V okovih navad
Ni človeka, ki v svojem življenju ne bi pridobil določenih navad. Ima jih vsakdo med nami – tako tiste zaželene kot tudi manj zaželene, tiste, katerih se zavedamo, in tiste, ki jih morda nikoli ne bomo ozavestili. Ravno zato, ker so tako prisotne, se nam zdijo neizogibne, in če nas ne motijo, nanje niti nismo pozorni. Toda v navadah se skriva moč, ki lahko v veliki meri vpliva na kakovost našega življenja. Navade lahko postanejo breme, ki ga mukotrpno nosimo skozi življenje, breme, ki nam preprečuje, da bi zaživeli kot svobodno in ustvarjalno človeško bitje.
Kaj so navade?
Navade so naučene oblike vedenja, ki nastanejo kot posledica določenih misli, čustev in dejanj. Ko jih izoblikujemo, ne zahtevajo več voljnega napora niti zavestne namere, da bi se obnašali na določen način. Zadostuje že začetna spodbuda, da bi se mehanizem sprožil in da bi z lahkoto ter dosledno ponovili vedenje, ki nam je prešlo v navado, ter vzbudili tiste misli in čustva, katerih smo navajeni. Človek je v takih trenutkih kot stroj, ki deluje po nekakšnem že vnaprej izdelanem programu. Ni mu treba razmišljati, usmerjati pozornosti in sprejemati odločitev – zadostuje že, če se samo prepusti ustaljenemu vedenju, na katerega je navajen.
Mehanizem navad sam po sebi ni ne dober ne slab. Gre preprosto za to, da človeška pa tudi živalska psiha lahko izoblikujeta določene oblike vedenja in odzivanja, ki naposled preidejo v navado. Na takšen način se prilagajamo in postanemo učinkovitejši, saj z lahkoto opravljamo to, kar je na začetku terjalo čas in energijo. Delovni prostor, na katerega smo navajeni, izboljša našo koncentracijo; ob ljudeh, na katere smo se navadili, smo bolj sproščeni; majhni, vsakdanji rituali, kot je jutranja kavica, nam omogočajo, da za nekaj trenutkov pozabimo na težave in se sprostimo itn. Navade skratka olajšajo naše vsakdanje delovanje, s čimer nam omogočajo, da svojo zavest in pozornost usmerimo na to, kar je v nekem trenutku pomembnejše in koristnejše. Toda to je obenem tudi edino, kar upravičuje njihov obstoj.
Težave nastanejo takrat, ko se ta mehanizem razširi na naš notranji svet, na način čustvovanja, razumevanja in doživljanja različnih življenjskih situacij. Vedno so nam všeč iste stvari, bojimo se enakih situacij, na živce nam gredo isti ljudje, nezaupljivi smo do nepoznanega ali pa ne želimo zmotiti svojega ustaljenega življenjskega ritma. V takšnih primerih je navada postala tako močna, da naši psihi vsiljuje svoje lastne zakone in se močno upira vsakršnemu poskusu drugačnega delovanja. Vsakdo, ki je skušal odpraviti nekatere svoje navade, je lahko izkusil, kako težak je boj s samim seboj.
Ni treba posebej poudarjati, da v takšnih situacijah navade ne olajšajo vsakdanjega življenja. V takšnih situacijah nam navade ne omogočajo varčevanja z energijo, temveč nam jo prej jemljejo in se spremenijo v naše okove. Če se na enake življenjske situacije odzivamo vedno enako, postanemo sužnji naših lastnih navad, saj nas je naša slika sveta tako močno vklenila v okove, da ne izkoristimo možnosti za nove izkušnje, nova učenja in lastno spremembo.
Kako nastanejo navade?
Vse navade pridobimo na isti način in v istem zaporedju. Na začetku imamo namero ali pa nagnjenje k določenemu vedenju. S ponavljanjem to vedenje stabiliziramo in utrdimo, na koncu pa se to popolnoma avtomatizira. Starši morajo npr. svojega majhnega otroka, ki se še ni navadil jutranje higiene, spomniti, da si opere zobe. Po določenem času pa spodbuda staršev ni več potrebna, kajti otrok se je določenega vedenja naučil, ga utrdil in ga s stalnim ponavljanjem spremenil v navado. Otrok od tedaj ne bo več potreboval nikogar, ki bi ga spomnil na jutranjo higieno, saj bo vsako jutro avtomatično odšel v kopalnico.
