Zemeljsko potovanje umrlega (5)
Egipčani so verjeli, da duša po smrti potrebuje sedemdeset dni, da gre skozi vmesni svet. Toliko časa je na zemlji potrebnega za balzamiranje, mumificiranje kot tudi ostale priprave za pokop telesa. Zakaj ravno sedemdeset dni?
Nesmrtna duša je povezana z zvezdo Sotis, tj. Sirius. Te najsvetlejše zvezde na nebu sedemdeset dni v letu ni možno videti. Njeno potovanje je postalo simbol potovanja duše po nebeških prostranstvih. Ko izgine iz našega vidnega polja, vstopi v območje vmesnega sveta, njena ponovna pojavitev pa kaže na novo rojstvo. Ciklusi te zvezde so povezani s ciklusi reke Nil. V sušnem obdobju je vse zamrlo – kot da bi bilo tik pred uničenjem. Ko pa je Nil narasel in poplavil, je to omogočalo ponovno plodnost in novo življenje. Ta ciklus se je dogajal do dneva natančno in se ujemal s periodičnim pojavljanjem Siriusa.
Začasno izginjanje Siriusa je v potovanju duše predstavljalo obdobje, ko duša prehaja skozi vmesni svet. Takrat pluje med dvema obalama – med obalo živih in obalo mrtvih. Zanjo je to najbolj kritično obdobje. Takrat ji je treba pomagati, da se znajde, kajti spomniti se mora svoje usode, se zbrati in prebuditi v zavestno stanje. Družina je žalovala in se bala, vendar ne zaradi smrti, temveč zaradi nevarnosti, da se umrli ne bi spomnil svojega božanskega porekla – kdo je, kaj je in kaj mora storiti. Pri tem so na stene sarkofaga in grobnice izpisali odlomke iz “Knjige skrivnih bivališč”, koščke papirusa in magijsko obdelane amulete pa so položili med zavoje mumije.
Grobnic torej niso okraševali, temveč so imele slike in besedila predvsem praktično vrednost – služile so kot pomoč umrlemu, da se lažje znajde na svoji posmrtni poti. Vendar pa so bila podobna besedila shranjena tudi v nekaterih svetiščih in središčih, le da so ta imela iniciacijski namen. Po zunanji obliki ni bilo velike razlike, vendar pa je raven tolmačenja teh drugih spisov veliko globlja in kompleksnejša. Tudi inicirani je namreč moral umreti in se ponovno roditi, čeprav ne fizično.
Egipčanska družina je bila med seboj izredno povezana. Tudi po smrti umrli ni ostal sam, temveč je bil še naprej povezan s svojci. Vse, kar se je v družini dogajalo, naj bi mu pomagalo v tem začetnem obdobju in mu obenem omogočalo ponovno pridobitev ravnotežja, ki se je začelo rušiti z odhodom življenjskega diha.
V tem času so se vršile posebne priprave in notranja očiščevanja. Duša umrlega je šla skozi očiščevanje, težave in krize in skozi to isto so šli tudi še živeči člani družine. Porabo hrane so zmanjšali na minimum, pili so le vodo in se vzdrževali vseh nagonskih dejavnosti, ki bi lahko umazale dušo. Z molitvami in ceremonijami so poskušali živeti čim bolj na duhovni ravni, kar je ustvarjalo vezi s pokojnikom. Tako naj bi intuitivno doživeli druge dimenzije, skozi katere je umrli v resnici potoval.
Z zahodne obale, obale mrtvih, so prišli svečeniki in na vzhodni obali, obali živih, prevzeli telo umrlega ter ga prepeljali preko Nila v smeri poti sonca. Na zahodni obali se je nahajal šotor v obliki črke T, ki je hieroglif HOTEP in predstavlja žrtveno mizo. Umrlega so v tem šotoru pripravljali kot žrtev, in s tem njegovi duši omogočili, da je dosegla svojo božansko usodo.
Posmrtno pot na zemlji lahko razdelimo na štiri etape:
1) Očiščevanje
Telo so v šotoru izpirali z vodo in odstranjevali vse nečistoče. Zadnja faza očiščevanja je potekala z natronom, kar je obenem telo tudi izsušilo.
2) Balzamiranje in mumificiranje
Čisto telo so odnesli na drugo mesto, imenovano Uabet (“Čisto mesto”) ali Per Nether (“Hiša regeneracije”). Tam so ga namestili na ceremonialno ležišče v obliki stoječega (pokončnega) leva. Lev je predstavljal gospodarja puščave, mesta smrti, iz katerega se rodi novo življenje. Tako je bil v tem kontekstu lev simbol regeneracije, kar je poudarjeno z njegovim visoko privzdignjenim repom.
