Sandro Botticelli: Atena in kentaver

//Sandro Botticelli: Atena in kentaver

Sandro Botticelli: Atena in kentaver

Ta nenavadna slika Sandra Botticellija, razstavljena v galeriji Uffizi v Firencah, ima prav zanimiv simbolizem. Predstavlja začetek in konec človekove evolucijske poti, na kateri mora svojo živalsko zavest postopoma preobraziti v človeško oziroma božansko zavest in doseči modrost.

Na levi strani je kentaver, mitološko bitje, ki združuje človeka in konja. Predstavlja človeka, razpetega med svojo živalsko in božansko naravo. Vendar pri kentavru še vedno močno prevladuje divja, neukročena, živalska narava.

Atena, upodobljena na desni strani, pa je bila grška boginja boja in modrosti. Kakšno povezavo imata boj in modrost, se boste morda vprašali. Odgovor je zelo enostaven: ni modrosti, ni ozaveščanja brez notranjih bojev, soočanj z našo živalsko, kentavrsko naravo ter njenega premagovanja.

Po mitologiji so kentavri oprezali za nimfami in jih lovili s svojimi puščicami in loki, da bi potešili svoje strasti. Toda upodobljeni kentaver je imel “smolo”, saj ga je pri tem nečednem dejanju zasačila Atena.

Trdno ga je prijela za lase in s tem posredno za glavo, kar simbolizira to, da inteligenca oziroma modrost kroti nižjo, kentavrsko naravo. Naša višja narava (Atena) mora namreč pridobiti oblast nad nižjo naravo (kentavrom).

Na kentavrovem obrazu vidimo izraz bolečine –  transformacija nižje, živalske narave v višjo božansko namreč ni enostavna, temveč boleča. Pot transformacije je pot trnja, ki pa naposled privede do zvezd oziroma osvojitve naše božanske narave (Atene).

Omeniti pa moramo še ozadje, ki ima tudi simbolični pomen. Kentaver je namreč pritisnjen ob skalnato steno, ki predstavlja težko, grobo, netranformirano materijo. V ozadju Atene pa se razprostira širok in odprt prostor, neskončna modrina neba. To predstavlja notranjo svobodo, svobodo duha in osvobojenost od nižje, kentavrske narave, kar je tudi cilj človekove evolucije.

Umetnost|