Pogovor z neizkušenim Glavkonom, ki ga Sokrat skuša odvrniti od državnih del

Glavkona, Aristonovega sina, nihče od sorodnikov in prijateljev ni mogel odvrniti od tega, da se v skupščini pojavi kot govornik. Hotel je postati državni voditelj, čeprav mu še ni bilo dvajset let in so ga vlekli z odra ter se mu smejali. Samo Sokratu je uspelo, da ga je dobrohotno odvrnil od te namere zaradi Harmida, Glavkonovega sina, in zaradi Platona.

Ko se je nekoč spravil nadenj, da bi ga bolj pozorno poslušal, ga je zaustavil s temi besedami: “Glavkon, odločil si se, da upravljaš z državo?”
Glavkon: “Sem.”
Sokrat: “Pri Zevsu, če je karkoli vredno, da izzove človeško ukrepanje, potem je to. Ker, če v tem uspeš, je samoumevno, da boš lahko dobil, karkoli boš hotel. Lahko boš koristil prijateljem, izboljšal očetov dom, povečal slavo cele domovine. Najprej se boš proslavil v svoji državi, potem v Heladi in mogoče kot Temistokles tudi pri barbarih in kjerkoli boš, povsod boš ugleden.” Te besedah v Glavkonu zbudijo ponos in z veseljem ostane s Sokratom. Zatem Sokrat nadaljuje:
“Torej Glavkon, jasno je, da če želiš biti spoštovan, moraš državi koristiti?”
Glavkon: “Seveda.”
Sokrat: “Pri bogovih, ne prikrivaj nam, ampak nam povej, s čim boš pričel državi koristiti?”
In ko je Glavkon molčal, kakor da razmišlja, Sokrat nadaljuje:
“Kakor bi se trudil, da obogatiš prijatelja, da mu izboljšaš dom, ali se boš tudi tako trudil, da obogatiš državo?”
Glavkon: “Seveda.”
Sokrat: “Ali ne bi bila država bogatejša, če bi njeni prihodki zrasli?”
Glavkon: “Razumljivo.”
Sokrat: “Povej torej, od kod sedaj država prejema prilive in koliko jih približno ima? Kajti očitno je, da si premislil o tem, da bi jih, če kateri od njih slabo prihajajo, povečal in priskrbel druge, če sedanji presahnejo.”
Glavkon: “Ampak, pri Zevsu, o tem nisem premišljeval.”
Sokrat: “No, če si to izpustil, potem nam vsaj povej državne odlive. Kajti zagotovo imaš namen tiste, ki so nepotrebni, ukiniti?”
Glavkon: “Ampak pri Zevsu, nisem še imel časa, da o tem premislim.”
Sokrat: “Torej, bogatenje države bomo prestavili! Ker, kako naj se za to pobriga tisti, ki ne pozna niti prilivov niti odlivov?”
Glavkon: “Ampak Sokrat, država se lahko bogati tudi na račun sovražnikov!”
Sokrat: “Pri Zevsu, lahko. Pa še kako, če je človek močnejši od njih, če pa je šibkejši, lahko izgubi tudi to, kar ima.”
Glavkon: “Prav imaš.”
Sokrat: “Torej, tisti ki bo odločal, koga je potrebno napasti, mora poznati vojno moč svoje države in moč sovražnikove. Da potem, če je vojna moč njegove države večja, svetuje, da se bojuje in da spodbuja k previdnosti, če je ta šibkejša od sovražnikove.”
Glavkon: “Prav si povedal.”
Sokrat: “Torej, najprej imej v mislih pehotne in pomorske sile naše države, potem pa šele sovražnikove.”
Glavkon: “Ampak, pri Zevsu, ne bi ti mogel takoj povedati.”
Sokrat: “Če imaš kje zapisano, mi prinesi, zelo rad bi to izvedel.”
Glavkon: “Ampak, pri Zevsu, nimam niti zapisano.”
