Ta članek je plod dolgoletnega iskanja in razmišljanja o velikem misteriju, ki mu pravimo religija. V njem bom skušal podati tiste elemente, ki se mi zdijo pomembni in ki so skupni vsem religijam.

Skupne korenine

Ko sem iskal skupno nit, sem prišel do spoznanja, da mi ni več blizu samo krščanstvo, v katerem sem rojen, temveč tudi budizem, islam, taoizem in konfucianizem, zoroastrizem kot tudi ostala religijska učenja.

Ta učenja so trdno zasidrana vame in name močno delujejo. Kadar mi je težko, kadar ne morem najti izhoda, kadar izgubljam upanje, v meni zagrmi Krišnin glas: “Vstani, bori se, ti si kšatrija, bojevnik.” Usmiljen glas Bude nežno govori: “V sebi nosiš vso moč. Bodi svoja lastna svetilka. Vse je odvisno od tvoje volje.” Konfucij pravi dostojanstveno: “Postani plemenit človek. Živi po zakonih Neba in tako ne boš nikoli zgrešil.”

Religija vpliva na tok zgodovine

Religija je vplivala na tok zgodovine bolj kot karkoli drugega. Zaradi nje so se premikala ljudstva, prihajalo je do vojn, navdihovala je umetnost, arhitekturo. Najveličastnejše stvari skozi prostor in čas so njen plod. Pri tem se pojavi vprašanje – od kod takšna moč? Od kod jo je črpala? Vsi tisti, ki nekaj pomenijo v umetnosti, filozofiji in znanosti (do pojava pozitivizma) so bili vsak na svoj način globoko religiozni. Ni človeka, naj je vernik ali ne, ki ne bi imel odnosa do nje. Ta dejstva nas lahko napeljejo na razmišljanje, da ne zavzamemo a priori strogega stališča proti njej, temveč da skušamo odkriti, kaj je v ozadju vsega. Kajti vsakdo od nas je posredno ali neposredno pil iz njenega izvora. Kadar se želimo pohvaliti s kulturo in njenimi ostanki, vidimo, da je skoraj vse povezano z religijo. Sokrat, Einstein, Goethe, Gandhi, Buda so bili globoko religiozni. Če bi morali našteti največje dosežke človeštva, bi videli, da so spet vsi povezani z religijo. Ta tako prežema naše življenje, da je enostavno ne opazimo. Postavlja se vprašanje: ali je vse to, na čemer se je gradilo človeštvo do danes, bila le velika ukana, kakršne zgodovina ne pomni. Ali je bila celotna dosedanja pot človeštva napačna? Zakaj tudi danes nekateri še naprej ubirajo to pot zablode? Mar se nam še vedno niso odprle oči?

Materialistično in religijsko pojmovanje

Zdaj se postavlja druga stran vprašanja – kaj pa, če nam je religija govorila resnico? Materialistična in religijska alternativa se med seboj izključujeta. Obstajata samo dve možnosti – religija da ali ne. Ne moremo biti malo eno malo drugo. Nekaj je resnica. Če je svet nastal tako, kot nas danes učijo znanstveniki, potem je vse ”jasno”. Po njihovem pojmovanju je do njegovega nastanka prišlo po naključju in nima ne cilja ne smisla. Če se pridružimo takšnemu stališču, potem najverjetneje skušamo svoje življenje preživeti tako, da se molekule našega telesa čim bolj napolnijo z raznimi užitki. Tako ali tako nas po smrti ne bo več. Uživaj, dokler lahko. Kakšna čast, pravica, humanost. To je nekaj, kar ne izhaja iz materije, zato je odvečno. To je le nepotreben stranski produkt napačnih trkov med atomi.

Tak pristop je v nasprotju z religijskim in ne vsebuje ga niti en religijski sistem.

Toda moderna psihologija pravi, da človek ne more najti svojega miru in sreče v materialnih stvareh. Vidimo, da materialistični koncept nekje šepa, zato zagotovo obstaja napaka v sistemu.

Ne glede na to, s katere strani opazujemo ta materialistični model človeka, vselej bomo prišli do zaključka, da je absurden, saj preprosto sam sebe izpodbija in razkrinkava.

