Skriti vzroki brezupa
Zapis po predavanju, ki je potekalo decembra leta 1977 v Madridu.
Danes bomo zelo na kratko povedali nekaj malega o vzrokih brezupa. Pogledali si bomo nekatere vidike te neizčrpne teme, za katero sem že zdaj prepričan, da o njej v vsakem med vami tli vprašanje, pa tudi spi nekakšen odgovor. Vsi smo se že spraševali, kaj se to dogaja, kaj je brezup, zakaj obstajajo ljudje brez upanja.
Ozrimo se nazaj, vrnimo se tri tisočletja v preteklost. Takrat je nekje v Mali Aziji, današnji Turčiji, ležalo veliko mesto, imenovano Ilion, pozneje znano kot Troja. V tem velikem mestu so živeli pogumni ljudje in to veliko mesto so napadli drugi pogumni ljudje. Vnel se je boj, spopad, prišlo je do plenjenja, požiga. Nekateri pravijo, da je bila Troja zavzeta z zvijačo, z lesenim konjem, ki naj bi si ga zamislil Odisej, in da so lahko tisti, ki so se vanj skrili, vkorakali v mesto in porušili zidove. Nekatere sodobnejše teorije pravijo, da so se zidovi tega mesta porušili zaradi potresa in da od tod izvira zgodba o konju, kajti konj je bil eden od simbolov Pozejdona, zaščitnika Grkov.
In zakaj se oziramo nazaj? Da bi videli, da je ta okoliščina, ta dogodek, padec tega mesta, naj je bilo še tako pomembno, vnemal domišljijo ljudi, in to ne le tistih, ki so zmagali, temveč tudi tistih, ki so bili poraženi. Veliko stoletij pozneje so bili Rimljani ponosni ob pomisli, da je princ Enej sodeloval pri ustanovitvi njihovega mesta. Zmagovalce pa tudi poražence je odlikovala sposobnost imaginacije, tiste dni so doživljali intenzivno. In naj je znameniti leseni konj obstajal ali ne – te ljudi je dogodek povsem prevzel, o njem so govorili, ga vedno znova upodabljali na slikah, vklesavali v kipe, in stoletja pozneje je Homer sestavil veliki kompilaciji, ki ju danes poznamo kot Iliado in Odisejo. Ti ljudje so bili očitno dovzetni, svet okoli sebe so doživljali intenzivno.
Vrnimo se zdaj v sedanjost, k nečemu, čemur smo bili priča malone vsi. Pomislimo na nekaj, kar se je zgodilo pred približno desetletjem. Pred desetimi leti je človek stopil na Luno, kar je zelo pomemben dogodek. Stoletja so pesniki, pisatelji in znanstveniki sanjali, da bi lahko človek nekega dne stopil na Luno. In pesniki so, ko so želeli izraziti, da je nekaj nemogoče, govorili: “To bomo naredili, ko bomo prispeli na Luno.” Zaljubljenci so pogosto eden drugega v šali prosili: “Podari mi Luno.” Pred približno desetimi leti pa je človek stopil na Luno. Kje so pesmi? Kje so kipi? Kje je nekaj, kar bi zares obeležilo ta edinstveni zgodovinski dogodek, na katerega smo upali že od začetka časov, o katerem smo sanjali, še ko smo jame poslikavali z bizoni in mamuti? Kje je nekaj, kar bi pričalo o tem, da smo doživeli človekov prihod na Luno. Praktično nikjer. Po prvi udarni novici, po prvem trenutku, ko smo na časopisnih naslovnicah prebirali o dogodku in videli prve fotografije odtisov stopal v Luninem prahu, je na vse skupaj malone padla pozaba.
