Neprestano smo potopljeni v sonosfero, svet zvokov, ki nas spremljajo celo življenje in ki na nas vplivajo celo takrat, ko nanje nismo pozorni.
Dovolj je že, če se samo za trenutek ustavimo in prisluhnemo – v naravi vse poje, vse vibrira. Glasbo lahko slišimo v rekah, ki tečejo, v vodnih izvirih, v dežju, ki pada, v gorskih potokih, ki šumijo, v neprestanem gibanju morij in oceanov, v vetru, ki piha, v ščebetanju ptic …
Kaj je pravzaprav glasba? Zakaj v nas zbuja občutek zadovoljstva? Od kod ta potreba po glasbi, ki se odraža v svoji prisotnosti skozi vse kulture in civilizacije? To je eno od vprašanj, ki ponuja številne odgovore, vendar ti nikoli v popolnosti ne zadoščajo.
Glasba je univerzalni jezik, ki se izraža na različne načine – lahko je npr. uspavanka, vojaška koračnica, ljudski ples, glasbena uspešnica, himna ali klasična simfonija.
Izvorno pojmovanje glasbe se znatno razlikuje od današnjega, saj ljudje v starih časih na glasbo niso gledali kot na umetnost zaradi umetnosti, zabavo ali zgolj razvedrilo. Glasba ima magično in priklicevalno moč, zato je bila v preteklih obdobjih sredstvo za vzpostavljanje stika z bogovi in duhovi. Umetnost, v tem primeru glasba, je bila zlat most, po katerem so se spuščali arhetipi.
Moramo se vrniti v Grčijo in v mitih skušati poiskati pojasnilo za božanski izvor glasbe, na kar nakazuje prisotnost Apolona, boga glasbe, pesmi in lire, ki ga spremljajo muze in ga navdihujejo.
Španska beseda música, italijanska musica, nemška Musik, angleška music, francoska musique etc. izvirajo iz grške besede mousikê (umetnost muz). Oče devetih muz, nebeških sester, zavetnic poezije, pesmi, umetnosti in znanosti, je Zevs, oče bogov, njihova mati pa je Mnemozina, boginja spomina. Ena od njih, Evterpa, je tudi zaščitnica glasbe, njena ljubkost, lepota in skrivne moči pa so v tesni povezavi z nebeškim redom ter s spominom na naš izvor in usodo.
Moč zvoka
Nekateri predpostavljajo, da je vloga zvonov podobna kot pri sistrumu egipčanske boginje Izide, tj. priklicevanje dobrih duhov in odganjanje tistih, ki naseljujejo samo temne kotičke, ker se bojijo Sončeve svetlobe. V starih tradicijah so ljudje na glasbene inštrumente in pesmi gledali kot na pomoč pri komunikaciji z bogovi. V IV. tisočletju pr. n. št. je sumerska civilizacija ustvarila himne bogovom, imenovane Ersemma. Sveta indijska in kitajska besedila so prevzela to tradicijo, ki jo lahko med drugim zasledimo tudi v Davidovi Knjigi psalmov, delu Stare zaveze, ki je dve tisočletji navdihoval sakralno glasbo judovsko-krščanske tradicije.
Mitologije vseh ljudstev ustvarjanje univerzuma povezujejo z izvornim Zvokom. V biblijskem delu o stvarjenju sveta je zapisano: “Na začetku je bila Beseda.” V indijski tradiciji je bil prvi zvok sveti AUM (ali OM), ki odraža stvarjenje, ohranjanje in uničenje manifestiranega univerzuma preko bogov Brahme, Višnuja in Šive. V nordijski tradiciji sta bogova stvarnika Wotan ali Vainamoinen obenem tudi vpeljana v skrivnost run, magijskih znakov oz. besed, ki imajo ustvarjalno moč.
Tako kot prvotni zvok vzdržuje red in harmonijo na nebu (spomnimo se samo glasbe sfer, o kateri govori Pitagora). Od tod izhaja tudi pomembnost manter na Vzhodu, saj te priklicujejo tiste moči, katere predstavljajo. Vsak zvok v fizičnem svetu izzove ustrezen zvok v nevidnem in tako prebuja skrite sile narave. Zato so znanja, povezana z močmi, ki jih vsebujejo pravilno izgovorjene mantre, vselej skrbno hranili v tajnosti, dostop do njih pa so imeli samo izbrani učenci.
