Antifont izraža svoje neodobravanje nad Sokratom, ki živi v revščini, za poučevanje pa ne prejema plačila

Pozornost zasluži pogovor med Sokratom in Antifontom. Nekoč mu je Antifont želel prevzeti poslušalce, zato je v njihovi prisotnosti pristopil k Sokratu in dejal:

“Sokrat, mislil sem, da bi tisti, ki se ukvarjajo s filozofijo, morali postajati srečnejši, a ti, se mi zdi, si izkusil to, kar prej nasprotuje filozofiji. Živiš tako, kot bi ne hotel živeti noben suženj, ješ najslabšo hrano in piješ najslabšo pijačo, oblačilo, v katero si odet, pa ni samo borno, temveč je isto tako poleti kot pozimi, poleg tega pa si vselej brez obutve in hitona.
Ne sprejemaš niti denarja, ki veseli tiste, ki ga dobivajo in zato bolj svobodno in veselo živijo. Drugi učitelji svoje učence učijo, da delajo isto kakor oni sami. Če boš tako tudi ti svoje poslušalce učil, potem verjemi, da si učitelj bede.”

Na to je Sokrat odgovoril:
“Zdi se mi, Antifont, da imaš ti o mojem ubogem življenju takšno predstavo, da moram verjeti, da bi raje umrl, kakor da bi živel tako kot jaz. Pa poglejmo, kakšno težavo si opazil v mojem življenju.
Mar je težava v tem, da morajo tisti, ki sprejemajo denar, delati to, za kar sprejemajo plačilo, jaz, ki pa nič ne dobivam, sem se prisiljen pogovarjati s komerkoli, četudi si tega ne želim? Ali kritiziraš moje življenje zato, ker se hranim z manj zdravo hrano kot ostali, s tako, ki daje malo energije? Ali zato, ker je moje jedi težje dobiti, ker so redkejše in dražje? Ali zato, ker je tebi tvoja jed slajša, kot je meni moja? Kaj ne veš, da je tisti, ki najslajše jé, potrebuje najmanj mesne hrane, in kdor z največjim užitkom pije, nikakor ne želi pijače, ki je nima? A kar se tiče oblačil, za tiste, ki jih menjajo, veš, da jih menjajo zaradi mraza in vročine ter obutev obuvajo zato, da se zaščitijo pred poškodbo nog. Ali si že kdaj videl, da bi jaz zaradi mraza ostajal doma dlje kot kdo drug ali da se zaradi vročine s kom prerivam za senco ali da zaradi bolečin v nogah ne bi šel, kamor bi hotel?
Kaj ne veš, da če tisti, ki imajo po naravi šibko telo, slednjega krepijo, postajajo močnejši, zato lažje prenašajo napore kot najmočnejši, ki se zanemarijo? Mar misliš, da bi ti, ki ne uriš svojega telesa, lažje prenesel razne napore kot jaz, ki ga redno urim?

A ker jaz nisem suženj ne želodca, ne spanca, ne čutnega uživanja, mar misliš, da je vzrok tega kaj drugega kot to, da poznam nekaj bolj prijetnega, ki mi ne gode samo v trenutku uživanja, ampak me napolnjuje z upanjem, da bo v večno korist?
Verjetno veš tudi to, da se tisti, ki mislijo da nimajo sreče v ničemer, ne morejo veseliti, in da se kakor srečni veselijo tisti, ki mislijo da jim dobro uspevajo pridelki, pomorski podvigi ali kaj drugega, s čimer se pač ukvarjajo.

Sklepaš torej, da iz vsega tega izhaja toliko uživanja, kolikor verjameš, da tudi sam postajaš boljši in da dobivaš boljše prijatelje? Jaz v vsakem primeru tako mislim. Če bo spet potrebno delati uslugo prijateljem ali državi, kdo bo imel več časa, da se s tem ukvarja; tisti, ki živi tako kot jaz, ali tisti, ki živi tako, kot je tebi povšeči? Kdo se bo lažje vojskoval: tisti, ki ne more živeti brez dragih jedi, ali tisti, ki je zadovoljen s tem, kar ima? Kdo se bo prej predal; tisti ki zahteva, kar je zelo težko dobiti, ali tisti, ki mu zadostuje že to, kar je enostavno najti?

Ti, Antifont, si podoben tistemu, ki misli, da je sreča v razkošju in sijaju. Jaz pa mislim, da je božansko, če človek ničesar ne potrebuje in če potrebuje malo, se najbolj približa božanskemu. In to, kar je božansko, je najboljše, kar pa je najbližje božanskemu, je najbližje tudi najboljšemu.”

Ob drugi priložnosti, ko se je Antifont ponovno pogovarjal s Sokratom, je rekel:

“Sokrat, imam te za srečnega, vendar nikakor ne modrega. Zdi se mi, da to tudi sam veš; prav od nikogar ne sprejemaš denarja za svoje poučevanje. Jaz oblačila ali hiše ali česa drugega od svojega imetja, za kar bi menil, da je vredno denarja, ne bi dal nikomur za manj, kot je vredno, kaj šele zastonj.

Torej, če bi za svoje poučevanje verjel da je kaj vredno, bi očitno tudi zanj sprejemal denar, ravno toliko, kot bi bilo vredno. Pravičen bi sicer lahko bil, ker nikogar ne bi oskubil iz pohlepa, nikakor pa moder, če ti znanje ni nič vredno.”

Na to mu je Sokrat odgovoril: “Antifont, prodajanje modrosti je enako sramotno kot prodajanje lepote, čeprav se s tem številni ne strinjajo. Kajti če nekdo svojo lepoto prodaja za denar vsakomur, ki jo želi, velja za razvratnika; če pa ima nekdo tistega, ki je njegov lep in dober ljubljeni, za prijatelja, o tem menimo, da je razumen. Ravno tako se tisti, ki modrost za denar prodajajo tistemu, ki jo hoče, imenujejo sofisti tako kot prostitutke, kdor pa mladeniča, za katerega je videl, da je nadarjen, uči vseh dobrih stvari, ki jih zna sam in ga ima za svojega prijatelja, o njem menimo, da dela to, kar se za lepega in dobrega človeka spodobi.

Jaz se torej, Antifont, kakor se drugi veselijo dobrega konja, psa ali ptice, enako ali še bolj veselim dobrih prijateljev. In če kaj dobrega znam, jih tegaučim in priporočam jim tudi druge, od katerih se bodo po mojem mnenju naučili vrlin. Zaklade, ki so jih stari modreci zapustili v knjigah, prebiram in pregledujem skupaj s prijateljem, in če kaj dobrega vidiva, to izbereva. Ker tako postajava vse boljša prijatelja, je to za naju velika pridobitev.”

Ko sem to poslušal, se mi je zdelo, da je bil Sokrat srečen in da je tudi svoje poslušalce pripeljal do tega, da bodo lepi in dobri.

Ksenofont (Spomini na Sokrata)