Pred kratkim sem obiskal Muzej znanosti v San Franciscu, v Kaliforniji, in spomnim se, da sem si natančno ogledoval kos kamna z Lune. Okoli mene je bilo polno otrok, sami otroci, jaz sem bil edini odrasel, edini gospod, ki si je ogledoval kamen z Lune. In videl sem, da so se mi skoraj posmehovali, kajti zdelo se je, kot da bi pogled odraslih govoril: “Ubožec, vidi se, da je tujec!” ali: “Ubožec, zagotovo ima dušo otroka, če tako uživa pri ogledovanju kamna z Lune!” Ogledoval sem si torej kamen z Lune, bil je le nekaj centimetrov pred menoj, o njem smo številni sanjali od otroštva, o njem so sanjali naši predniki, naši dedje, ko so brali Julesa Verneja.
Kaj se dogaja? Od kod ta brezbrižnost? Od kod ta občutek, da nihče zares ne doživlja tega, kar doživlja, da nihče zares ne čuti tega, kar čuti, ta robotizacija, ki nam jo vsiljuje materialistični svet? Če danes človek pove, da je določen kip lep, in to pove javno, se mu ljudje smejijo, ljudje se temu človeku posmehujejo ali pa ga gledajo z neobičajno radovednostjo. Kadar si v Parizu ogledujem Nike Samotraško, ta neizmerni in ogromni kip, se mi s polzaprtimi očmi zdi, da slišim glasove veslačev, pustolovcev, ki so se odpravili na morje, ne da bi sploh vedeli, v katero pristanišče morajo prispeti; vodil jih je le občutek pustolovščine, želja, da bi se odpravili onkraj obzorja … Vendar sem videl, da gredo ljudje mimo, skoraj ne da bi jo pogledali. Ne – treba je hitro pridrveti mimo s fotoaparatom, pritisniti na gumb, oddrveti in tekati naprej, treba je veliko tekati. To sem videl tudi v Ameriki, v Teotihuacanu, kjer se turisti malone tepejo, da bi stopili na Piramido Sonca, nihče pa je ne vidi, temveč nanjo samo stopijo, nanjo se povzpnejo, potem ko prispejo na vrh, pa se spustijo in rečejo: “Bil sem na Piramidi Sonca.” Od kod to teptanje vsega, od kod to pomanjkanje imaginacije, od kod ta nezmožnost doživljanja, od kod ta sram? Danes se sramujemo smeha in joka, samo pijanci ali čudaki se ne sramujejo svojih solza. Če bi se danes nekomu ob poslušanju Wagnerjeve tetralogije orosile oči, bi pomislili: “Ubožec, koliko je spil!” Kajti skoraj nepojmljivo je, da bi se lahko nekoga umetniško delo ali nekaj duhovnega tako čustveno dotaknilo, da bi se njegove oči napolnile s solzami.
Danes je človeka prevzelo nekaj, kar bi sam poimenoval brezup. Stanje brezupa je v osnovi stanje brez upanja, kadar človeku ne le da nekaj manjka, temveč nima niti upanja, da bi to dobil, ali pa mu to, kar ima, ne koristi.
Pred nekaj dnevi sem bil v Belgiji, v Bruslju. Skupina mladih iz prvega ciklusa naših predavanj, ki je vedela, da prihajam v Bruselj, je želela govoriti z menoj o nekem problemu. Dan pred tem je njihova sošolka s fakultete, ki je imela približno triindvajset let – zelo prijetno dekle s premožnimi starši, odličnega zdravja – vzela stekleničko uspaval in si tako vzela življenje. Vprašali so me: “Profesor, zakaj se je ubila?” Poskušal sem izvedeti nekatere podrobnosti o dekletu, ker ga nisem poznal: ali se je skregalo s fantom, ali je imelo težave na fakulteti, ali je imelo denarne težave, ali so opazili, da se drogira, vsa vprašanja, ki nam padejo na misel v takih okoliščinah. Vendar ne, ne, nič, nič, nič, nič od tega. In naposled sem prišel do strašnega zaključka: to dekle se je ubilo iz dolgčasa. Imelo je vse. Imelo je avto, imelo je hišo, imelo je oboževalce, imelo je zdravje, imelo je vse. Preprosto se je ubilo. Ubilo se je iz dolgčasa in nevednosti, zaradi katere trpimo ljudje 20. stoletja.
