Smeti, ki jih pometemo, so še vedno smeti. Tudi če se smeti dvignejo v zrak, bodo smeti v zraku.

(Carlos Encina)

Poezijo je kot vse, kar je pomembno v življenju, težko opredeliti. Če bi poskušali predstaviti prave in zmotne značilnosti, ki so jih ljudje že od začetka znane zgodovine pripisovali poeziji, ne bi nikoli prišli do konca. Danes vemo, da so Egipčani, Sumerci in Kitajci – če navedemo le nekaj primerov iz daljne preteklosti – ustvarjali poezijo in ji dajali največji pomen. V tisočletni Indiji so bili najstarejši teksti z magijsko in religijsko vsebino prvotno napisani v verzih, kot je na primer Mahabharata, katere srčika sta nesmrtni Bagavagdita in Utaragita.

Starodavna ljudstva so menila, da je celoten univerzum harmonično urejen ter da mu vladajo števila in zlata razmerja. To se je odražalo v razporeditvi tonov, ki so se izmenjevali s trenutki tišine, in tako so se rodili glasba, petje in poezija. Vse to so izrazi človeka, ki si je že od nekdaj prizadeval, da bi iz njegove Duše vzklila skrivnostna semena, ki so jih bogovi položili vanjo, da bi bolje in globlje razumel sebe, Naravo in boga. In ker je značilnost vzora, ki ga lahko imenujemo “klasični”, ta, da združuje dobro, lepo in pravično – kot pravi božanski Platon – so ljudje ritme in rime uporabljali iz čisto praktičnega razloga, in sicer da bi v spominu lažje ohranili stara učenja. Še pred nekaj leti je bila v Evropi navada, ki se je tudi danes ohranila na Vzhodu, da so se otroci učili poštevanke ali števila dni v mesecu s prepevanjem rimanih pesmi.

V armoriški tradiciji, ki se je znova rodila v svojem druidskem naročju, ugnezdenem med Kelti francoske in angleške Bretanije, in ki se je po propadu rimskega cesarstva razširila najprej po Irskem ter pozneje po vsej Evropi, so znova vzniknili verzi ob spremljavi lire in ogamskih zborov, v katerih so peli brez besed. Verzi in glasba so znova obudili elemente, ki so se zdeli izgubljeni, ter od 5. stoletja dalje navdihovali barde in trubadurje, katerih naloga je bila zlasti ponovna obuditev starih mitov, zgodb in učenj. Njihov vpliv je bil tako velik, da je krščanstvo prilagodilo svoje oblike in se tako zoperstavilo novi “hereziji”, ki se je razširila po skoraj vsej Evropi zgodnjega srednjega veka. Rodili so se menihi pevci, ki so spremljali pomorščake in kmete ter jim v verzih prenašali svetopisemsko vsebino.

V trenutni različici slovarja “Real Academia de la Lengua” je navedeno: “Poezija: umetniški izraz lepote prek besed, ki imajo mero in ritem, iz česar nastane verz.”

Izvor besede “poezija” je latinski, “poesis” pa grški. Opredelitve te besede so verjetno številne, vendar so mnoge med njimi nejasne in več zamolčijo kot povedo.

Za Aristotela je bila poezija posnemanje lepe narave. Bacon je dodal, da poezija, čeprav je delo domišljije, posnema naravo, vendar tako, da pretirava pri njenih značilnostih in povezuje bitja, ki v njej niso povezana. El Marqués de Santillana je privzel staro platonsko idejo, kajti zanj je poezija umetnost, ki “s čudovito odejo” olepša in oživi resničnost tako, da jo odene v zgodbe in fantazijo. Platon je poezijo povezoval z Lepim in s Sijajem Resničnega. Tako naj bi vsaka pristna poezija temeljila na resnici in magiji.

Royer-Collard je dejal, da lépo lahko začutimo, ne moremo pa ga opredeliti. Lepo je vsepovsod: znotraj in zunaj nas, v popolnosti naše narave in v čudežih čutno zaznavnega sveta, v neodvisni moči samotne misli in v javnem redu družb, v vrlini in v strasteh, v radosti in solzah, v življenju in smrti.

Od Homerja do sodobnikov so se oblike spremenile – ohranilo se je le to, kar bi lahko imenovali “pesniška namera”. Toda … ali ta namera zadostuje za ustvarjanje poezije?

Avtor tega članka je bil pesnik od svojega otroštva in ve, da pristne pesmi pridejo k nam, kot bi bile že izdelane, in jih je treba le še dokončno oblikovati. Pisanje poezije je podoben proces, kot ga doživi “medij”, saj navdih preseneti pesnika v navidez najmanj naklonjenem trenutku in zataji v najlepših okoliščinah ali tedaj, ko bi lahko sestopila Muza. Zato in z največjim spoštovanjem do tistih, ki se z menoj ne strinjajo, trdno verjamem, da se pesniki rodijo in ne postanejo. Še vedno se spominjam zabavnih pripetljajev z nekaterimi svojimi sošolci, ko so poskušali svoji ljubljeni posvetiti besede, ki bi se rimale z besedo “nebeška”, in ki so v svojem kvazipesniškem prizadevanju v mislih zbirali precej neustrezne besede, kot so “péška”, “angleška” ali “pogréška”.

To so tisti, ki se za vsako ceno trdno oklepajo oblike. Ti ne morejo ustvarjati resnične poezije.

