Čas nastanka junaškega epa o Tristanu

Izvora te mitološke zgodbe, pogreznjene v čas, ni lahko ugotoviti, jo pa dobro poznamo, saj je postala del ene izmed najbolj razširjenih pesniških tradicij srednjeveške Evrope. Navdihnila je pripovedke in epske pesmi na Britanskem otočju, v Franciji, Nemčiji, Španiji, na Norveškem, Danskem in v Italiji. Imamo številne literarne verzije (oprte druga na drugo, razširjene ali spremenjene), ki so nastale v XI., XII., in XIII. stoletju kot del viteške, dvorske in žonglerske tradicije. Na njih temeljijo tudi originalna dela z visoko literarno vrednostjo.

Tema vseh je predvsem usoda tragične ljubezni, toda srž zgodbe je nesrečna življenjska pot viteza, ki se spopada s številnimi nevarnostmi in izzivi, s čimer pokaže na bistveno popolnost in častitljivost v vseh pogledih, od fizičnega bojevanja do pridobivanja nesmrtne ljubezni.

Kult nesmrtne duše, neomadeževanosti ideala časti in zvestobe se na splošno tu simbolično izraža kot kult dame pri minnesingerjih, trubadurjih in drugih pevcih viteških epov. Povezavo pa najdemo tudi z drugimi miti, pri katerih je čas nastanka prav tako težko določljiv kot pri samem Tristanu. Vzeli bomo dva temeljna, pri katerih lahko naredimo primerjave simbolov: arturjanska saga in iskanje svetega Grala ter antični mit o Tezeju, ki se z Ariadnino pomočjo zoperstavi Minotavru. Posvetili se bomo zapletu in pomenu junakov ter tako hkrati poudarili te podobnosti.

Nedvomno je mešanica zgodovinskih, mitoloških in legendarnih elementov ter pokrajinskega in mednarodnega ljudskega izročila zelo zapletena in bogata, kar raziskovalno delo mita otežuje.
Nekateri prisegajo na keltski izvor predvsem zaradi magičnih elementov in primitivnih verovanj, ki segajo v čas daleč pred XII. stoletjem.

Drugi vidijo v mitološko simbolični povezavi sorodnost z astrologijo in zanje Tristan predstavlja lunarnega junaka, “boga-Meseca”. Tretjim pomeni pot Sonca.

Mnoge zanima le psihološka vsebina pripovedi in poudarjajo človeško dramo, ki jo preživljajo osebe v njej. Preseneti pa dejstvo, da se v obdobju, v katere literatura uvršča to dogodivščino, v glavnih junakih ne porodi noben občutek krivde ali kesanja. Nasprotno –ljubimca se počutita nedolžna, celo pod zaščito Boga in narave. V dogodkih je nekaj čudežnega in nenavadnega, kar ju postavlja “daleč onkraj dobrega in zla” …

Različni avtorji zagovarjajo orientalski izvor zgodbe, ki je razviden bodisi iz določenih prizorov bodisi iz vsega dela. V skladu s to hipotezo so ga iz Vzhoda na Zahod verjetno prinesli Arabci z Iberskega polotoka.

Po drugi strani pa nekateri vztrajajo pri tem, da je legenda razširjena vzdolž celotne evropske obale Atlantika. To bi utegnilo kazati na njen arijsko-atlantski izvor in jo pomaknilo v čas pred Kelte.

Vse analize pa ne glede na izvor in čas nastanka kažejo na to, da je moral obstajati nek skupen, arhaičen vir navdiha, neka pradavna legenda, ki je v bolj ali manj številnih podrobnostih bila podlaga za vse epske pesnitve in številne različice, ki so se spletle okoli motiva o Tristanu.

Zgodba

Povzemanje in združitev vseh različic zgodbe nam pomagata osvetliti celo vrsto simboličnih pomenov, čeprav se ti morda ne ujemajo v vseh podrobnostih z znanim delom R. Wagnerja. Tristan je mlad princ, ki živi na dvoru svojega strica Marka Kornvalskega. V težkem boju premaga Morolta Irskega, ki je od Marka vsako leto terjal davek stotih mladenk; a tudi Tristana med bojem zadene zastrupljena puščica in ga smrtno rani. Zapusti dvor in se vkrca na barko brez vesel, jader in krmila, na pot vzame le svojo liro. Tako čudežno prispe do ozemlja Irske. Tam mu Izolda Plavolasa, izvedenka v zdravilnih in čudežnih napojih, tako kot poprej njena mati, ozdravi rano. Tristan se predstavi kot Tantris, ker noče razkriti kdo je v resnici. Toda Izolda v njem prepozna Moroltovega ubijalca, tako da primerja škrbino njegovega meča s koščkom jekla, ki ga je izvlekla iz lobanje poraženca. Kljub temu – bodisi iz sočutja bodisi iz porajajoče se strasti – poskrbi za ranjenca.