Danes poznamo razdaljo med Zemljo in Luno; danes lahko vidimo mikroskopska bitja, ki vrvijo po naši koži in jih ne moremo videti s prostimi očmi. Ne vemo pa temeljnih stvari, ki jih potrebujemo že od nekdaj. In kadar rečemo, da ne potrebujemo temeljnih stvari, samo lažemo samim sebi. Zelo enostavno je reči: “Dobro, naj gre k hudiču vse, ni mi mar za vse to. Jaz še naprej živim, še naprej delam …” Toda to je laž. Globoko v nas tlijo vprašanja, globoko v nas je nekakšna žeja, ki nas kar naprej muči in v nas poraja brezup.
So stvari, ki jih ne poznamo, ki jih ne čutimo, ki so izraz velike krize, zaradi katere trpita naša kultura in civilizacija. Večina ljudi nima znanja, s katerim bi lahko povezala stvari v univerzumu, in zaradi tega neznanja se nam zdijo nebesna telesa, atomi, kipi, skale kot nekaj tujega; ne vemo, čemu obstajajo, ne vemo, čemu obstajamo mi sami. Kdo nam pomaga, kdo nas uči, kdo nam kar koli pove o tem, od kod prihajamo in kam gremo? Kdo nam o tem razlaga? Zelo redki. Malone nihče.
Danes je celo v cerkvah, ki so bile nekoč namenjene duhovnim potrebam, veliko govora o družbenih, gospodarskih in podobnih ciljih. Vem, da se je treba spopadati s socialnimi in gospodarskimi krizami. Da, to vem. Toda potrebujemo kotiček, v katerem bi lahko molili k neznanemu Bogu; potrebujemo kotiček, kjer bi se lahko z nekom pogovarjali o tem, kar se dogaja v naši duši, in ne le o tem, da imamo prazen želodec. To je naša velika potreba, vedenje o tem, od kod prijahamo, vedenje o tem, kdo resnično smo, in vedenje o tem, kam gremo, ali sploh kam gremo, kajti to v našem življenju spremeni celoten pogled na svet, to povsem spremeni naš način življenja. Če namreč mislimo, da ne gremo nikamor, če ni dobrega, če ni zla, če ni nagrade, če ni kazni, če ni ničesar, tedaj je vseeno, kako živimo. Če od nikoder ne prihajam, če sem samo posledica neke vesele noči svojih staršev – kakšno pomembnost imam jaz in kakšno pomembnost imajo moji starši ali družina, kakšno pomembnost ima kakršen koli človeški odnos?
Da bi spodrezali korenine tega drevesa brezupa moramo očitno poznati sami sebe, vedeti moramo, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Poznati moramo tudi univerzalne zakone narave, zakon vzroka in posledice, ki ga, kot veste, hindujci na Vzhodu imenujejo zakon karme, oziroma vedeti je treba, da so vse stvari vzrok tistih, ki bodo sledile, in posledice preteklih stvari; tako naj nič v tem univerzumu ne bi bilo naključno, temveč naj bi bilo vse povezano, vse naj bi imelo svoj smisel.
Če bi lahko razumeli – kaj govorim! – ne le razumeli, temveč globoko čutili, da je vse povezano, da obstajajo vzroki in da obstajajo posledice, bi razumeli, zakaj se včasih dogajajo ene stvari in včasih druge. S preučevanjem zgodovine bi lahko videli razvoj narodov, cikluse civilizacij z različnimi trenutki vzponov in katastrof ali padcev. Bistveno je, da preučujemo ta zakon vzroka in posledice, ker je povezan s poznavanjem nas samih. Zakaj? Ker če ne vemo, da smo obstajali prej – o kakšnem zakonu vzroka in posledice lahko govorimo? Če pa za trenutek uvidimo, da smo obstajali od začetka časov – naš razum ne seže dlje – in da bomo še naprej obstajali, bi na to, kar se nam dogaja, gledali kot na posledico tega, kar bi se lahko zgodilo prej, in bi videli, da tudi danes sejemo semena delovanja za to, kar se nam bo zgodilo pozneje.
