Selitve ptic – nerazrešena uganka
Selitev ptic je uganka, zaradi katere si številni strokovnjaki že kar dolgo razbijajo glavo. Ko zmanjka hrane ali primernih območij za gnezdenje, se odpravijo na zelo dolgo potovanje v daljne kraje. Toda kako prispejo tja brez kompasa, Googlovega zemljevida in Lonely Planeta?
Vrtoglave razdalje
Veliko vrst ptic pri selitvah preleti izredne razdalje. Najbolj osupljiva popotnica ptičjega sveta, ki pri svoji selitvi preleti največjo razdaljo med vsemi živalmi, je polarna čigra. Ta ptica pri svoji selitvi sledi poletnemu Soncu s severnega tečaja na južnega in nazaj. Celotno potovanje v obe smeri je dolgo približno 40.000 kilometrov. Če upoštevamo, da se po doseženi spolni zrelosti polarne čigre selijo vsako leto in da živijo približno 30 let, potem preletijo v svojem življenju več kot milijon kilometrov! To pomeni, da gredo kar 30-krat okoli sveta.
Kako najdejo pot?
Najverjetneje jim pri premagovanju neizmernih razdalj pomaga njihova kognitivna sposobnost, da prepoznajo lasten habitat, in sposobnost, da v svojih glavah oblikujejo nekakšne mentalne “ptičje” zemljevide.
Raziskovalci predpostavljajo, da si ptice pri selitvi pomagajo tako s prirojenim kot tudi s priučenim znanjem. Dokaz za to, da je znanje vsaj deloma prirojeno, naj bi našli pri kukavicah. Pri teh starši sicer ne vzgajajo svojih mladičev, vendar pa mlade kukavice vseeno brez težav najdejo prezimovališče, čeprav tam še nikoli niso bile. Raziskovalci menijo, da se ptice selivke pri selitvi verjetno ravnajo po Soncu, zvezdah in Luni, ki naj bi bili zanje nekakšen kompas. Poleg tega pa ptice lahko – podobno kot čebele – vidijo polarizirano svetlobo, zato lahko letijo tudi takrat, ko se je sonce že skrilo za oblake.
Mladiči pred prvo selitvijo podrobno raziščejo domače gnezdišče, da bi ga pri vrnitvi lažje prepoznali. Mlade ptice naj bi si pri svoji prvi selitvi pomagale tudi z zemeljskim magnetnim poljem. Z novejšimi raziskavami so namreč ugotovili obstoj živčne povezave med očmi in sprednjim delom možganov, ki je aktiven med orientacijo pri selitvi, kar navaja na možnost, da ptice morda celo vidijo magnetno polje Zemlje. Vse orientacijske metode pa nadzoruje notranja biološka ura, s katero ptice zaznavajo dnevne ritme in letne čase ter se nanje odzivajo.
Vendar pa se odrasle ptice ne zanašajo le na prirojeno orientacijsko zmožnost in notranjo biološko uro, ampak tudi na izkušnje in podatke, ki so jih pridobile med predhodnimi selitvami. Ti jim pomagajo pri spreminjanju začrtane poti, in če je potrebno, nadomeščajo navigacijske elemente. Ptice jih zaznavajo različno: z vohom (npr. vonj po morju), vidom ali sluhom (npr. zvok valov ali vetra nad gorskimi grebeni). Nekatere ptice naj bi si pri orientaciji pomagale celo z zaznavanjem t. i. Coriolisove sile, ki je posledica vrtenja Zemlje.
Prilagoditev telesa
Ameriški znanstveniki so pred kratkim razvozlali uganko o nenavadni selitvi pobrežnika progastorepega kljunača. Po poročanju revije New Scientist ta ptica pred svojim dolgim potovanjem dobro poskrbi za svoj želodček in si naredi obilne zaloge energije. Toda ali je nakopičene maščobe ne ovirajo pri letenju? Ne, kajti na njeni zunanji podobi se te niti ne poznajo. Kako to? Skrivnost je v tem, da svoja jetra, ledvice in prebavni trakt skrči tudi do 25 odstotkov. Ko je napolnjena z gorivom in osvobojena teže prebavnih organov, je pripravljena za svoje 11.000 kilometrov dolgo potovanje z Aljaske na Novo Zelandijo. Šele ko pride na cilj, se njeni organi ponovno povečajo na običajno velikost.
V slogi je moč
Gibanje nekaterih ptičjih vrst ni tako izjemno le zaradi razdalje, ki jo preletijo, temveč tudi zaradi ogromnih jat. Najbolj nenavaden primer je nedvomno rdečekljuni tkalec, ki je najpogostejša ptica v naravi. V njeni jati je lahko celo več milijonov ptic in če se taka jata spusti na žitno polje, ga lahko v enem dnevu popolnoma opustoši.
Letenje v jatah pomaga prihraniti energijo. Veliko večjih ptic leti tako, da skupaj tvorijo črko V, s čimer posamezna ptica prihrani celo med 12 in 20 % energije, ki bi jo porabila, če bi letela sama. Veliki prodnik in spremenljivi prodnik naj bi glede na radarske raziskave v jati letela kar 5 km/h hitreje, kot če bi letela sama.
Čudovita organizacija
Le kaj ptice žene na take ekstremne polete? In kako je možno, da se znajo temu tako dobro prilagoditi, da znajo izkoristiti in optimizirati svoje telo in način leta? Eden od odgovorov je vsekakor naravna gospodarnost z energijo. Toda vseeno se nam izmika odgovor – na katerih “fakultetah” in kdaj so se ptice tega naučile in kdo so njihovi “profesorji”? Znanost na to žal ne ponuja nobenega odgovora. Ko zremo v takšno organiziranost, lahko v spoštovanju samo obmolknemo in se vprašamo: “Ali je do tega prišlo zgolj naključno?”