisočimi cvetovi, da bi pozdravila Perzefonino vrnitev. Posejano pšenično zrno je tako kot Perzefona skrito v teminah zemlje. Spomladi, ko Demetra, radostna zaradi Perzefonine vrnitve, naravi daruje moč plodnosti, lahko seme ponovno vzklije.
Mit o Demetri in Perzefoni je bil temelj elevzinskih iniciacijskih misterijev. Med svečanostmi so uprizarjali obredne drame s prizori iz Demetrinega življenja. V njih so slavili večni tok umiranja in prenove življenja. Ti skrivni obredi so posvečenim razkrivali skrivnosti človeškega življenja, ciklusa smrti in ponovnega rojstva. Perzefona je simbolizirala učenca, ki “gre skozi smrt, da bi se ponovno rodil”; učenca, ki gre “skozi podzemni svet, da bi dosegel nebo”.
V Mezopotamiji je imel to simboliko mit o Ištar, čudoviti boginji ljubezni, in Tamuzu, bogu rastlinstva, žita in žetve. Ištarina ljubezen je bila za Tamuza pogubna. Da bi ga našla in privedla nazaj iz njegovega žalostnega bivališča, se je morala spustiti v podzemni svet.