Zdravilni učinki
Uporaba glasbe v terapevtske namene, kar se danes imenuje glasbena terapija, ni nekaj novega. Zgodovinski viri namreč pričajo o tem, da so npr. Sumerci, Babilonci in Egipčani izvajali glasbo ne samo pri svetih obredih, temveč tudi tistih ceremonijah, kjer so skušali s pomočjo ustreznih besed in glasbe bolniku vrniti ravnotežje. V tem smislu so se šamani že od nekdaj zavedali izjemne zdravilne moči, ki jo ima ustrezna glasba, še posebej pri vzpostavljanju psihičnega ravnovesja.
Glede na razpoložljive zgodovinske vire se Kitajska pojavlja kot začetnica na tem področju. Znano je, da so tam glasbene inštrumente razvrščali glede na njihovo zgradbo, material, iz katerega so bili izdelani, in barvo zvoka. Vsaka od teh lastnosti določa vrsto glasbe, ki je primerna za zdravljenje določene bolezni. Pri tem je ključnega pomena tudi polariteta jing – jang različnih tonov, saj je treba za vsako takšno ali drugačno motnjo izbrati tiste, ki po svoji naravi in polariteti odpravljajo neravnovesje pri bolniku.
O pomembnosti glasbe za zdravje pa so s svojim psihosomatskim pojmovanjem bolezni govorili tudi Grki. Tako npr. filozofu Pitagori pripisujejo uporabo glasbe pri zdravljenju bolnikov. Pitagorejci so učili, da je glasba psihično, higiensko in psihoterapevtsko sredstvo za doseganje sklada med telesom in dušo, kajti v njej se simbolični in univerzalni zakoni izražajo preko analognih zakonov, po katerih so narejene lestvice, harmonija, odnosi celih števil …
Ta številna pričevanja niso plod človeške fantazije iz predznanstvenega obdobja, temveč nam govorijo o resničnem in globokem znanju. Kaj pravzaprav vemo o vplivu glasbe? Naredili smo veliko poskusov, ki so potrdili njen dobrodejni, zdravilni ali pa negativni vpliv. Vendar pa ne poznamo principov, na katerih temelji, zato teh znanstvenih izsledkov ne moremo uporabiti. Vemo, da deluje, ne pa tudi, zakaj. Preostane nam le, da še naprej nadaljujemo z iskanjem izgubljenih znanj.
Uporaba
Glasba vpliva na psihobiološko vedenje človeka, živali in rastlin. Tega dejstva naša družba, pripravljena raziskati vsako področje, ki prinaša denar, seveda ni spregledala. Spomnimo se samo nekaj znamenitih poskusov. Dokazano je, da krave, ki poslušajo ustrezno glasbo, dajejo več mleka, kokoši znesejo več jajc in tudi rastline v steklenjakih, kjer raziskovalci predvajajo primerno glasbo, bolje uspevajo. Bachova in indijska glasba neverjetno povečujeta rast rož, vzpenjavke pa rastejo v smeri zvočnikov. V steklenjakih z rokovsko glasbo se ne dogaja isto, tako da imajo tam rože manj cvetov, rastline pa slabše rastejo. Pri country glasbi so odkrili, da se rastline pod njenim vplivom razvijajo na skoraj isti način kot v steklenjakih brez glasbe.
Glasba pa vpliva tudi na človeka. To dokazuje že enostaven primer, kot je predvajanje glasbe v velikih nakupovalnih središčih. Ambientalna glasba kupce spodbuja k temu, da se počasneje premikajo in kupujejo, več kot je treba. Tik pred zaprtjem trgovine pa nas živahna glasba »priganja«, da se podvizamo. V tovarnah in naprednejših podjetjih puščajo glasbo iz natančno izdelanih repertoarjev, ki povečuje učinek in zmanjšuje utrujenost pri zaposlenih, predvsem pri rutinskem delu, ki ne zahteva miselnega napora.
Glasba pa vpliva tudi na druge vidike človekovega vedenja. Kadar npr. v kinu gledamo nek film, ustrezna glasba pri gledalcu vzbuja različna psihološka stanja – napetost, presenečenje, strah, žalost …
Vpliv na dihanje
Globoko dihanje in upočasnjen ritem sta optimalna za kontrolo čustev in umiritev, poleg tega pa prispevata tudi k jasnosti misli. Površno in hitro dihanje lahko izzove razpršeno razmišljanje, impulzivno vedenje in delanje napak. Hitra in glasna glasba povzroča hitro in površno dihanje, daljši in počasnejši toni pa pripomorejo k počasnejšemu in globljemu dihanju. Po navadi takšen učinek izzovejo npr. gregorijanski korali in ambientalna glasba.
