V iskanju naravne civilizacije
Zapis po predavanju, ki je potekalo v Madridu marca 1980.
Človeške skupnosti so od najdavnejših časov poskušale sobivati z naravo. Čutile so se del nje in mentalna podoba fizične matere je bila vedno povezana z mentalno podobo Matere sveta, tako da so bila ženska božanstva po pomembnosti svojega kulta starejša od moških. Človeka je “skrit instinkt” v srcu njegove vesti opozarjal, da je njegova vladavina nad minerali, rastlinami, živalmi, časom in razdaljami neizogibno povezana z njegovim kozmičnim okoljem ter da sta njegovo lastno telo in psiha tudi sestavna dela te narave, katere ontološki izvor je lahko bilo samo Tisto, kar presega vsako dualnost in vsako diskurzivno razmišljanje, Tisto, kar danes imenujemo Bog. Tako so Bog, narava in človeštvo sestavljali prvo triado v vseh kultih – od tistih v preddinastičnem Egiptu do samega krščanstva.
Iskanje naravne civilizacije
Čaščenje dolmenov in “kamnov z neba”, drevesa življenja, živalskih oblik … vse to je prav tako duhovna dediščina človeštva vseh časov. Sonce, luna, zvezde, reke, morje, gore, prepadi so bili vedno povezani z bogovi in prvimi ljudmi.
Civilizacija kot arhetip udejanjenja kulture je bila tako razumljena kot nekaj, kar z naravo sodeluje, in ne kot nekaj, kar je z njo v spopadu. Neupoštevanje tega je vedno vodilo v kolektivni samomor in zelo nevarno izzivanje usode.
Morda je treba razlikovati splošen pojem “divjaka” od pojma “naravnega človeka”, saj prvi vključuje pasiven odnos človeka, na katerega vpliva okolje, drugi pa odnos človeka, ki okolje spreminja, vendar ne tako, da se z njim bori, temveč tako, da z njim aktivno sodeluje.
Rimska civilizacija, če navedemo primer – ne glede na tiste, ki jo napadajo in ki se pri tem opirajo na abstrakcije – je resničen model “naravne civilizacije” znotraj možnosti, ki jih je do zdaj izkazalo človeštvo. Oziroma, če pustimo ob strani utopije, moramo dejansko priznati, da je bilo rimsko cesarstvo model večnacionalne civilizacije, lepo vključene v naravo. Ne bomo se zadrževali pri njegovih cestah, ki običajno potekajo pod današnjimi, niti njegovih akvaduktih, ki so mu dajali osemkrat več vode na prebivalca kot danes, niti pri številnih izjemnih dosežkih – od umetniških do filozofskih. Niti se ne bomo ustavljali pri njegovih napakah, ki jih je tudi imel in ki jim, kot kaže, ne ubeži nobena človeška skupnost.
Preprosto želimo izpostaviti, da je rimska civilizacija glede na zadnja arheološka odkritja preobrazila naravne elemente, ne da bi jih uničila in ne da bi onesnažila okolje. Od njenih templjev iz lesa in kamna, ki so se postopoma vrnili k Materi Zemlji, iz katere so izšli, do njenih term in stranišč, v katera niso metali papirja, zaradi česar danes sekamo gozdove in zaradi česar gnije zemlja, temveč spužve za splošno uporabo, ki so jih po vsaki uporabi umili s tekočo vodo in kisom.
Njeni vozovi so bili na živalski pogon ter so bili sicer počasnejši in manj udobni od naših, toda njihovi “motorji” so uživali travo na pašnikih, na katerih je pozneje zopet zraslo obilo trave, saj so živali na njih pustile iztrebke.
Odpadki iz njene metalurgije, ki so vsebovali naravne kovine ali enostavne zlitine, so se vrnili v naravo, ne da bi jo onesnažili. Njene ladje so poganjali vetrovi, ki tako niso postali onesnaženi, in veslači, ki so se tako razgibavali, naj so to želeli ali ne, ne glede na vse pa so bili koristni za skupnost. To je povsem v nasprotju z brezplodnim razgibavanjem sodobnega posameznika na električnih napravah, ki krepi mišice in naredi prožnejše žile, vendar ima korist od tega samo tisti, ki to počne.
Njeni vodometi so metali večmetrske curke kristalne vode, njihov edini pogon pa so bile medsebojno povezane posode, ki so zaradi gravitacije stabilizirale tekočine.
Njene ure so bile sončne, hidravlične ali nihalne.
Njeni “taksimetri”, ki so jih uporabljali v kočijah in na ladjah, so bili preproste kroglice, ki so padale v posodo glede na prevoženo razdaljo in s katerimi so pozneje znova napolnili napravo.
