Simbolizem labirinta
Labirint – pot proti središču
Svet okrog nas, vse, s čimer se srečujemo v življenju, je del labirinta. Izgubljeni tavamo v njem in od vsepovsod na nas prežijo pasti. Bojimo se poti, kajti marsikaj je, česar ne poznamo in s čimer se ne zmoremo spopasti. Ko nam uspe doseči središče labirinta, ta vir notranje moči, lastno bistvo, takrat postanemo resnični heroji, sposobni premagati tudi največje pošasti.
V nasprotju s splošnim prepričanjem labirint ni nekaj zapletenega, tako imenovan “blodnjak” s številnimi slepimi in lažnimi potmi. Tak labirint se je pojavil šele v renesansi. Labirinti pred tem niso imeli slepih poti – pot do središča je bila le ena. V njem se je bilo nemogoče izgubiti.
A pot skozi labirint vseeno ni enostavna. Včasih se nam zdi, da napredujemo proti središču, na naslednjem ovinku pa se že zdi, kot da se od njega oddaljujemo. Nato naredimo zavoj in se znajdemo čisto blizu središča, ampak spet nas pot zapelje v nasprotno smer.
Kaj nam razkriva ta pot skozi labirint?
V življenju se včasih, ko trudoma stopamo proti središču, na zunaj zdi, kot da se zaradi ovinkov od njega oddaljujemo. Če se zanašamo le na svoj razum, nas lahko zagrabi obup in se želimo vrniti nazaj. Vendar pa zmeda ni v poti, temveč v naših glavah, v naših mislih.
Navidezno se oddaljujemo, toda v resnici smo vedno bližje cilju. Življenje je polno oddaljevanja in približevanja. Ne bomo jezdili na belem konju naravnost proti soncu. V življenju je polno ovinkov. Včasih središče izgubimo iz vida, včasih pa pozabimo, kam smo namenjeni. A v labirintu življenja je najpomembneje to, da se ne ustavimo.
Labirint – to je kaos za tiste, ki so izgubili svojo pot, in kozmos za tiste, ki so ga sposobni najti.
Notredamska katedrala, Chartres, Francija
Rekonstrukcija egipčanskega labirinta
Herodot (V. st. pr n. št.) nam govori o egipčanskem labirintu v Faiyumu, obstajajo pa dokazi, da so bili podzemni labirinti tudi v drugih tempeljskih kompleksih na bregovih Nila. V njih so bili preizkušani neofiti, novoposvečeni v misterije.
Mozaik na tleh rimske vile, Salzburg, Avstrija
Najznamenitejši labirint zahodnega sveta je bil labirint kralja Minosa s Krete, v katerem je po mitu živel Minotaver – delno človek in delno bik. Načrt palače pripisujejo legendarnemu kiparju in arhitektu Dedalu. Atenski junak Tezej se je prebil skozi labirint in v njegovem središču ubil Minotavra. Iz labirinta je našel pot nazaj s pomočjo zlate niti, ki jo je vlekel do samega izhoda. To nit mu je dala Ariadna, hči kralja Minosa.
Labirint, Solovetski otoki, Rusija
Na Solovetskih otokih so našli okoli 30 labirintov, zgrajenih iz položenih kamnov. Takšne megalitske strukture so značilne za Severno Evropo. Po slogu so podobni “kretskemu” labirintu, ki ima središče, do katerega vodi le ena pot. Kdo jih je gradil? V Angliji in na Irskem so izgradnjo labirintov pripisovali druidom, na Švedskem in Norveškem pa gnomom in trolom. Po nekaterih legendah so kamnite labirinte zgradili velikani, zato labirinte še danes imenujejo “steze velikanov”.
Kamniti labirint, Newgrange, Irska
Ena prvih upodobitev labirinta v Severni Evropi, ki naj bi nastala približno 2500 let pred našim štetjem, je trojna spirala, vklesana v kamne Newgrangea, najznamenitejšega prazgodovinskega spomenika na Irskem.
Labirint v Chartresu
“Težko se je izgubiti v labirintu chartrske katedrale; poti so odlično označene, ovinki in steze se jasno izrisujejo pred našimi očmi, toda pomembno je doseči središče, priti do kvadratnega kamna, v katerem žeblji označujejo različne konstelacije in v katerem se je človek simbolično povzpel v nebo vse do bogov.” Delia Steinberg Guzmán