Pred nekaj tedni sem, ko sem govoril o reinkarnaciji, omenil sodobne poskuse, ki so jih nekateri psihiatri in psihologi izvedli na bolnikih s številnimi strahovi in psihičnimi težavami neznanega vzroka, ki jih je bilo mogoče razumeti šele, ko se je bolnik spopadel s svojimi travmami tako, da je v hipnotiziranem stanju vstopil v svoja pretekla življenja. Ali to drži? Ali je to laž? Ali je to le psihodrama? Ne, kajti potrjena so bila dejstva, povezana z datumi, kraji in besedami, toda najdragocenejša je potrditev, da vsi v sebi nosimo pomemben svet, da v sebi nosimo univerzum in da je ta univerzum povezan tudi z zunanjim univerzumom.
Verjamem, da ste številni med vami, ki ste tukaj, pisatelji ali pesniki, da ste kdaj kaj napisali. In ali se vam ni zgodilo, da vam kdaj sredi noči, ob štirih ali petih zjutraj, pride na misel nekaj, kar morate zapisati, na misel vam pridejo verz ali članek za revijo ali tema za predavanje, in če tega še v istem hipu ne zapišete, to izgine? Če bi bila ta tema za predavanje, če bi bila ta pesem – kot bi dejal av, to je odvisno od moje volje. Toda ti verzi, ta glasba, ki nam prihaja, ti nenavadni glasovi, ki nam včasih narekujejo članek ali temo, tudi o stvareh, ki jih ne poznamo – od kod izvirajo? Če bi to izviralo neposredno iz našega biološkega dela, bi vse to lahko ponovili, vendar tega ne moremo. To prihaja od nekod drugod, iz neke druge dimenzije, iz nekega drugega sveta, kjer imamo mi ali nekaj, kakor koli to že imenujemo, zmožnost, da ujamemo resničnost, ki je s to lupino iz mesa ne moremo ujeti. Notranji brezup čutimo zato, ker smo izgubili stik s tem čudovitim svetom, s tem višjim svetom, s tem magičnim svetom.
Seveda zdaj ne govorim o obupancu, ki kakor norec trka z glavo ob zid, temveč o človeku, ki čuti tisti notranji brezup, ki ima tisti občutek, da na tem svetu ni naredil tega, kar si je želel, tisti občutek praznine v svojih prsih. V najboljšem primeru je navidezni zmagovalec in v najboljšem primeru sta to gospod ali gospa, ki imata dobre odnose, ki imata denar, ki jima nič ne manjka, ki imata družino – toda znotraj sebe, v svojem srcu čutita, da nekaj manjka, nekaj, kar čuti neizpolnjenost, nekaj, kar čuti brezup, kar nima upanja, ker ne najde razloga za svoje življenje; ker ne ve, čemu živi; ker ne ve, kaj je tisto, kar bi presegalo vsakodnevno monotonijo. Vse dneve preživimo v nekakšni inertnosti – jemo, spimo, se premikamo, prihajamo, odhajamo, toda to ne zadošča, da bi izpolnili notranjo potrebo.
Za izpolnitev te notranje potrebe je pomembna notranja revolucija, duhovna revolucija, re-evolucija, vrnitev v izhodišče. Vsi lahko nekako intuitivno čutimo, da izhajamo iz nečesa, kar presega naše fizično življenje. Vsi lahko nekako intuitivno čutimo, kdaj se nam bo zgodilo nekaj slabega ali kdaj se nam bo zgodilo nekaj dobrega. Včasih se ob pomisli na nekoga prestrašimo in pozneje izvemo, da je ta oseba zelo trpela. Včasih vstanemo in vemo, da bo ta dan usoden, da bo vse šlo po zlu, včasih pa že vnaprej vemo, da se bo vse lepo izteklo.
