Filozofija je velika vzgojiteljica; uči nas živeti. Najtežje od vsega, živeti, nas skoraj nihče drug ne bo naučil. Ne bomo postali modreci, znebimo pa se lahko vsaj nekaj strahov, dvomov, ki smo jih pred tem imeli. Ne bomo videli velike resnice, lahko pa postanemo bolj prepričani.
Je nekaj, na kar je večina mojih sodobnikov pozabila – življenje je lepo in treba ga je opevati na lep in naraven način. In kdor k družbi, v kateri živi, ne more prispevati na tak način, je bolje, da poišče druge načine izražanja.
"Humanizem nove zgodovine je preživet, v vseh sferah kulture in družbenega življenja se sprevrača v svoje nasprotje ter vodi v zanikanje človeka ... Značilnosti tega humanizma se razgaljajo in razkrivajo ... Če ni Boga, ni niti človeka."
"Knjige imajo vrednost le, kadar so življenjske in koristne." Hermann Hesse "Prebiranje dobre knjige je nenehen dialog, v katerem knjiga govori in duša odgovarja." André Maurois
Zakaj je lepota renesančne filozofe, znanstvenike, umetnike in tiste, ki so v sebi združevali vse troje, tako prevzemala in vznemirjala? Zakaj so jo znanstveniki predano odkrivali v naravi, filozofi prepoznavali v človeku, slikarji očarano prelivali na slikarska platna, vzneseni pesniki pa v verze?
Menim, da imajo vsi ljudje, ne glede na izobrazbo, ne glede na starost, ne glede na značaj, v sebi zmožnost, da stopijo v neposreden in otipljiv stik z resnico. Včasih mora le vsakega med vami nekdo, ki je imel nekaj več časa za raziskovanje, spomniti na to, kar nosite v sebi.
Sokrat sam ni pustil nobenega zapisa, ker se zdi, da se mu to ni zdelo pomembno. Zanj je bilo najpomembneje prek dialoga razvijati ljubezen do dobrega, lepega in pravičnega. Lahko bi dejali, da smo vsi na nek način srečali Sokrata. Kajti vsi poskušamo spoznati resnično, dobro in pravično ter se temu približati. Vsi srečujemo Sokrata – vsaj tistega, ki živi v vsakem od nas.
Reka je reka, ker sanja, da je reka, in teče, ker sanja, da teče; ptice na določen način sanjajo, da so ptice in tudi mi smo na svoj način sanjali to, kar smo danes. Vsi nosimo v sebi številne sanje. Nekatere so umetniške, druge družinske, ekonomske, politične, socialne ... Vsak človek ima svoje sanje. Včasih mislimo, da nekdo, ki je reven, nima možnosti sanjati. Vsakdo ima na svoj način to možnost.
Verjetno je med številnimi stvarmi, ki si jih želimo, na prvem mestu sreča. Nihče si ne želi trpeti, temveč uživati v prijetnem in s srečo napolnjenem življenju.
Ni pomembno, ali državo vodijo "desni" ali "levi", ali je njen sistem predsedniški ali monarhičen. Šteje le to, ali so ljudje oz. človek, ki vladajo državi, dobri, častni, pravični, pogumni in pošteni. Tudi najslabši sistem ljudstvu prinese srečo, izobilje, blaginjo in mir, če ga sestavljajo dobri ljudje. Tudi najboljši sistem je mučenje za ljudi, če jim vladajo tisti brez morale.