… ali od kdaj vemo, da je Zemlja okrogla …

Učili so nas, da človeštvo v antiki ni poznalo zgradbe Zemlje in vesolja. In čeprav so obstajale civilizacije, ki so se ravnale po koledarjih, ti pa so temeljili na gibanjih nebesnih teles in ozvezdij, še naprej slišimo, da je bilo to le plod srečnega naključja “primitivnih in nazadnjaških umov”, ki so zrli v nebo in postavljali fantazijske razlage pojavov, ki jih “niso mogli razumeti”, danes pa jih vsi poznamo zaradi “tehnološkega napredka”. Razširjeno je prepričanje, da je človeštvo pred dobo odkritij v 15. stoletju živelo v veliki nevednosti in bilo med drugim zmotno prepričano, da je Zemlja ploščata.

Proti temu govori delo rimskega filozofa, državnika in govornika Marka Tulija Cicera (106–43 pr. n. št.) z naslovom Scipionove sanje. Te so vzete iz njegovega dela O državi (De re publica). V njih je podan opis Zemlje, kot da bi gledali nanjo od nekje zgoraj oziroma iz vesolja. Cicero sicer še vedno izhaja iz geocentričnega sončnega sistema, vendar lahko pri njem najdemo marsikaj zanimivega za 1. stol. pr. n. št., saj govori tudi o zvezdah, ozvezdjih, galaksijah in potovanju zvezd po vesolju ter o samem vesolju in časovnih ciklusih znotraj njega.

V nadaljevanju si lahko preberete del Scipionovih sanj.

***

Uvod

Cicero kot glavna lika svojega dela izbere zgodovinski osebnosti Scipiona starejšega (236–183 pr. n. št.), rimskega vojskovodjo in državnika, ter Sipiona mlajšega (185–129 pr. n. št.), ki je bil prav tako rimski vojskovodja in državnik.

Scipion mlajši sanja že umrlega Scipiona starejšega, ki prvemu med drugim napove njegovo prihodnost, vendar pogovor zapelje tudi na druge, zanimivejše teme. Scipion starejši mlajšega soimenjaka nagovori z besedami: “Pozorno poslušaj, ne boj se, in pomni, kar ti bom dejal …”

/…/

Pred Scipionom mlajšim se pojavita njegov oče in Scipion starejši

“Ali vidiš tisto mesto, ki se je po moji zaslugi pokorilo rimskemu ljudstvu, kako zdaj obnavlja preteklo sovraštvo in ne more mirovati” − in pri tem je pokazal na Kartagino¹ z nekega visokega mesta, kjer je bilo polno svetlečih se in sijočih zvezd – “ter kateremu se zdaj približuješ ti, ki si le malo več od navadnega vojaka? V dveh letih ga boš porušil kot konzul in si boš sam prislužil pridevek, ki ga boš do tedaj nosil kot moje nasledstvo. Ko boš uničil Kartagino, proslavil triumf, postal cenzor in kot poslanik obiskal Egipt, Sirijo, Azijo in Grčijo, boš znova izbran kot konzul v svoji odsotnosti in tako z razrušenjem Numancije končal eno največjih vojn. Ko pa te bodo po tej vojni na zmagoslavnem vozu peljali na Kapitol, boš našel državo v negotovem položaju zaradi spletk mojega vnuka.

Tedaj boš moral, Afričan², domovini pokazati sijaj svoje moči, genialnosti in modrosti. Toda vidim, da bo tedaj pred teboj dvojna usoda. Kajti po osemkrat sedmih obhodih³ – kar sta števili, ki sta obe popolni, čeprav iz različnih razlogov – se bo zate iztekel čas, ki ti ga je odredila narava, in celotno mesto se bo obrnilo k tebi in tvojemu imenu. Gledali te bodo senat, vsi dobri državljani, zavezniki, Latini. Ti boš mož, od katerega bo odvisna dobrobit mesta.” /… /

Življenje, vredno neba

Tedaj sem ga /…/ vprašal, ali živijo Paulus, moj oče, in drugi, za katere smo menili, da so mrtvi. “Da, seveda,” je odgovoril, “tisti, ki so ubežali okovom telesa, kot da bi bilo ječa, živijo; medtem ko je to, kar vi imenujete življenje, smrt. Toda ali vidiš očeta Paula, kako ti prihaja naproti?” Ko sem ga zagledal, so me oblile solze, on pa me je objemal in poljubljal ter mi tako onemogočal jokati.

Takoj ko sem premagal solze in lahko spregovoril, sem dejal: “Povej mi, najsvetejši in najboljši oče, če je to že življenje, kakor sem slišal od Afričana, zakaj se zadržujem na zemlji? Zakaj ne bi raje pohitel in se vama pridružil tukaj?