Njeni avtomati za prodajo obredne vode ali pijač so temeljili na preprostem mehanizmu, ki je deloval tako, da se je palica zaradi teže kovanca na enem koncu nagnila in na drugi strani palice je tako lahko tekla ustrezna količina tekočine, dokler kovanec ni zdrsnil v odložišče in se je mehanizem vrnil v prvotno stanje.
Njeno orožje ni onesnaževalo zemlje niti neba, uničevanje flore in favne pa je bilo strogo nadzorovano in uničeno velikodušno nadomeščeno.
Njen denarni sistem se je zelo uspešno spopadal z inflacijami. Tretjina tedanjega prebivalstva je bila del istega enotnega gospodarskega prostora. Enotni so bili tudi zakoni in politična oblast, ki je omogočala sobivanje stotine ljudstev različnih barv kože, verovanj in jezikov.
Filozofija in religija te civilizacije sta bili zelo eklektični.
Mislim, da mi ni več treba nadaljevati z naštevanjem. Želel sem samo grobo orisati to, kar je bila ena od oblik naravne civilizacije. Vem, da ni bila popolna, vendar ni bila niti daleč od tega Sedanja civilizacija pa je slabša.
Naša prevozna sredstva potrebujejo goriva, ki jih ni mogoče nadomestiti: nafto in premog. Poleg tega naši odpadki onesnažujejo okolje, zaradi česar je na našem planetu vse manj plodne zemlje, samo ker si želimo čim hitreje prispeti na cilje, kjer bomo nato brezplodno izgubljali čas, ne vedoč, kaj bi počeli, ali kjer se bomo zatekali v prazna razvedrila, da se ne bi dolgočasili.
Naši odpadki, predvsem plastični, so praktično neuničljivi in že napolnjujejo dele plaž, kampov in “smetišč”, ki niso nič drugega kot čudovite doline, spremenjene v kupe smeti. V morje nenehno izlivamo radiokativne odpadke, ki za prihodnje generacije ne bodo preveč varni. Skozi naše mestne fontane teče tisočkrat reciklirana ista voda, za kar se porablja drago pridobljena električna energija.
Naši aparati potrebujejo električne drogove, motorje, reaktorje itd. Vse to bolj ali manj onesnažuje okolje, vse to je treba nenehno proizvajati in vse to se potem nenehno uničuje ali propada.
Naše vojaško orožje ne prizadene le ljudi in stavb, temveč spremeni celotno naravo in lahko uniči celo sam planet.
Naša brezumna ideja o konkurenčnosti je razdrobila svet na narode, ki niso več naravni, temveč združeni v umetne države. Pojem naravne enotnosti je povsem pozabljen in nejasen, vsakogar, ki si želi vrnitve k enotnosti na planetarni ravni ali vsaj k enotnosti na manjšem območju, pa zbadajo z različnimi žaljivkami.
Izgubili smo stik z naravo in vlagamo brezplodne napore, ki se jim bodo prihodnje generacije smejale. Toda če bi te iste napore vložili v nekaj koristnega, bi se onesvestili rekoč, da ne zmoremo tolikšnega napora. Smo šibki in umetni. Naša civilizacijska oblika nenehno in čim hitreje troši in proizvaja ter nas tako primora k noremu dirjanju. Kar koli naredimo, je kratkotrajno, tako da lahko to kar najhitreje nadomestimo. Ne iščemo dobrega, temveč novo. Ni tako pomembna kakovost, temveč količina.
Drži eno: ne bodo nas rešile niti tožbe niti očitki. Rešilo nas bo naše lastno srečanje z naravo, s samimi seboj in s svetom okoli nas.
Tako predlagam vrnitev k naravi. Ne k divjaštvu niti k bolj ali manj eksotičnim zunanjim pozam, temveč k nečemu veliko bolj notranjemu in duhovnemu. Nečemu, kar se odraža v vsem, kar človek zgradi in poruši. Žejni smo lepih pokrajin, košatih gozdov, čudovito izklesanega marmorja, glasbe brez elektronskih dodatkov, slik, ki niso klišeji, skriti pod impozantnimi slikarskimi tehnikami, čistega zraka in vode … ter čistih moških in žensk.
Naj droge jemljejo samo bolni za blažitev svojih bolečin, ne pa mladi za zapolnitev svojega časa, preživetega v brezdelju. Naj delo ne bo pojmovano kot prekletstvo, temveč kot eno najboljših pedagoških sredstev. Naj človek ne izkorišča človeka, niti ne muči živali, niti ne izsekava gozdov.
Naj človek verjame v boga in samega sebe.
Bodimo naravni; bodimo nič več in nič manj kot MI SAMI.
