Utrujenost
Kadar se kakšne počitnice končajo in nameravamo znova začeti z vsakodnevnimi obveznostmi, našo zavest znova preplavijo težave, za katere smo mislili, da smo jih ob odhodu zakopali.
Eno od takih težav lahko povzamemo z besedo, ki jo čedalje pogosteje slišimo iz ust ljudi – utrujenost.
Utruja delo, utruja študij, utrujajo tudi nakopane obveznosti, tisoče dolžnosti, za katere smo odgovorni, utrujajo težave, ki jih ne znamo rešiti … Kot da nam počitnice sploh niso koristile, kot da ob sami pomisli na to, kar nas čaka, počitka, ki je trajal malo ali veliko dni, sploh ni bilo.
Toda ali se zares znamo spočiti? Ali pa je za nas počitek to, da delamo malo ali ne delamo ničesar, da ne razmišljamo, da postanemo nekdo drug, kot smo v preostalem delu leta.
Tako se očitno ne spočijemo. Tako le za kratko pobegnemo pred stvarmi, ki nas ob vrnitvi počakajo in nas znova utrujajo. Pademo v kremplje tesnobe in se čutimo ujete v resnične ali namišljene težave, ki nam jih je prineslo življenje. Utrujajo nas dolžnosti in celo pravice, ki jih pogosto ne znamo izkoristiti in za katere niti ne vemo, kaj zajemajo.
Preostane nam le, da nas pogoltne vrtinec, medtem ko nestrpno pričakujemo, da minejo meseci in napočijo naslednje počitnice. Mislimo, da bodo te boljše, da se bomo lahko med njimi resnično spočili.
Toda leto za letom se ponavlja ista zgodba.
Kot so nas učili že stoični filozofi – težava je v nas in ne zunaj nas.
Ni mogoče odpotovati in se umakniti od običajnih skrbi, kajti te bomo vedno vzeli s svojim kovčkom. Tedaj nič ne pomaga, če odpotujemo daleč ali če damo možgane na pašo. Sami sebe spreminjamo v lastne sovražnike in povzročamo utrujenost, ki nas teži. Rešitev ni v tem, da zamenjamo kraj ali da se odpravimo na takšne počitnice, med katerimi nismo dejavni in ne uporabljamo inteligence.
Zakaj smo tako utrujeni? Načeloma zato, ker moramo opraviti preveč stvari v času, ki se nam zdi neizprosno kratek. Toda kot filozofi moramo analizirati resnično pomembnost številnih stvari, ki nas utrujajo. Ali si zares vse zaslužijo glavno mesto? Ali ni mogoče razločiti med stvarmi, ki so zares vredne, tistimi, ki so manj vredne, in tistimi, ki to sploh niso?
Takšen razmislek bo zagotovo prinesel odgovore, ki nam bodo stvari razjasnili, da bi lahko odpravili utrujenost, ki nas ovija kakor nepredirna megla.
Najverjetneje bomo odkrili, da nas stvari ne utrujajo zaradi količine, temveč zaradi nesmiselnosti – ker delamo številne stvari, ki ne vodijo nikamor; ker neprestano letamo naokoli, ne da bi vedeli, kam; ker nismo določili ciljev – če pa smo jih, hrepenimo po tistih, ki jih ni mogoče uresničiti.
Tako notranji človek umre, ker ga zaduši nesmiseln, kompleksen in izčrpavajoč konstrukt, ki smo ga zgradili zaradi lastne varnosti in zaščite ter osebnostnega razvoja.
Toda nekoristno je tako ščititi svoj jaz, da ga na koncu izgubimo. Nesmiselnost uničuje notranjega človeka, ki ga vsi nosimo v sebi in ki potrebuje odprta okna, da bi se lahko izrazil. Nesmiselnost nas utruja, jemlje nam pogum, ne da nam živeti, se spočiti, potem ko se utrudimo, ker ima svoj posebni ritem nenasitne norosti.
Nekaj zraka in svetlobe oziroma nekaj zdravih spoznanj bo izvrtalo luknjo v naš vedno prisotni jaz in utrujenost bo nenadoma odstopila mesto harmoniji, v kateri prostor, čas in energija delujejo v skladu z večnim in bistvenim delom nas samih.
