Staroegipčansko učenje o človeku – ali mit o Ozirisu
To je univerzalni mit, ki se nanaša na nesmrtnost duše in obstoj kozmične usode, v kateri mora človek zavestno in aktivno sodelovati.
Starodavna egipčanska religija je ena najcelovitejših in najbolje poznanih religij v današnjem času, čeprav je to poznavanje le površinsko. Ker pa ima vsak zgodovinski trenutek različno simboliko in sistem vrednot, bi morali egipčanski način razmišljanja, namesto da o njem sodimo, osmisliti in tako poskušati razumeti čim več elementov egipčanskega zagonetnega panteona.
Zadnje raziskave so nedvomno pokazale, da egipčanska kultura ne izvira iz značilnih kultur kamene dobe. Od kod potem izvira? Tega ne vemo z gotovostjo. Obstajajo številne teorije. V skladu z nekaterimi ima izvor v legendarni Atlantidi, ki naj bi pred potopom del svoje zapuščine prenesla v Egipt oziroma deželo Kem, kot so jo imenovali stari Egipčani. Druge teorije pravijo, da izvira iz Indije, kajti beseda Nil v sanskrtu pomeni modra.
Kaj so dejali o sebi sami stari Egipčani? Da so to deželo poseljevali že tisoče let in da je bilo obdobje, ki ga imenujemo dinastično in se je začelo z Menesom, le eno od obdobij, v katerih so vladali kralji, kot so Horus, Škorpijon ali Oxyrhynchus … in tako z naštevanjem prišli vse do kraljev, ki so vladali pred več kot sedemdeset tisoč leti.
Če se samo spomnimo, da so sodobne religije v le nekaj stoletjih doživele številne spremembe in da so znotraj njih zrasle številne različice ter da so znotraj skupnega verovanja obstajale različne religijske forme, ki so se skozi kraj in čas spreminjale, bi se moralo v Egiptu zgoditi enako.
Toda Egipt je imel nekaj, kar je bilo pri drugih ljudstvih težko opaziti v tolikšni meri: znal je spreminjati to, kar je spremenljivo, in ohranjati to, kar je nespremenljivo. Čeprav so namreč spreminjali zunanje forme, je znotraj njih od začetkov zgodovine obstajala neprekinjena nit, kot hrbtenjača celotnega religijskega dogajanja, in v ta okvir lahko vpnemo mit o Ozirisu.
Da bi bolje doumeli ta mit, je treba poudariti, da so stari Egipčani trdno verovali v obstoj duše in Boga. Čeprav jih imamo za politeiste in častilce živali, jih ne bi smeli presojati z našega današnjega gledišča, temveč bi morali poskušati razumeti njihov pogled, tako da spoznamo njihove mite in njihov simbolizem. Za stare Egipčane lahko rečemo, da so bili prej panteisti kot politeisti, saj so menili, da je božansko vseprisotno, v vseh stvareh, vendar v potencialu. Da pa bi človek lahko to božansko doumel, mora najprej sam doseči transmutacijo prek niza preizkušenj.
Stari Egipčani so verovali tudi v reinkarnacijo. Duša naj bi po smrti prešla v nekakšen vmesni prostor, Duat, nekakšne “vice”, v nekakšni praznini in osvobojena vsega zemeljskega. Kdor je imel dovolj duhovne moči, je lahko ubežal preizkušnjam Duata, in tedaj je prešel v Amenti, kar je pomenilo Amonova dežela. Amenti je bil prostor blaženih, raj, in če bi duša razvila še več energije, bi se lahko povzpela na to, kar so stari Egipčani imenovali Barka milijonov let. Tistim, ki te popolne osvoboditve niso dosegli, je preostala vrnitev v Duat in nov sestop v fizični svet.
Mit o Ozirisu je religijsko-simbolična pripoved. Nekoč naj bi obstajali prvobitni ljudje, ne primitivni, temveč starodavni, vodila pa naj bi jih božanska triada, ki je emanirala iz drugih, višjih božanstev. To triado so sestavljali Oziris, Izida in Horus, njun sin.