Po drugi strani se lahko poslužimo tudi nekega drugega argumenta. Zakaj so bili skoraj vsi največji umi človeštva globoko religiozni? Moram priznati, da je meni osebno večja avtoriteta npr. Platon ali Buda, ki sta imela izredne umske sposobnosti konkretnega in abstraktnega mišljenja, kot nekakšen anonimni znanstvenik, ki v svojem laboratoriju dokazuje, da ”Bog ne obstaja, ker tega ni možno dokazati”. Tak znanstvenik morda piše učbenik, ki oblikuje pogled na resničnost velikega števila učencev in študentov, čeprav nikoli ni niti poskušal doseči ravni razmišljanja prej omenjene dvojice. Poleg tega – zakaj je bil Einstein, eden največjih znanstvenih avtoritet, o katerem so govorili, da ima tako globok uvid, da ga razume samo nekaj njegovih kolegov, globoko religiozen? Ali je bila to samo rahla anomalija nekega ekscentrika?

Koliko takšnih znanstvenikov se je za ceno svojega lastnega življenja zavzemalo za svoja učenja, tako kot so to počeli Sokrat, Jezus, Giordano Bruno … Moj življenjski vzor in avtoriteta ne more biti nekdo, ki bo svoja prepričanja in načela spremenil za prgišče dolarjev. Mimogrede naj še omenimo, da je bil tudi Darwin religiozen.

Zgornje, materialistično pojmovanje me spominja na star grški mit o Prokrustu. Prokrust je bil razbojnik, ki je oprezal za naključnimi popotniki, medtem ko so ti hodili skozi gozd. Vljudno jih je povabil k sebi domov, pogostil in ponudil ležišče, da si odpočijejo. Ko je gost legel, ga je Prokrust zavezal, in če je bil večji od postelje, je preprosto odrezal del nog. Če pa je bil premajhen, ga je na silo raztegoval, vse dokler ni ustrezal velikosti postelje. Nesrečnik je po katerikoli od navedenih ”operacij” seveda umrl. Prenesimo to na naš problem. Današnje velike avtoritete sprejemajo samo tisto, kar je možno vključiti v njihove vnaprej začrtane sheme. Če nekaj ni točno tako, kot bi moralo biti, to enostavno raztegnejo ali pa odrežejo ”odvečno”. Pomembno je samo, da potrdijo svojo teorijo. Pri tem ne pozabimo, da je bilo Prokrustovo početje zločin.

Pomenljivo je tudi to, da so se ravno ti materialisti posluževali ”materiala” tistih prvih, odvzeli so mu ves smisel in življenje ter ga vgradili v svoje vizije resničnosti.

Kaj je religija?

Na to je težko dati zadovoljiv odgovor, če ne celo nemogoče. Zato tega niti ne bomo poskušali, temveč bomo samo odprli nekaj vprašanj in opazovali problem z več strani. Kajti odgovorov na religijska vprašanja ni možno dobiti – ta je možno samo odkrivati.

Vprašanje religije je povezano z duhovnim, najbolj intimnim in najbolj skritim delom človeka. S tistim delom, ki ga ni moč opisati z besedami ali vizualno izraziti.

Religija ni samo odnos do Boga ali bogov, saj vsebuje tudi smisel in cilj življenja, odnos do sebe, do drugih in do narave. Povezana je z esenco samega bitja v nas. Ne ukvarja se z zunanjimi, temveč z notranjimi odnosi.

Prvo, kar moramo storiti, kadar se ukvarjamo s tem vprašanjem, je, da se naučimo razlikovati samo bistvo od zunanje manifestacije. Ne smemo mešati religijske ideje s ”telesom”, ki jo prenaša.

Ko preučujemo religije, vse njihove zgodovinske umetniške in filozofske elemente, lahko pridemo do zaključka, da ti ne nastajajo iz človekovega strahu pred naravnimi nesrečami ali zaradi praznoverja, temveč da so odraz izredno kompleksnega in globoko inteligentnega odnosa.

Religije in življenjski moralni kodeks

Zato ima vsak religijski sistem nujno v sebi vgrajen moralni kodeks, ki govori o dolžnostih človeka. Brez morale se ne bi mogla obdržati niti ena religija. In ne samo religija – Konfucij pravi, da je morala temelj vsake družbe. Morala je večno sredstvo. Družba, ki izgubi moralo, razpade. Tako se tudi religije, ki izgubljajo moralno osnovo, oddaljujejo od svoje prvotne ideje in začnejo razpadati.