Ne morejo pa je ustvarjati niti tisti, ki imajo le pesniško namero ter tako le prikrojijo prozo, kakor se jim zazdi, in zatrjujejo, da je to poezija. In še manj jo lahko ustvarjajo tisti, ki nimajo ne enega ne drugega, in ki s pisanjem ne ustvarjajo umetnosti, temveč se le bahajo pred drugimi in jih poskušajo šokirati z nesmiselnimi in neredko tudi nesramnimi besedami. Posmehujejo se resničnim pesnikom in kot “kič” označijo vse, kar od začetka do konca harmonično sledi istemu toku.

Primer tega je neki sodobni pesnik, ki je parodiral majhen biser Gustava Adolfa Bécquerja:¹

Kaj je poezija? me vprašaš,
medtem ko z modrino svojih oči
toneš v moje oči.
Kaj je poezija?! In ti me to vprašaš?
Poezija si ti.

Parodija sodobnega pesnika pa se glasi:

Kaj je poezija? me vprašaš,
medtem ko s strašansko modrino svojih oči
toneš v moje oči.
Kaj je poezija?! In ti me to vprašaš?
Poezija sem jaz.

Po pravici me skorajda ezoterična razlaga te parodije ne prepriča. V skladu z njo naj bi José García Nieto2 dobronamerno poskušal izraziti istovetnost med poezijo in pesnikom. Prej verjamem, da se je preprosteje posmehovati kot pa resnično ustvarjati. Vsaka tankočutna duša bo še naprej raje imela Bécquerjevo nežnost in njegovo idealiziranje ljubljenega bitja ter skromen in svež pristop, kot pa pristop njegovega “naslednika”, ki v pogledu druge osebe vidi nekaj strašanskega ter slavi modni narcisizem in egocentrizem brez sporočila. Ali vsaj brez poetičnega sporočila. Če bi Homer dejal, da so bili trojanska vojna ali Odisejeva popotovanja le on, ali če bi Vergilij trdil, da sta nastanek Rima in navzočnost bogov le del njegovega življenja …, bi človeštvo veliko izgubilo. In povsem možno je, da ne bi vedeli niti za Homerja niti za Vergilija.

To, kar imenujem “resnična poezija”, mora biti transcendentno, zlahka razumljivo in lepo.

Amado Nervo³ nam je prav tako zapustil kratko pesem, ki je morda vzeta iz neke starejše ter si jo zaradi njene nežnosti in preprostosti zlahka zapomnimo.

V otrokova usta je položil te besede:

Ljubim svojo drago mater
in ljubim svojega dragega očeta.
Nihče na svetu me ljubiti ne zna,
kakor me ljubita onadva.
Kadar spim, nad sanjami mojimi bedita;
kadar jočem, se oba razžalostita;
kadar smejim se, se smeji tudi njun obraz;
moj smeh je zanju sonce.
Z izjemno nežnostjo me učita, kako biti dober in srečen.
Oče se zame bori in razmišlja;
in mati vedno moli zame.

Kako čudovito je tu v nekaj besedah pesniško izražena sinovska ljubezen in hvaležnost za najbolj vzvišene občutke in vrline, ki morajo krasiti starše!

Je nekaj, na kar je večina mojih sodobnikov pozabila – življenje je lepo in treba ga je opevati na lep in naraven način. In kdor k družbi, v kateri živi, ne more prispevati na tak način, je bolje, da poišče druge načine izražanja. Toda na vseh področjih smo priča zastrupljanju tistih, ki želijo le izpostaviti sebe pod pretvezo, da želijo spremeniti svet.

Ker tega kratkega članka ne želim končati s svojimi nerodnimi besedami, ga bom raje končal s pesmijo enega od učiteljev iz moje mladosti. S staro pesmijo iz stare knjige.

Bog te obvaruj, pesnik …

Bog te obvaruj, pesnik,
da bi v kelih svojega brata izlil
tudi najmanjšo kapljico grenkobe;
Bog te obvaruj, pesnik,
da bi s svojo roko prestregel
svetlobo, ki jo sonce podarja živemu bitju;
Bog te obvaruj, pesnik,
da bi napisal kitico, ki prinaša žalost;
da bi s svojim mrkim pogledom
in svojo bridko logiko
skalil božansko logiko sanj;
da bi zaprl pot, stezo,
ki vodi mimo še tako majhnega cveta;
da bi pomendral ubogi list, ki se vrtinči v zraku;
da bi samo za kanček
otežil polet ptice
ali lepega ideala, ki se dviguje proti nebu.
Vse sprejemaj z radostjo, s svetim,
toplim in naklonjenim nasmehom;
daj novi ton
vsakemu glasu, ki prepeva;
in ostani vsaj majhna opora
ob vsaki preizkušnji,
ki ji ne uidejo ne dobri ne zli.

Amado Nervo, marec 1916

Dragi bralec in neznani prijatelj, ki me bereš, naj resnična poezija osvetljuje tvoje življenje in ga plemeniti. Štej le srečne ure.

Avtor: prof. Jorge Angel Livraga Rizzi, ustanovitelj Nove Akropole

___________

¹ Gustavo Adolfo Bécquer (1836−1870), španski pesnik in pisatelj (op. prev.)

² José García Nieto (1914 –2001), španski pesnik (op.prev.)

³ Amado Nervo (1870 –1919), mehiški pesnik (op. prev.)