Ko se Tristan vrne na dvor, mu stric naroči, naj mu poišče dekle, s katero bi se rad poročil, od katere pa ima le zlat las. Tristan spozna, da las pripada Izoldi Plavolasi. Z izrednimi junaškimi dejanji jo osvoji za strica; njegovo največje junaštvo je, da se zoperstavi in ubije pošast-kačo, ki pustoši po Irski in ustrahuje celo najpogumnejše može.

Na poti z Irske v Kornval Izoldina služabnica pomeša stekleničke s čarobnimi napoji, ki jih ima princesa s seboj. Izolda, zaslepljena od sovraštva, Tristanu ponudi čašo smrti. Vendar oba izpijeta ljubezenski napoj, ki ju za večno združi v strastni ljubezni.

Sledi praznovanje Izoldine in Markove poroke, toda kraljica in Tristan se kljub strahu in mukam še vedno predajata strastni ljubezni, dokler ju ne zaloti kralj. Od tega trenutka dalje pa se zgodba razplete različno.

V eni izmed različic kraljev vitez smrtno rani Tristana. Ta se umakne v rodno palačo, da tam dočaka smrt … In Izoldin prihod, ki bi ga ponovno lahko rešil. Izolda zares prispe z barko, toda za petami ji je že kralj z vitezi. Razplet je usoden in nihče ne preživi, razen Marka, ki postane nema priča dogodkov. Tristan in Izolda se s pesmijo večni ljubezni, ki bolj spominja na slavospev kot žalostinko, poslovita od življenja.

V drugi različici kralj Mark prežene ljubimca z dvora, potem ko ju zaloti. Zatečeta se v samoto gozda (ali v gozdno jamo), dokler ju nekega dne Mark ne preseneti v spanju. Med njima leži Tristanov meč kot simbol nedolžnosti in čistosti. Takrat kralj odpusti soprogi in jo odpelje s sabo, Tristana izženejo v Armoriko. Tam se poroči s hčerko vojvode, Beloroko Izoldo. Vendar se zaradi spomina na ljubimko ne zbliža z ženo.

Tristana zopet smrtno ranijo, ko se postavi v bran prijatelja. Pošlje po Izoldo Plavolaso, edino, ki ga lahko pozdravi. V znak, da prihaja, bo barka, ki naj bi jo pripeljala, razvila bela jadra, če Izolde Plavolase ne bo na barki, bodo jadra črna. Ko se ladja pojavi na obzorju, Beloroka Izolda, bolna od ljubosumja, Tristanu sporoči, da so jadra črna. Tristan izgubi poslednje upanje in življenje v njem ugasne. Ko Izolda spozna, kaj se je zgodilo z ljubimcem, se uleže poleg njega in še sama umre.

Osebe: njihova imena in značilnosti

TRISTAN (včasih Tristran, Tristant): je ime keltskega izvora; Drostan in Trystan sta pomanjševalnici imena Drost ali Drust, kot so se imenovali nekateri kralji v VII. in IX. stoletju. Ker mu je mati umrla kmalu po rojstvu, ne dolgo zatem pa še oče, ime povezujejo tudi z žalostjo (lat. tristis – žalosten). Njegova starša sta bila loonski kralj Rivalen in Markova sestra Blanche-fleur. Tristan je junak “, kot ga še ni bilo, čudež kraljestev in zibelka slave.”

TANTRIS: je ime, ki ga Tristan prevzame, ko se z njim predstavi na Irskem: bodisi, ko ga, ranjenega in tavajočega brez cilja, tja zanese usoda bodisi, ko prihaja, da bi osvojil Izoldo, ki jo kasneje preda stricu Marku. Ime ima poseben pomen v obeh primerih. Ne le zaradi zamenjave zlogov, pač pa tudi zaradi zamenjanih vrednot, saj ni več sijajen vitez, pač pa “tantričen nigromant”, ki se zateče po pomoč k čarodejki Izoldi in jo prevara z namenom, da jo izroči drugemu moškemu.

IZOLDA (Iseo, Iseut, Isaut, Isolt, Isalde, Isotta, Isolda): prav tako keltsko ime, ki sega vse do jutske Essylt, čeprav je najverjetneje izpeljanka germanskega imena Ishild ali Iswalda.
Mario Roso de Luna razširi povezavo še na imena: Isa, Isis, Elsa, Elisa, Isabel, Isis-Abel, pri čemer se nagiba k podobi Isis kot čisti duši, ki biva v vseh ljudeh. Hči irske kraljice in Moroltova nečakinja (včasih zaročenka ali sestra), je izvedenka v zdravilnih in čarodejnih napojih, kar dopušča sorodnost z Medejo in z Ariadno iz mita o Tezeju.