Gospodar ceremonije balzamiranja je bil svečenik boga Anubisa, ki je nosil njegovo masko. Praktični izvrševalec pa je bil svečenik, oblečen kot Horus. Pomagali so mu štirje spremljevalci, ki so predstavljali štiri Horusove sinove, gospodarje štirih elementov in štirih strani sveta. Skupaj z mumijo in Ozirisom je prisotnih sedem glavnih likov.
Štirje Horusovi sinovi so povezani s štirimi horizontalnimi smermi v pojavnem svetu, Anubis in Horus pa z dvema vertikalnima. Sama mumija (Oziris) povezuje in združuje vse to v eno točko – v središče. Tako je kraj mumificiranja področje novega življenja, ki ima vso orientacijo in vse elemente pojavnega sveta.
Mumificiranje se je pričelo z odstranjevanjem lahko pokvarljivih notranjih organov skozi rez na levi strani trebuha (vzhod telesa) in njihovim shranjevanjem v štiri kanopske vaze (kot so jih poimenovali Grki). Vsaka vaza je bila pod zaščito enega Horusovih sinov.
Prvi, Duamtef, je imel glavo šakala in v to vazo so dali želodec, drugi, Kebeh Senuf je imel glavo sokola in tja so dali črevo, tretji, Hapi z glavo opice bakuna je pazil na pljuča, četrti, Amset, je imel človeško glavo in je pazil na jetra. Te štiri vaze so postavili v posebne škatle, ki so morale biti v pokončnem položaju in ločene med seboj. Mumijo in vaze so magijsko obdelali na način, da so jih povezali s sedmimi Geniji, sedmimi prebivalci nevidnih dimenzij. Za vsako vazo in mumijo je skrbel po en Genij, ki je omogočal dvojniku Ka, da pobegne skozi lažna vrata v grobnici. Sedmi, najbolj ezoterični od vseh, ni bil nikoli poimenovan in je imel posebno vlogo pri tehtanju duše. Te Genije so imenovali tudi “Sedem bleščečih”.
Po obdelavi notranjosti telesa in notranjih organov so telo potopili v suhi natron, da bi se do kraja osušilo. O kroglicah natrona so menili, da so koncentrat sončne energije zaradi njihove velike moči izsuševanja. Tako je bilo telo istočasno izsušeno in solarizirano – napolnjeno s sončno energijo. Zatem so ga ponovno izpirali, mazali z oljem in dišečimi kremami ter napolnili s smolami in tkanino, v katero so vstavljali amulete. Pred povijanjem so telo prekrili z obrednim nakitom in ovili v tkanino rumenordeče ali rdeče barve, kakršne so barve sonca. Mumijo so nato povijali z lanenimi trakovi od desne proti levi strani telesa – od zahoda proti vzhodu. Med sloje tega traku so položili razne amulete in besedila iz “Knjige mrtvih”. Pokrov sarkofagaTo je omogočilo duši obuditev spomina in obenem preprečilo telesu, da bi ji sledilo. Na ta način se je lahko izvršila popolna ločitev telesa od Višje Triade.
Obe nogi so povezali skupaj po vzoru Ozirisa, “tistega z enim stopalom”. Noge v gibanju, v koraku, so simbolizirale Življenje, ki se premika na dveh stopalih, dveh polaritetah – življenja in smrti, aktivnega in pasivnega pola, svetlobe in teme. Združitev z Amon – Rajem je to dvojnost presegla in duša je tako dobila sposobnost duhovnega gibanja. S stopal so pogosto odstranili kožo, ker je bila najbolj v dotiku z zemeljskim blatom. Obuli so sandale z narisanimi očmi, da noge ne bi naredile napačnega koraka in da nikdar več ne bi hodile po zemlji.
Na prstanec leve roke so nataknili zlat prstan, na katerem je bil včasih izrezljan skarabej, hrošč kot simbol čistosti in novega rojstva. Na koncu so naredili pogrebno masko iz barvnega kartona, ki je imela mlad in miroljuben izraz, da bi prikazali miren in mladosten odnos do smrti. Na maski nikdar ni bilo opaziti niti sledu trpljenja.
Z mumificiranjem je minljivo telo postalo kip večnosti, pripravljeno na oživitev z božanskimi močmi. Mumija ni bila skoraj nič več povezana s prejšnjim prebivalcem telesa. Ta ga je samo posvetil s svojim življenjem, če je bil sveti človek. Zaradi svoje svetosti so v Stari državi mumificirali le faraone, najvišje uradnike in svečenike. Za običajnega človeka ta postopek ni bil tako pomemben, čeprav je bilo v Novi državi mnogo ljudi pokopanih na ta način. Namen pa je bil bolj simboličen kot praktičen. Trudili so se biti podobni Ozirisu, ki je bil prvi mumificirani.