“Ne govori tako,” je dejal, “kajti dokler te tisti Bog, čigar tempelj je vse, kar zdaj vidiš pred seboj, ne osvobodi ječe telesa, zate semkaj ne bo vstopa. Ljudje so namreč ustvarjeni, da bi skrbeli za tisto kroglo, ki jo vidiš sredi tega templja in se imenuje Zemlja; in njim je bila dana duša iz tistih večnih ognjev, ki jih imenujete ozvezdja in zvezde, ki, okrogle in krožeče, oživljene z božanskim umom, potujejo po svojih orbitah z neverjetno hitrostjo. Zato morate ti, Publij, in vsi častni ljudje zadržati dušo v ječi telesa in ne zapustiti življenja, odrejenega za človeka, brez zapovedi tistega, ki vam ga je dal. V nasprotnem primeru bi se zdelo, da ste se izognili človeški dolžnosti, ki vam jo je dodelil Bog.

Tako življenje je pot do neba in v skupnost tistih, ki so že živeli, vendar so se osvobodili telesa in zdaj živijo na mestu, ki ga zdaj vidiš” − to mesto je bil tisti krog, ki sije med zvezdami z najbolj svetlečo belino – “in ki ga vi imenujete Mlečna cesta, kar ste prevzeli od Grkov.” In ko sem pogledal na vse strani, sem videl še marsikaj, kar je bilo nadvse veličastno in čudovito. Videl sem zvezde, ki jih nikoli ne vidimo od tu spodaj, in vse zvezde so bile veliko večje od tega, kot smo si lahko sploh kadar koli predstavljali. Najmanjša med njimi je bila tista, ki je bila najdlje od neba in najbližja Zemlji ter je sijala s tujo svetlobo. Toda zvezdnate krogle so po velikosti daleč presegle Zemljo. Zemlja se mi je zazdela tako majhna, da me je oblil sram zaradi našega cesarstva, ki je bilo le ena točka na njenem površju.

Devet sfer, ki sestavljajo vesolje

Medtem ko sem zamaknjeno zrl na Zemljo, je Afričan dejal: “Kako dolgo, prosim te, bo tvoj um prikovan na Zemljo? Ali ne vidiš, med kakšne templje si prišel? Pred seboj vidiš devet sfer oziroma planetov, ki vse stvari držijo skupaj. Ena je nebeška, najbolj zunanja, ki zaobjema vse preostale – sam Najvišji Bog, ki vlada drugim sferam in jih ohranja na njihovem mestu. V njej so fiksirane vse zvezde, ki večno krožijo po nespremenljivih tirnicah. Pod njo je sedem sfer, ki se gibljejo retrogradno, v nasprotni smeri nebes. Eni od njih vlada nebesno telo, ki ga na Zemlji imenujejo Saturn. Naslednje je svetleče se nebesno telo, ki nosi ime Jupiter, srečno in dobro znamenje za človeški rod. Nato mu sledi nebesno telo ognjeno rdeče barve, ki ga imenuješ Mars in v katerega ljudje zrejo s strahom. Pod njim je Sonce skoraj na sredini, voditelj, princ in vladar drugi luči, um in vladajoča moč vesolja, ki je tako velika, da vse okoli sebe osvetljuje in preplavlja s svojo svetlobo. Kot sopotnika mu sledita Venera in Merkur, ki potujeta vsak po svoji poti, v še nižji sferi pa kroži luna, ki jo osvetljujejo žarki Sonca. Pod njo ni ničesar, kar ne bi bilo smrtno in minljivo, razen duš, ki so jih bogovi podarili človeškemu rodu. Nad luno je vse večno. Zemlja, ki je središčna in deveta sfera, se ne giblje in je najnižje od vseh in vsa težka telesa sama od sebe težijo proti njej.

Prostranstva Zemlje

Tedaj je Afričan dejal: “Vidim, da zdaj upiraš oči proti bivališču in domu ljudi, in če se ti zdi majhno, kar je res, potem vedno glej proti tem nebesnim stvarem in preziraj zemeljske. Kajti kakšno slavo, ki je plod hvale ljudi, ali kakšno slavo, ki je vredna prizadevanja, lahko pridobiš? Vidiš, da so poseljeni kraji na Zemlji razpršeni in majhni, da so med temi pikami – če jih lahko imenujemo tako –, kjer živijo ljudje, široka samotna območja, in da tisti, ki živijo na Zemlji niso samo med seboj tako oddaljeni, da med posameznimi kraji ni povezav, temveč so nekateri pod poševnim kotom, nekateri pod istim kotom kakor ti in nekateri v nasprotni smeri – in od teh nikakor ne moreš pričakovati slave.