Imamo zmožnost, da občasno vzpostavimo stik s tem nevidnim svetom, ki nas obkroža, vendar moramo razviti svoje notranje potenciale upanja, razviti moramo svoj duhovni svet; svet, ki ga ni mogoče streti z rokami, ki ga ni mogoče kupiti z denarjem, ki se ne odziva na grožnje, ki presega vse okoliščine življenja. Vsi čutimo potrebo, da bi bili del tega sveta, vendar smo na to pozabili. Če danes nekdo v denarnici ne bi imel niti centa, bi dejali: “Ubožec, nima niti prebite pare.” Če pa je nekdo brez upanja, porečemo: “Ah, čemu sploh koristi upanje.” Toda upanje potrebujemo bolj od denarja.
Ljudje lahko živimo z malo ali skoraj nič denarja; lahko živimo skoraj brez strehe, skoraj brez hrane, ne moremo pa živeti brez upanja. Vsi imamo ne le potrebo, imamo pravico, kot sem vam večkrat dejal, do koščka slave, do koščka zgodovine, do koščka nečesa transcendentnega, po čemer nas bodo prepoznali javno ali zasebno. Niti tega ni več. Nekoč so družine izobešale slike dedkov in vnuki so ob pogledu nanje dejali: “Da, to je bil dedek, to je bil tisti, ki je naredil to in to, potoval je tja in tja, prišel je od tod in od tod …” In vnuki so sanjali o dedku. Če pa danes umre dedek in če že ostane kakšna fotografija, jo strgamo ali uničimo. Zakaj bi jo sploh hranili, če pa je dedek že umrl?
To, da smo brez koščka slave, brez koščka duhovne povezave, to nas suši, žge, to nas postopoma otrdi in v nas porodi zlohotnost. V nas porodi zlohotnost, ker se počutimo zelo same; čeprav smo sredi množice, čeprav smo v stiku z ljudmi, čeprav vsako jutro prebiramo časopise in se seznanjamo z dogodki na Kitajskem ali v Indiji, se počutimo same, ker ne vemo, kaj se dogaja znotraj nas. In včasih nam z bližnjimi ne uspe vzpostaviti takega stika, da bi nam namenili kakšno lepo besedo, nam dali nekaj, kar ni le materialno, nekaj, kar dejansko izvira iz duha.
Zdaj se bližajo prazniki in veliko bo izmenjevanja daril. Koliko daril, prijatelji moji, bomo dali samo mehansko? Koliko daril bomo dali, kot da bi bili denarni igralni avtomati, rekoč: “Oj, vesel božič, izvoli!” “Hvala, izvoli!” In koliko stvari bomo izmenjali kot avtomati za zamenjavo daril? Če pa lahko v darila daste nekaj resnične nežnosti in nekaj resnične ljubezni, ki ju nosite v sebi, stisnite to v roke osebi, ki ji nekaj podarjate, dajte ji košček ljubezni. Če imate radi svoje otroke, če imate radi svoje prijatelje, če imate radi ljudi, ki so z vami, se jim ne bojte to pokazati.
Prav strah pred tem, da bi pokazali svojo ljubezen, nam je odvzel pravico do upanja. Upanje je v nas umrlo, ker smo na določen način ohromeli, ker smo otrdeli. Bojimo se pokazati svojo povezanost, bojimo se pokazati to, kar čutimo. Bojimo se stopiti v intimen stik s tem duhovnimi življenjem, bojimo se jokati ob glasbi, ki nas čustveno prevzame, bojimo se dolgo obstati pred sliko, ki nam je všeč, resnično stisniti prijateljevo roko, zares nežno objeti nekoga, ki ga imamo radi. Vse to izraža pohabljenost naše duše. Naša duša je pohabljena, ker nima sanj o upanju, ker nima sanj o duhovnem svetu, zato stvari opravljamo mehansko.