Z razširitvijo tega postopka med množice je prišlo tudi do vse večje degradacije in poenostavitve samega verovanja. Tako se je uveljavilo verovanje, da se človek lahko doseže odrešitev že samo z branjem formul, mumificiranjem, polaganjem amuletov in podobnimi tehničnimi postopki.
3) Obred odpiranja ust
S tem obredom so s pomočjo heke – magije, skušali oživiti nek kip, predmet ali mumijo. S ceremonijo so klicali “božansko bitje”, ki bo tu stanovalo. Balzamiranje je onemogočilo propadanje telesa, ki je postalo kot kip, pripravljen na naselitev enega Genija, ki je bil je istočasno v stiku s pokojnikovo dušo. Zato je posvetitev vedno magijsko oživljanje nekega sakralnega predmeta, kipa, hrama, itd. z nevidnim bitjem, ki ga bo naselilo kot novi dom. Te oblike življenja so po egipčanskem verovanju običajnemu človeku nevidne, ne pa tudi svečeniku, ki pozna vso hierarhijo teh bitij – od velikih kozmičnih Genijev iz nebeških prostranstev preko Genijev, povezani z narodi, mesti in ljudmi, pa vse do malih bitij, ki zasedajo posamezne predmete, predel hiše, rastline, itd.
Oživljanje stvari poteka tako, da ta čimbolj izraža svojo osnovno idejo. Npr. ožvivitev kipa Horusa poteka s kvalitetami zaščite, čuvarja. Kip Serapisa so oživili z Genijem, ki zdravi in pozna skrivnosti zdravljenja. “Ujet” v kipu naj bi pomagal tistim, ki molijo. Pred kipom Ozirisa so molili h Geniju, ki je odražal njegove lastnosti, niso pa molili h kipu. Neposvečen, neoživljen kip ni imel nobene vrednosti, ker ni bil svet. Za stare Egipčane je bil to navaden kamen. Iz istega razloga so posvetili tudi mumijo, da ne bi bila zgolj kos običajne materije. To je osnova egipčanske magije.
Med magijsko ceremonijo so mumijo oživljali z Genijem, ki je zdaj združeval vse pokojnikove preostale življenjske moči, jih fiksiral in jih s tem popolnoma ločil od njega. Umrli je bil na ta način povsem osvobojen teh zemeljskih vezi. Vidimo, da je bila funkcija mumificiranja čisto drugačna od tega, kar mnogi napačno predpostavljajo. Cilj mumificiranja ni bil, da bi duši omogočili vrnitev v telo, temveč ravno obratno – osvoboditev njenih vezi. Duša je uporabljala mumijo le v obdobju sedemdesetih dni, vse dokler ni prišla skozi vmesni svet. Egipčanski svečeniki niso bili tako naivni, da ne bi vedeli, kako je mumija videti po določenem času. Vrnitev v takšno telo bi se njim zdela naravnost grozljiva! Poleg tega se pa se telo veliko bolje ohrani, če ga zakopljejo v suhi puščavski pesek.
Posamezne dele mumije, amulete v njej in na njej so oživljali z ”nevidnim elementalnim bitjem”, povezanim s funkcijo amuleta. S pomočjo mumifikacije je minljivo materialno telo transcendiralo v božanski lik, ki ga je bilo treba oživiti s ceremonijo odpiranja ust. Takrat je duša umrlega pretrgala vse vezi z minljivim delom svoje osebnosti in prav tako nehala tavati skozi vmesna področja. Tedaj se je končno lahko odpravila na potovanje Sekhet hetepu in dokončno zapustila ta svet.
Mumijo so imenovali “živi kip umrlega” ali ”bivališče Ka” ali “odhod Ba k drugemu svetu”.
Obred odpiranja ust je opravljal svečenik Sem oz. Setemu, oblečen v leopardovo kožo. Umrli je predstavljal Ozirisa, Sem pa njegovega sina Horusa, ki je pomagal očetu pri regeneraciji. Oblečen ali pa samo pokrit s to kožo je v klečečem položaju pred mumijo padel v kataleptično spanje – tako kot šamani – da bi se njegov duh v nevidnih dimenzijah lahko povezal s tavajočim duhom umrlega in mu omogočil izhod iz vmesnega sveta. Tako je Sem prevzel vlogo psihopompa – vodnika duše. Poleg tega je ustvarjal povezavo z nevidnimi bitji, vezano na oživljanje mumije in varovanje grobnice. Navadni svečenik je le igral to spanje, v visokih teoloških središčeh, kot sta bila Heliopolis in Memphis, pa je bila to realnost.
Drugi svečenik je bral svete tekste in himne ter umrlemu razlagal, da se nima česa bati, kajti čaka ga božanska usoda.