BELOROKA IZOLDA: hči Hoela, kralja ali vojvode Armorike ali Male Bretanje, oseba za katero večina avtorjev meni, da se pojavi šele kasneje in ne v izvirniku.

MOROLT: (Marholt, Morholt, Morhot, Amoroldao, Morlot, Moroldo): je svak irskega kralja, orjak, ki vsako leto obišče Kornval, da izterja sto mladenk za poravnavo davka. V Wagnerjevi verziji je on Izoldin zaročenec, ki ga Tristan premaga. Njegovo truplo odvlečejo na samoten otok, glava pa visi na ozemlju Irske. “Mor” v keltščini pomeni “morje”, a tudi “visok”, “orjaški”. Je pošast, ki mora pokončati Tristana -Tezeja. Simbol starega človeškega rodu v nasprotju z obetavno mladostjo našega junaka.

MARK (Marc, Marcos, Marke, Marco, Mars, Mares): kornvalski kralj, Tristanov stric in Izoldin mož, ali kot pravi M. Roso de Luna poosebljena “karma” ali zakon usode. Je edini, ki preživi nesrečo in hkrati tudi vse skupaj sproži.

BRANGANIA (Brangel, Brangain, Brenguen, Brangene, Brangaene): zvesta Izoldina služabnica, ki pomeša, hote ali nehote, napoje, ki naj bi jih izpila Tristan in Izolda.V Wagnerjevem delu je njena vloga, da jima postreže z napojem smrti. A iz strahu ali zmedenosti jima namesto tega prinese ljubezenski napoj. Pri drugih avtorjih Brangiena na poročno noč celo zasede Izoldino mesto ob Marku, da bi prikrila krivdo gospodarice.

Simbolični prizor

Podobnosti z mitom o Tezeju in Minotavru je veliko. Kot Tezej, mora tudi Tristan premagati pošast: orjaka Morolta, ki za poravnavo davka terja mladenke oziroma zmaja, ki pustoši po irskem ozemlju. Včasih gre za dva različna prizora, drugič pa se Morolt in zmaj združita v eno samo pošast.

Tristan gre po Tezejevih stopinjah: Izoldo osvoji, a tega ne stori zase. Tezej Ariadno izroči Dionizu, Tristan pa Izoldo stricu Marku.

Proti koncu pripovedi imajo bela oz. črna jadra poseben pomen tako pri Tezejevi vrnitvi (in pri smrti njegovega očeta Egeja), kot pri Izoldinem prihodu in smrti obeh ljubimcev. Pri Wagnerju jadra nadomesti posebni prapor; Izolda se bliža s praporom na jamboru, ki je ” bleščeče veselje, celo bolj bleščeče kot svetloba sama”.

Arturjanski motivi

Že Wagner je razmišljal, da bi povezal zgodbi o Tristanu in Percevalu. “…zasnoval sem tri dejanja, v katerih sem nameraval zajeti celotno pripoved o Tristanu. V zadnjem sem uvedel prizor, ki sem ga kasneje izpustil: Perceval, tavajoč brez cilja, iščoč Gral, obišče Tristana na smrtni postelji. V duhu sem umirajočega Tristana povezal z Amfortom iz zgodbe o Gralu.”

Kralja Amforta, varuha Grala, neki znani čarovnik zabode z začaranim kopjem in mu zada rano, ki se nikoli ne zapre. Podobno je tudi Tristan dvakrat, celo trikrat smrtno ranjen in le Izolda ga lahko pozdravi. Magični in čarovniški elementi so nesporni: Tristana rani Morolt in/ali zmaj in Izolda ima potrebno znanje, da odpravi zlo. Ranjeni Tristan je Tantris, je dotik črne magije, Izolda pa je čarodejka, ki zmore ustaviti pogubne bolezenske učinke. Dodajmo tem, že skoraj stranskim dejstvom, še zadnje Izoldino zdravljenje. Takrat ne išče več zdravila, da bi preprečila ljubimčevo fizično smrt, ampak še sama izbere pot smrti kot edino možno odrešitev in preobrazbo.

Naslednjo podobnost opazimo, ko se spomnimo Markovega srečanja s spečima ljubimcema v gozdnem gaju in meča, ki ju ločuje. V podobnih okoliščinah se znajde kralj Artur, ko naleti na Guinevro in Lancelota, ki pobegneta v gozd, ko ne moreta več prikrivati medsebojnih čustev. Še več, galicijsko portugalske pesnitve (laisi) omenjajo, da Tristan in Izolda bivata v gradu, ki jima ga posodi Lancelot. Tako se Tristan odloči, da bo sodeloval pri iskanju Grala. Oborožen je s harfo in z zelenim ščitom po šegi mladih ali novih vitezov tistega časa. Zato je znan tudi po vzdevkih kot “vitez z zelenim mečem” ali “vitez z zelenim ščitom”.