Moramo oživiti notranji svet, da bi lahko stopili v stik s samimi seboj in preostalim svetom. Za hip moramo zapustiti to umetno pot, to pot različnih modnih stališč, pot, na kateri ves svet teče proti severu, če vsi tečejo proti severu, in na kateri vsi tečejo proti jugu, če ves svet teče proti jugu. To vidimo na političnem, intelektualnem področju, povsod. Sledimo temu, kar je v modi, in če je v modi določena politična ideologija, če je v modi verovanje ali neverovanje v Boga, če je v modi določen način razmišljanja, če je v modi določen pesnik, se temu prepustimo kakor kos železa ali kamna, ne zavedamo pa se svojega notranjega bitja.
To v nas očitno poraja brezup, tako izgubljamo zmožnost upanja. Znova moramo obuditi ta občutek upanja. Kadar torej govorimo o filozofiji Akropole, Acro-polis, “mesto v višini” – močno smo že utrujeni od tega, da smo le kamni, ki se kotalijo v prazno – tako govorimo zato, ker zahtevamo svojo pravico do neba, svojo pravico do ljubezni, do miru. Glasno in v imenu vsega zahtevamo pravico do tega, da živimo kot človeška bitja v svetu, ki je čedalje bolj kontaminiran.
Želimo si živeti v dekontaminiranem svetu, bolj naravno, želimo si, da bi pred nami korakalo upanje kakor luč, ki osvetljuje našo pot. Želimo si imeti stik s samimi seboj, s svojimi predniki, s tistimi, ki bodo še prišli. Na svoj način si želimo biti del tega zgodovinskega trenutka in tudi krojiti zgodovino prihodnosti. Kadar so moški in ženske zares moški in ženske, jim ne zadošča branje Zgodovine, temveč si jo želijo ustvarjati, čeprav vsaj majhen košček, želijo si jo živeti.
In moja želja bi bila, prijatelji moji, da bi vas to današnje kratko predavanje, ta neformalni pogovor – v katerem sem vam le ponovil stvari, ki jih že veste, stvari, ki jih nosite v svojem srcu, vendar še vedno potrebujete nekoga, da bi vam o njih govoril in vam jih občasno osvežil – potem ko zapustite to predavalnico, spodbudil k razmišljanju o potrebi, da vas spremlja upanje, da se dvignete nad ta svet ljudi brez upanja, nad ta svet, kjer so samostani prazni, nad ta svet, kjer so polna le nakupovalna središča, nad ta svet, kjer lahko viski naročite kadar koli, če pa želite kadar koli obiskati muzej ali knjižnico, to ni mogoče, kajti muzeji in knjižnice se zapirajo kot trgovine s čevlji. V tem svetu, kjer materija stiska vse, kar pripada duhovnemu svetu, nas tudi tiste, ki čutimo potrebo po duhovnem, po molitvi, po življenju in notranjem miru, občasno kakor živino pritisne ob trnat zid sovraštva, ki vlada v današnjih človeških odnosih.
Želel bi, prijatelji moji, da bi vsi imeli to notranjo nežnost in dobroto, da bi naslednjič, ko bomo podajali roko ali izmenjali darila, ali naslednjič, ko bomo skupaj, to storili spontano, s srcem in se tega ne bomo sramovali. Srečni so tisti, ki jočejo ob glasbi; srečni so tisti, ki jočejo ob pesmi; srečni so tisti, ki se jim spremeni obraz ob navdihujoči melodiji; srečni so tisti, ki lahko pomahajo prijatelju in ga objamejo sredi ulice; srečni so tisti, živi, ki so še vedno zares živi, tisti, ki v sebi nosijo semena upanja, iz katerih bo zrasel svet upanja, svet, ki mora biti ne le nov, temveč tudi boljši.