Avtorica:
Kadar se kakšne počitnice končajo in nameravamo znova začeti z vsakodnevnimi obveznostmi, našo zavest znova preplavijo težave, za katere smo mislili, da smo jih ob odhodu zakopali.
Eno od takih težav lahko povzamemo z besedo, ki jo čedalje pogosteje slišimo iz ust ljudi – utrujenost.
Utruja delo, utruja študij, utrujajo tudi nakopane obveznosti, tisoče dolžnosti, za katere smo odgovorni, utrujajo težave, ki jih ne znamo rešiti … Kot da nam počitnice sploh niso koristile, kot da ob sami pomisli na to, kar nas čaka, počitka, ki je trajal malo ali veliko dni, sploh ni bilo.
Toda ali se zares znamo spočiti? Ali pa je za nas počitek to, da delamo malo ali ne delamo ničesar, da ne razmišljamo, da postanemo nekdo drug, kot smo v preostalem delu leta.
Tako se očitno ne spočijemo. Tako le za kratko pobegnemo pred stvarmi, ki nas ob vrnitvi počakajo in nas znova utrujajo. Pademo v kremplje tesnobe in se čutimo ujete v resnične ali namišljene težave, ki nam jih je prineslo življenje. Utrujajo nas dolžnosti in celo pravice, ki jih pogosto ne znamo izkoristiti in za katere niti ne vemo, kaj zajemajo.
Preostane nam le, da nas pogoltne vrtinec, medtem ko nestrpno pričakujemo, da minejo meseci in napočijo naslednje počitnice. Mislimo, da bodo te boljše, da se bomo lahko med njimi resnično spočili.
Toda leto za letom se ponavlja ista zgodba.
Kot so nas učili že stoični filozofi – težava je v nas in ne zunaj nas.
Ni mogoče odpotovati in se umakniti od običajnih skrbi, kajti te bomo vedno vzeli s svojim kovčkom. Tedaj nič ne pomaga, če odpotujemo daleč ali če damo možgane na pašo. Sami sebe spreminjamo v lastne sovražnike in povzročamo utrujenost, ki nas teži. Rešitev ni v tem, da zamenjamo kraj ali da se odpravimo na takšne počitnice, med katerimi nismo dejavni in ne uporabljamo inteligence.
Zakaj smo tako utrujeni? Načeloma zato, ker moramo opraviti preveč stvari v času, ki se nam zdi neizprosno kratek. Toda kot filozofi moramo analizirati resnično pomembnost številnih stvari, ki nas utrujajo. Ali si zares vse zaslužijo glavno mesto? Ali ni mogoče razločiti med stvarmi, ki so zares vredne, tistimi, ki so manj vredne, in tistimi, ki to sploh niso?
Takšen razmislek bo zagotovo prinesel odgovore, ki nam bodo stvari razjasnili, da bi lahko odpravili utrujenost, ki nas ovija kakor nepredirna megla.
Najverjetneje bomo odkrili, da nas stvari ne utrujajo zaradi količine, temveč zaradi nesmiselnosti – ker delamo številne stvari, ki ne vodijo nikamor; ker neprestano letamo naokoli, ne da bi vedeli, kam; ker nismo določili ciljev – če pa smo jih, hrepenimo po tistih, ki jih ni mogoče uresničiti.
Tako notranji človek umre, ker ga zaduši nesmiseln, kompleksen in izčrpavajoč konstrukt, ki smo ga zgradili zaradi lastne varnosti in zaščite ter osebnostnega razvoja.
Toda nekoristno je tako ščititi svoj jaz, da ga na koncu izgubimo. Nesmiselnost uničuje notranjega človeka, ki ga vsi nosimo v sebi in ki potrebuje odprta okna, da bi se lahko izrazil. Nesmiselnost nas utruja, jemlje nam pogum, ne da nam živeti, se spočiti, potem ko se utrudimo, ker ima svoj posebni ritem nenasitne norosti.
Nekaj zraka in svetlobe oziroma nekaj zdravih spoznanj bo izvrtalo luknjo v naš vedno prisotni jaz in utrujenost bo nenadoma odstopila mesto harmoniji, v kateri prostor, čas in energija delujejo v skladu z večnim in bistvenim delom nas samih.