Opis Tristanove smrti se razlikuje od pripovedi do pripovedi. Pisali smo že o barki in jadrih. Omenjena je rana, ki jo Tristanu zada kralj Mark ali eden od vitezov, ko ju z Izoldo odkrijejo na vrtovih palače. So še drugi zapisi, ki omenjajo različne možnosti, kot delo samega Wagnerja.Toda skoraj vedno je Mark tisti, ki zgrabi za meč ali ubijalsko kopje, zastrupljeno orožje pa mu pošlje Morgana izrecno zato, da pokonča viteza.

Vprašanje napojev

Poleg znane zgodbe o ljubezenskem napoju, ki ga irska kraljica pripravi za hčerkino poroko ter pomote, zaradi katere ga spijeta Tristan in Izolda, se nam ponuja še vrsta možnosti.

Po zgledu grškega mita o Tezeju naj bi Tristan simbolno ponazarjal človeka, Izolda pa dušo. Zato naj bi med obema, še preden izpijeta napoj, vladala ljubezen in harmonija. Toda zaradi življenjskih okoliščin človek pozabi na svojo dušo in se od nje loči, bodisi ker je ne pozna ali pa jo zavrača. In takrat se duša odzove: Izolda verjame, da je smrt za oba boljša kot izdaja. Rajši gre v smrt, kot da bi živela ločeno od ljubimca. Tristana povabi, da izpijeta lažni “napoj sprave”, ki je v resnici “zvarek smrti”. Ali morda ni smrt edina, ki človeka lahko spravi z njegovo dušo? Po pomoti, se napoja pomešata in oba pijeta iz čaše ljubezni; ponovno pride do združitve in sprave. Tokrat v življenju in z vsemi težavami, ki jima jih življenje prinese.

Tu se nam začnejo porajati filozofska vprašanja, ki so po večini platonskega značaja. Tristan je človek, ki je razdvojen med svetom čutil in duhovnim svetom, med užitki in zemeljskimi pridobitvami ter vizijo večne Lepote, ki jo lahko doseže samo po smrti (ali z obvladovanjem) lastne osebe.

Čeprav se niti za trenutek ne kesa zaradi svoje ljubezni, vseeno nosi breme greha napuha, ker namesto da bi si prizadeval doseči nesmrtnost se spusti v pehanje po minljivi moči in slavi tudi takrat ko bi zaradi tega ostal brez lastne duše. Zato brez omahovanja dopusti Izoldino poroko z Markom.

Tristanova nesmrtnost pride s smrtjo: smrt pomeni osvobajajočo odrešitev, začenja se obdobje preporoda, dokončen prehod iz sveta trpljenja in senc v svet svetlobe in sreče. Nesmrtnost premaga Smrt: trubadurjevo pesem zamenja Spev Vstajenju od Mrtvih, lira in vrtnica ljubezni postaneta svetel meč Življenja in Smrti. Našel je svoj Gral.
Ne manjka niti motiv duš dvojčic, saj glavna junaka postopoma dosežeta popolnost, prevladata človeško strast, ki se preobraža v popolno in vzajemno prežemanje, v poistovetenje enega z drugim.
*****

Za zaključek se spomnimo Richarda Wagnerja, ki s svojimi besedami najlepše povzame ljubezensko izkušnjo, ki je združila, kar je nevednost ločila. Predstavi nam Tristana in Izoldo, ki ju je vase posrkal nepotešljiv val Želja, val, porojen iz boječe izpovedi in v nesreči okrepljen s tihimi vzdihi upanja, tožb, užitkov, veselja in trpljenja, dokler nagnjenje, ki je v strastnem izbruhu prešlo v noro bolečino, ni odkrilo vrzeli, skozi katero se je srce izlilo v ocean neskončnih ljubezenskih naslad.

“… Toda zaman vsa ta očaranost. Srce, ki se ne more upreti, ponovno oslabi in izgori v nedosegljivi želji, saj je v vsaki, ki se nam izpolni, že kal naslednje, še silovitejše, dokler se v poslednjem obupu v strti duši ne porodi slutnja najvišje naslade: naslada smrti in neobstoja, ki ga lahko dosežemo samo v magičnem kraljestvu, ki nam je bolj, ko si ga želimo, in bolj, ko vztrajamo, da bi vanj prodrli, težje dosegljivo. Bomo to poimenovali smrt? Ali pa skriti svet Misterija, kjer sta, kot pravi legenda, okrog Izoldine in Tristanove grobnice tesno prepletena pognala bršljan in trta?…”

Avtor: prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA

_______