Sokrat: “Torej, tudi rešitev glede vojne moramo zaenkrat prestaviti. Ker je to velika stvar, je mogoče še nisi uspel preučiti že na začetku svojega državnega dela. Ampak, prepričan sem, da ti je mar za stražo naše države in da veš, kolikšne straže so primerne in kolikšne niso. Koliko stražarjev je dovolj in koliko ni, in da boš za premajhne svetoval, da se povečajo, za nepotrebne pa, da se ukinejo.”
Glavkon: “Pri Zevsu, jaz bi potem svetoval, naj vse ukinejo, ker svojo dolžnost tako slabo izpolnjujejo, da so v državi še vedno prisotne kraje.”
Sokrat: “In če se straže ukinejo, se ti ne zdi, da bi tisti, ki hoče, lahko ugrabljal? Toda – ali si tja šel osebno in to preveril, oziroma, od kod pravzaprav veš, da straže niso dobre?”
Glavkon: “Po občutku.”
Sokrat: “Tudi o tem bomo torej odločali potem, ko ne bomo več ugibali, ampak vedeli.”
Glavkon: “To je morda bolje.”
Sokrat: “V rudnike srebra, sem prepričan, nisi niti šel, da bi lahko vedel, zakaj so prihodki od tam zdaj manjši kot prej.”
Glavkon: “Res še nisem bil tam.”
Sokrat: “No da, pri Zevsu, govori se, da je to nezdrav kraj. Zato ti bo to dovolj za izgovor, ko bo potrebno doseči odločitev o tej zadevi.”
Glavkon: “Posmehuješ se mi.”
Sokrat: “Ampak, spet vem, da nisi zanemaril, temveč si preveril vsaj to: koliko časa se lahko država prehranjuje z žitom, ki obrodi, in koliko ga država potrebuje še za eno leto, da se ne bi primerilo pomanjkanje, ti pa tega ne bi opazil. Kajti ti moraš to vedeti in znati pomagati državi ter jo z nasvetom rešiti iz življenjskih težav.”
Glavkon: “Govoriš o zelo veliki zadevi, če se bo sploh potrebno ukvarjati še s tem.”
Sokrat: “Zares, človek še lastne hiše ne bi ustvaril, če ne bi vsaj vedel, kaj rabi za to in to, kar manjka, priskrbel. In ker je v državi več kot deset tisoč hiš, je težko istočasno skrbeti za toliko družin. Zakaj nisi poskušal izboljšati ene, tiste stričeve? Ta potrebuje izboljšavo in če ti uspe to izboljšati, boš poskušal isto z več hišami, če pa eni ne moreš koristiti, kako bi lahko mnogim? Če nekdo ne bi mogel nositi enega talenta, kaj ni očitno, da jih ne bi smel poskušati nositi več?”
Glavkon: “Saj jaz bi že pomagal stričevi hiši, če bi me hotel poslušati.”
Sokrat: “Pa vseeno misliš, da boš, kljub temu da ne moreš pregovoriti strica, lahko dosegel, da te vsi Atenci s stricem vred poslušajo?”
Pazi se, Glavkon, da v svoji želji po slavi ne dosežeš povsem nasprotnega! Ali ne vidiš, kako nevarno je govoriti ali delati to, na kar se nekdo ne spozna? Poleg tega: za katere veš, da so taki, ki očitno govorijo in delajo to, česar ne znajo ali se ti zdi, da za to dobivajo prej hvalo kakor grajo, jih bolj občudujejo ali prezirajo?
In vzemi v obzir tiste, ki vedo, kaj govorijo in delajo in jaz mislim, da boš našel v vseh strokah, da tisti, ki so na dobrem glasu in občudovani, spadajo med ljudi, ki imajo največ strokovnih znanj. Tisti, ki so na slabem glasu in deležni prezira, pa spadajo med največje nevedneže.
Če želiš biti ugleden in deležen občudovanja v državi, se v največji meri trudi, da osvojiš znanje o tem, kar želiš izvesti. Kajti če boš v tem boljši od drugih in se začneš ukvarjati z državnimi posli, se ne bi čudil, če bi z lahkoto dosegel, kar želiš.”

Ksenofont (Spomini na Sokrata)