“Vidiš torej, da ima ta ista Zemlja okoli sebe pasove, pri čemer vidiš, da sta dva med njimi – ki sta med seboj najbolj oddaljena in vsak na svoji skrajni točki neba – popolnoma zamrznjena;⁴ srednji in največji med pasovi pa žari pod Sončevo najintenzivnejšo vročino. Dva med njimi sta poseljena, pri čemer južni, čigar prebivalci stojijo v tebi nasprotni smeri, nima nobene povezave s tvojim ljudstvom. In poglej, kako majhen delček poseljujejo tisti na severnem območju, kjer živiš. Kajti celotna Zemlja, ki je v kakršni koli povezavi s tabo – ter je na severu in jugu zožena, na srednjem delu pa širša – je le otok, ki ga obkroža morje, ki ga na Zemlji imenujete Atlantik, Veliko morje, Ocean, vendar vidiš, kako majhno je kljub svojemu imenu. Če izvzamemo ta kultivirana in dobro poznana območja, ali bi lahko tvoje ime sploh prekoračilo ta Kavkaz, ki ga vidiš, ali preplavalo reko Ganges? Kdo bo v kakšni skrajno vzhodni ali skrajno zahodni deželi ali pod severnim ali južnim nebom kadar koli slišal za tvoje ime? Če izvzamemo vsa ta območja, zagotovo vidiš, do kako ozkih meja lahko sega tvoja slava. Pa tudi ljudje, ki bodo govorili o tvoji slavi – kako dolgo bodo govorili o njej?

Kratkost in brezvrednost zemeljske slave

“Pa tudi če bi prihodnje generacije želele prenesti slavo vsakega med nami, z očeta na sina, v neprekinjenem zaporedju, si zaradi opustošenj, ki jih prinašata ogenj in voda, ki se bosta zaradi nujnosti pojavila čez določen čas, ni mogoče prizadevati ne le za večno, temveč niti za dolgotrajno slavo. /…/ Ljudje ponavadi merijo leto le po tem, kdaj se Sonce – ki je ena sama zvezda – vrne spet na svoje prvotno mesto. Toda resnično leto bi morali imenovati čas, v katerem se vse zvezde po dolgih časovnih obdobjih vrnejo na svoja prvotna mesta na nebu.⁵

/…/

Če se torej odrečeš upanju, da bi se vrnil na to mesto, kjer je vse, kar si lahko poželijo veliki in odlični ljudje, kakšno vrednost ima človeška slava, ki lahko traja le majhen del enega leta? Če bi se torej odločil, da boš gledal sem gor in nenehno zrl v to bivališče in večni dom, se ne boš predajal niti laskanju ljudi niti ne boš polagal upov v nagrade, ki jih lahko podelijo ljudje. Naj te sama Vrlina s svojimi lastnimi čari privede do resnične časti. To, kar o tebi govorijo drugi, je njihova stvar, ne tvoja. Nedvomno bodo govorili o tebi, toda vse, kar bodo dejali, je znotraj ozkih meja območij, ki jih zdaj vidiš. Niti niso take besede pri nikomer trajale večno – pokopane so s tistimi, ki umrejo, in potonejo v pozabo za tiste, ki bodo prišli za njimi.”

/…/

Afričan je odšel.
Prebudil sem se iz sna.

Mark Tulij Cicero (106−43 pr. n. št.) – rimski filozof, državnik in govornik. Bil je dober poznavalec grške kulture in jezika ter med seboj povezoval različna učenja, kot so epikurejsko, stoično in platonsko učenje. Menil je, da je filozofija predvsem veščina zdravljenja duše. Ljudem naj bi pomagala obvladovati svoje življenje, doseči srečo in izpolniti človeško usodo. Med drugim se je strinjal s stoiki, da je za človeka najpomembnejše udejanjanje vrlin. Pisal je tudi o časovnih ciklusih in o zgodovini kot o ritmičnem procesu, v katerem se posamezni dogodki ponavljajo, čeprav nikoli niso povem enaki.

_______________

¹ Scipion mlajši je v tretji punski vojni razrušil severnoafriško mesto Kartagina (op. prev.)
² “Afričan” se nanaša na Scipionov pridevek “Afriški”, ki ga je dobil, tako kot tudi Scipion starejši, zaradi vojaških podvigov v severni Afriki.
³ Osemkrat sedem obhodov se nanaša na čas, v katerem bo Zemlja naredila 56 obhodov okoli Sonca, kar je hkrati tudi življenjska doba Scipiona mlajšega (185 – 129 = 56), na katero se Scipion starejši nanaša − čeprav je v geocentričnem sistemu Sonce tisto, ki naj bi krožilo okoli Zemlje, in ne obratno (op. prev.)
⁴ Scipion starejši se tukaj nanaša na severni in južni pol (op. prev.)
⁵ Navidezno vrtenje neba zaradi precesije Zemlje – platonsko leto, dolgo pribl. 26.000 let, op. prev.