Kljub večplastnosti slikarstva in bogati zgodovini človekove ustvarjalnosti nekatere umetnine renesančnega obdobja še posebno izstopajo.
Naj gre za nežnost in pretanjenost Botticellija, skrivnostnost in nerazložljivost Leonarda, moč in dramatičnost Michelangela, mir in harmonijo Raffaella – ob vsem tem težko ostanemo brezbrižni.
V čem je bila “umetnost” umetnosti takih mojstrov? Kaj je bilo tisto, kar nas še danes nagovarja z nepopisno močjo in v nas prebuja nekaj vzvišenega, nekaj neopredeljivega? So to morda oblike, so to morda barve? Je to tehnična veščina? Ali pa nekaj drugega, manj ulovljivega … Nekaj, česar morda niti ne vidimo, vendar to lahko začutimo?
Sprehodili se bomo po nekaterih znamenitih upodobitvah dveh renesančnih slikarskih mojstrov, Raffaella Santija in Sandra Botticellija, se usmerili na njihov simbolizem in poskušali poiskati vsaj delne odgovore.
Med drugim se bomo dotaknili naslednjega:
- platonizem in novoplatonizem kot idejni izvor
- obujeni pomen mitov in simbolov
- pojem lepote
- moč kreacije in imaginacije
- umetnik kot “mag” in kreator
- umetnost kot odraz Idej
- nujna potreba po resnični umetnosti
Pobližje pa si bomo pogledali simbolizem naslednjih del:
Sandro Botticelli
- Pomlad (Primavera) ali o dolgem potovanju duše in njenih preobrazbah
- Rojstvo Venere ali o zemeljski in nebeški Veneri
- Atena in kentaver ali o notranjem boju
- Venera in Mars ali o uspavanem notranjem bojevniku
Raffaello Santi
- Vitezove sanje ali o moči izbire
- Tri gracije ali o poti do popolnosti
- Parnas ali o muziki kot oblikovanju duše
- Kardinalne in teološke vrline ali o doseganju notranje harmonije
- Atenska šola ali o dveh pristopih k resnici
Najava dogodkov:
[add_eventon_list hide_past=”yes” show_year=”yes” etc_override=”yes” add_eventon lang=”L1″ event_type=”214″ show_upcoming=”5″ number_of_months=”2″ accord=”yes” show_et_ft_img=”yes” hide_empty_months=”yes”]