Nekega dne so se zbrali bogovi in videli, da je Oziris postal preveč pomemben, zato so ga povabili, naj se pridruži njihovemu zboru. Toda Oziris je imel brata ali negativno nasprotje, kot se je vedno dogajalo v mitoloških pripovedih. Ta brat se je imenoval Set, upodabljali pa so ga kot pošast v obliki krokodila. Na tem zboru je Set razglasil, da bo podaril zelo lepo skrinjo tistemu od bogov, ki se lahko namesti vanjo tako, da se mu skrinja popolnoma prilega. To ni uspelo nikomur, ker je bila bodisi premajhna bodisi prevelika – razen Ozirisu, saj je bila skrinja izdelana prav po njegovi meri. Ko je vstopil vanjo, je Set to izkoristil, skrinjo zapečatil s svincem in jo vrgel v Nil. Oziris je nato plul vse do Sredozemskega morja, kjer je nasedel ob nekem drevesu ob obali.
Izida, njegova žena in mogočna čarovnica, je naposled s svojim magičnim zrcalom odkrila mesto, kjer je nasedel, in ga osvobodila iz skrinje. Toda Set se je zbal, da bi ga lahko oživila, zato je Ozirisovo telo razkosal na sedem, štirinajst ali devetinštirideset delov ter jih raztresel na vse strani univerzuma.
Izida je z Anubisovo pomočjo našla vse dele Ozirisovega telesa – razen spolnega organa – in tako za Ozirisa sestavila magično telo ter grenko obžalovala, ker nikoli več ne bo mogla imeti otroka s svojim možem. Medtem je, prav tako na magični način, zanosila ob dotiku nekega sokola in tako se je rodil Horus. Horus je pozneje odrasel in v očetovem imenu uničil zlobnega strica.
V Egiptu je pojem iniciacije pomenil možnost pospešitve enega od naravnih procesov, to je evolucije človekove zavesti. Človekova duša gre z minevanjem časa skozi proces očiščevanja in širjenja zavesti, kar pomeni, da obstaja določena povezava med časom in zavestjo. Če je mogoče pospešiti čas, je mogoče pospešiti tudi širjenje zavesti ter tako v kratkem času doseči velik napredek. Obstaja “psihološki” čas, čas, ki ni fiksen ter obsega zelo kratke trenutke naše sreče in neskončno dolge trenutke naše bolečine. Če bi morali nekomu pripovedovati o svojem življenju, bi ugotovili, da lahko vse povemo v nekaj pičlih urah, ker se ne spominjamo vsega, temveč le nekaterih ključnih trenutkov. Stari Egipčani s svojim globokim poznavanjem psihologije so si prizadevali, da bi v človeku vedno ohranjali to mejno stanje, ki ga je doživljal v svojih pomembnih trenutkih, da bi z resničnim doživljanjem vsakega svojega trenutka časa akumuliral intenzivnejšo zavest.
V vsakem zgodovinskem obdobju vlada določen duh časa in pri starih Egipčanih je bila bistvena vrednota ta, da ima človek vse večjo zavest o svoji nesmrtnosti. Zato so tudi mumificirali svoje umrle – ne v počastitev ali da bi ohranili materialne ostanke, temveč da bi fizični del umrlega trdno “privezali” k zemlji in tako olajšali ločitev osvobojene duše. Prav osvoboditev duše je bilo tisto, k čemur so težili in zaradi česar so največjo pozornost namenjali nesmrtnosti in večnemu.
Danes morda nimamo istih verovanj kot stari Egipčani, imamo pa isto potrebo, da verjamemo v nekaj absolutnega, v Nekaj, kar traja dlje od nas. Z globokim prodiranjem v zgodovino lahko najdemo tisto nit enotnosti in trajnosti, ki povezuje preteklost z našim sedanjim trenutkom in prihodnostjo, ki še prihaja.