Drugačno dojemanje prostora
Izsledki raziskav potrjujejo, da glasba lahko poveča sposobnost možganov za zaznavanje fizičnega sveta in vpliva na človekov način doživljanja prostora. Pri počasni glasbi je med posameznimi toni več prostora kot pri hitri. Če nas preganja čas ali pa se počutimo utesnjeno, zaprto, nas lahko Mozartova komorna glasba navda z občutkom velikega prostora, kot da bi se meje našega fizičnega obstoja razširile.
Drugačno dojemanje časa
Izbiramo lahko med glasbo, ki upočasni naš ritem ali pa ga pospeši. Glasba lahko med telovadbo poveča našo vitalnost. Živahna glasba, ki se ritmično ponavlja, pospešuje korak, klasična in baročna glasba pa spodbujata umirjenost.
Večje zmožnosti spomina in razumevanja
Poslušanje počasne glasbe z enostavnim ritmom (Mozart, Vivaldi) mnogim ljudem pomaga pri daljši koncentraciji, predvajanje baročne glasbe med učenjem pa povečuje spominske zmožnosti. Ena od študij je razkrila, da glasbeno izobraževanje povečuje razumevanje tujih jezikov in matematike ter siceršnjo akademsko plodovitost, saj povečuje ustvarjalnost in družbene sposobnosti.
Očitno je, da glasba na nas vpliva na mnogo različnih načinov. Prav tako ne smemo pozabiti, da se je spremenila v skupni jezik sodobnega sveta. Danes smo priča veliki poplavi glasbene ponudbe, in ker glasba zavzema pomembno mesto v življenju modernega človeka, je potrebno toliko več pazljivosti pri izboru glasbe.
Glasbene komponente
Ritem prodira v našo fizično naravo. Ritmični udarci bobnov ali ritem plesne glasbe vplivajo na bitje srca in spodbujajo čustva. Moderna glasba, ki je zelo ritmična, vpliva na motorično sestavo in povzroča otopelost živcev.
Melodija vpliva na našo čustveno naravo. Melodije glasbe nekega ljudstva odražajo njegovo radost, trpljenje ali upanje. Kot primer lahko navedemo Konfucija, ki je dejal, da: “glasba izvira iz človekovega srca. Vzbujena čustva se odražajo skozi zvoke, ko pa ti zvoki dobijo določeno obliko, nastane glasba. Tako je glasba neke miroljubne in napredne dežele mirna in vesela, oblast pa urejena. Glasba nemirne dežele je izraz jeze in nezadovoljstva. Glasba dežele, ki propada, pa razkriva nostalgijo za preteklimi časi in nezadovoljstvo ljudstva.”
Harmonija nagovarja našo miselno in čustveno naravo v njuni najbolj plemeniti obliki. Značilen primer glasbe, ki temelji na harmoniji, je klasika, ki vzbuja najbolj prefinjene občutke, povezane z idejami enotnosti, bratstva in razumevanja. Zato je ta tip glasbe temeljnega pomena pri izobraževanju.
Platon v svojem delu Država pojasnjuje, da obstajajo negativne, škodljive tonalitete in akordi, ki slabo vplivajo na posameznikov značaj, saj v njem vzbujajo mehkužnost, opitost, otopelost lenobo, ravnodušnost, melanholijo, pobitost, strah, negotovost, inercijo in strah pred neuspehom. Namesto tega svetuje poslušanje tistih melodij, ki vlivajo moč, vodijo k modrosti in skromnosti, povzdigujejo naše srce, ga napolnijo z radostjo, gotovostjo, aktivnostjo in ga tako pripravijo na velike podvige. Nedvomno se je Platon dobro zavedal, da je glasba lahko izredno sredstvo človekove transformacije, oplemenjevanja in izpopolnjevanja.
Pitagorejci so učili, da se mora človek naučiti odkrivati zakone univerzalne harmonije in jo vzpostaviti v svojem lastnem bitju. Če na človeka gledamo kot na skupek telesa, čustev in razuma, vsak posameznik v simboličnem smislu predstavlja delikaten inštrument z različnimi strunami, ki morajo vselej biti pripravljene na sodelovanje v velikem koncertu življenja.