Ceremonialno odpiranje ust so vršili s priborom, imenovanim Seb-ur, s katerim so le simbolično oplazili usta mumije. Orodje je imelo obliko sozvezdja Velikega medveda – Meskheta, ki je bilo simbol večnega bivališča nesmrtnih bogov in najčistejših razsvetljenih duš.
Za običajnega človeka mumija ni bilo mesto vrnitve. To je veljalo le za velike svete ljudi (in še to samo začasno), katerih mumije so posvečale posamezna mesta. Skupaj z mumijo so v grob postavljali stole, mize, osebne stvari in razne pribore, male figurice živali ter sploh vse tisto, kar dela življenje prijetno. Vendar ne zato, ker bi bilo življenje na drugem svetu materialno tako kot tukaj ali, ker bi bila umrlemu potrebna hrana, pivo, vonjave ali kip njegove žene. Vsi ti predmeti so materialni in so vezani za prehodni del človekove osebnosti, ki so ga je poskušali s posebnimi magijskimi postopki fiksirati v mumiji ali v mastabi. Vse elemente življenja, ki so sestavljali staro osebnost, je bilo treba pustiti za sabo. Samo bistvu in brezsmrtni Duši je bilo treba omogočiti neovirano širjenje kril, da bi se, kot Khepri, dvignila v nebo.
Na začetku je v hramih obstajal prostor za oživljanje kipov, imenovan Nut-nub ali “Zlati dvorec”. Kasneje je njegovo mesto prevzela pogrebna kapelica. Po končani ceremoniji, ko je bila mumija spravljena v podzemnih prostorih, so se svečeniki umaknili. Za seboj so zabrisali sledi svojih korakov, da bi tako zapustili deviško čist grob, kakršen je bil svet na začetku stvarjenja.
4) Gostija
Ko so zapustili umrlega, so tudi živi slavili, in sicer vrnitev ustroja sveta. Njihova razpuščena gostija je najavljala pojav plodnosti na zemlji in konec obdobja žalovanja. Po ciklusu, ki je trajal sedemdeset dni, je bilo ravnotežje ponovno vzpostavljeno.
Grobnica – tempelj duše
Od najzgodnejših obdobij je bila grobnica mesto stika med zemeljskim in nebeškim svetom, med svetom živih in svetom mrtvih. Tu je omogočeno ločevanje na različnih ravneh eksistence. To ločevanje je simbolično predstavlja vodnjak, ki povezuje in ločuje umrle od živih. Njegovo dno je bilo povezano s prostorom, kjer je bila mumija. Namreč, čim globlje v zemlji se je nahajalo telo, tem bližje je bilo regenerativnim silam zemlje. Kajti Zemlja je živo bitje, bog Geb, ki ne daje le materiala za izgradnjo telesa, temveč daje tudi vitalno energijo za življenje.
Po pogrebu so vodnjak napolnili s peskom. Nad grobom se je dvigovala opečnata zgradba v obliki palače, imenovana mastaba (arabski izraz, ki pomeni “ravna klop”). Bila je iz dveh delov. Prvi je bil zazidan prostor serdab, kjer so se nahajali leseni ali kamniti kipi. Z zunanjostjo ni bilo povezave razen dveh majhnih odprtin. Za Ka umrlega ni bilo fizičnih ovir. Ni potreboval vrat, da bi lahko vstopil in izstopil. Mumija je bila zasuta globoko pod zemljo, kar pa ni oviralo Ka.
Drugi prostor je bila kapelica, v katero je gledala odprtina iz serdaba. Na stenah so bila narisana ali pa kako drugače označena t. i. skrivna vrata, skozi katera človek seveda ni mogel, v nasprotju s Ka. Tradicija pravi, da se je tukaj včasih prikazoval lik pokojnika pri “vrnitvi med žive”. V ta prostor so prinašali darove, hrano in dišave. Tu so tudi molili za umrlega.
Kipi bogov so imeli funkcijo čuvarjev vhoda v grob. Z izbranimi naravnimi silami so bili magijsko oživljeni. Ob morebitni oskrunitvi groba so se te sile aktivirale. Po drugi strani pa so omogočali prenos molitev in vzpostavljanje stika z umrlim v obdobju sedemdesetih dni. Serdab je arabska beseda in pomeni “podzemni svod” . Egipčani so temu pravili “hiša kipov”.
Čeprav se je oblika grobnic s časom spreminjala, je kljub temu obdržala svojo trojno sestavo: vodnjak – serdab – kapelica skozi celotno zgodovino Egipta.
Avtor: Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji
https://akropola.org/clanki/neter-edini-bog-starih-egipcanov-1/
https://akropola.org/clanki/egipcanski-bogovi-2/