Na isti način pridobivamo tudi miselne in čustvene navade. Če so nas pogosto podcenjevali, bomo postali negotovi; če so nas spodbujali, bomo samozavestni. Tako se začnemo doživljati kot sposobne ali nesposobne, plašne ali pogumne, pametne ali neumne, polne pobud ali pasivne. Če dopustimo, da se to doživljanje utrdi, to preide v navado, ki bo pogojevala naše prihodnje ravnanje in celotno vedenje. Na isti način se pod vplivom vzgoje in kulture, v kateri živimo, navadimo imeti radi to, kar ima rada večina, navadimo se težiti k temu, k čemur teži večina, sprejemati prevladujoče vrednote, izražati veljavna stališča – ali pa vsemu nasprotujemo ter postanemo večni nezadovoljneži in kritizerji. Način, na katerega se odzivamo na življenjske težave, kako sprejemamo nove ideje, kako se znajdemo v neznanih situacijah, kako se soočamo s stresom, verska ali politična prepričanja – vse to lahko postane navada. Najpogosteje se niti ne zavedamo, da so našo psiho okovale navade, zato se takrat, ko se srečamo z idejami, razmišljanji ali pogledi, ki se razlikujejo od naših, pojavijo strah, netoleranca in zavračanje. Sprememba zornega kota, pogled na svet z drugimi očmi in sprejemanje drugačnih nazorov – vse to postane misija nemogoče.
Kako premagati navade?
Vsi vemo, da je pridobljene navade zelo težko odpraviti, še posebej tiste miselne in čustvene, ker jih ne prepoznamo ali pa jih enostavno ne priznamo. Če nam ne povzročajo večjih težav pri vsakdanjem delovanju, se z njimi sprijaznimo in sebe sprejmemo takšne, kakršni smo.
Po drugi strani pa modrost starih, tradicionalnih učenj pravi, da je človek bitje, ki razvija in budi svojo človeško zavest. Z drugimi besedami – učimo se biti človeška bitja. Če se nam zdi ta trditev nenavadna, samo pomislimo, katerih človeških vrlin nam še primanjkuje in katerih vrlin ne izražamo v svojem vsakdanjem življenju, pa nam bo jasno, da imamo še veliko dela pri prebujanju človeške zavesti. Zato je nesmiselno, da bi v katerem koli obdobju življenja nase začeli gledati kot na popolne, brez želje in prizadevanja, da bi se spremenili in da bi bili danes v večji meri ljudje, kot smo bili včeraj. Očitno je, da navade nasprotujejo našemu razvoju. Zaradi njih postanemo statični, in ne dinamični, postanemo oponašalci, in ne kreatorji samih sebe.
Navade so po eni strani neizogibne in ne moremo jih uničiti niti preprečiti njihovega nastajanja. Po drugi strani pa se lahko naučimo, da njihovo energijo zavestno usmerjamo na tiste načine vedenja, ki pomagajo našemu razvoju in osmišljajo naše življenje.
Navade lahko nastanejo na dva načina. Prvi je, da se pasivno prepuščamo različnim notranjim in zunanjim dražljajem ter dopustimo, da se navada oblikuje brez sodelovanja naše zavesti, kar pomeni tudi brez kontrole nad tem, katere vrste vedenja nam prehajajo v navado. Če nekdo vsak večer prižge televizijo in brez kriterijev gleda vse, kar je na programu, potem zagotovo ne gre za zavestno izbiro in se lahko spremeni v tako močno navado, da takrat, ko zmanjka elektrike, to izzove razdraženost in celo bes. Glavni vzrok za takšne, nezavedno pridobljene navade je pomanjkanje pozornosti. Nismo pozorni na vplive, katerim smo izpostavljeni, na vedenja, ki jih ponavljamo, in nenazadnje na navade, ki smo jih pridobili.
Drugi način je, da navade izbiramo zavestno in zavestno sodelujemo pri njihovem oblikovanju. Namesto, da bi gledali televizijo, se lahko navadimo, da vsak večer pred spanjem preberemo nekaj, kar nas bo navdihnilo in oplemenitilo. Z inteligentno izbiro takšnih navad te prenehajo biti okovi, ki zasužnjujejo, in se spremenijo v nekaj, kar nam pomaga, da bolj kakovostno zaživimo. V tem primeru smo gospodarji samih sebe, mi smo tisti, ki kontroliramo situacijo – tako postanemo kreatorji samih sebe.
In še za konec – kako lahko premagamo slabe navade? Ne glede na to, kakšna je njihova moč – kakor so nastale, tako lahko tudi izginejo. Pogoj za to je, da jih prepoznamo in ozavestimo, kar pomeni, da smo pozorni in da spoznavamo same sebe. Obstoječe navade lahko premagamo le z močjo, ki je večja od njihove, to pa je moč volje. Niti ena navada ni močnejša od naše resnične namere in trdne odločitve, da bi se spremenili in postali nepogojena, svobodna in avtentična človeška bitja.