Religija je vir moči

V celotni zgodovini človeštva ni nič pustilo tako veličastnih sledi kot religija. Politika, umetnost, arhitektura, znanost – vse to so bila njena področja izražanja. Če kulturni, materialni in duhovni dediščini odvzamemo vse tisto, kar je navdihnila religija, nam ne ostane skoraj nič. Egipčanske in mehiške piramide, grška filozofija in umetnost, gotske katedrale, klasična literatura, Bachova, Mozartova glasba …

Kaj imajo skupnega Mahatma Gandi, Platon, Einstein, Bach, Goethe in številni drugi, katerih ideje so gradile svet? To ni težko ugotoviti – vsi našteti so bili vsak na svoj način globoko religiozni. Moč avtoritete teh izjemnih posameznikov nas ne sili, da sprejmemo njihove religijske poglede, temveč da se vprašamo, zakaj so verovali. Vidimo, da sta vse krasili velika življenjska moralnost in modrost, zato nanje ne moremo gledati kot na naivne in lahkoverne zanesenjake. Po drugi strani pa so bila njihova dojemanja religije manj formalna, izredno globoka in drugačna od povprečnih in vsakdanjih.

Jasno je, da je človeški duh tisočletja črpal svojo moč in ideje iz religije. Nič ni dajalo ljudem toliko ustvarjalnosti in moči kot religijski zanos. Če je to, kar izhaja iz religije, veličastno, ali je potem možno, da je ta samo ena velika zabloda? Antični filozofi so govorili, da podobno rojeva podobno, zato nekaj veličastnega ne more izvirati iz nečesa, kar to ni.

Vidimo, da je religija večno gibalo. Upali bi si trditi, da je čas brez iskrene religije čas brez notranjega gibala. Danes so gibalo zunanje stvari. Toda te so brez Duše in človeka ne morejo premakniti od znotraj. Zato ni močnega vzleta duha, novih vizij, upanja. Ni svetlobe, s katero bi pregnali temo in strahove moderne dobe. Skoraj vse ”stare” religijske forme so degradirale in se oddaljile od tistega, kar je religija. Ta namreč nima nobene povezave z bojem za moč in bogastvo ter s političnimi spletkami …

Ostalo nam je le še eno vprašanje – zakaj obstaja toliko različnih religij? Zakaj se ljudje zaradi njih med seboj spopadajo? Zakaj se v njihovem imenu netijo vojne?

Religije se razlikujejo po formi, v idejah pa se dopolnjujejo

Da bi lahko razumeli nekatere stvari, moramo k problemu pristopiti eklektično in vsako stvar proučiti brez sledi pristranskosti, simpatij ali antipatij. Kajti pogosto je ravno filter naše religije največja ovira, da bi razumeli druge. Nato se moramo naučiti razlikovati samo religijsko idejo od njene zunanje forme. Videli bomo, da se ideje med seboj ne izključujejo in da niso protislovne, temveč da se dopolnjujejo. To, zaradi česar prihaja do konfliktov in razhajanj, je samo zunanja manifestacija. Učenji Bude in Jezusa se v svojem bistvu ne razlikujeta, temveč sta to samo dva načina izražanja ene in iste resnice. Razlikujeta se v svoji institucionalizirani obliki. In to precej. Kadar je za nekoga pomembnejša institucija od ideje, potem prihaja do nerazumevanja in netolerance do tistih, ki so zunaj nje. Treba je upoštevati, da se je iz enega edinega krščanskega izvora, Jezusa, skozi zgodovino razraslo nekaj tisoč različnih vej. In vsaka je zase trdila, da je edini pravi naslednik izvornega učenja. Zaključimo lahko, da ni problem v izvoru, temveč v vejah. Institucije ne smemo imeti za pomembnejšo od ideje. Jezus zagovarja ljubezen in bratstvo med ljudmi, zato se v njegovem imenu ne more ubijati.

V nadaljevanju bomo v grobem skušali podati osnovne obrise te zlate niti, ki povezuje različne religije. Nekateri njeni deli so bolj vidni v eni religiji in v drugi bolj skriti, kar pa še ne pomeni, da jih tam ni. Npr. pojem karme, o kateri govorita budizem in bramanizem, ni tako razdelan v krščanstvu, a vseeno popolnoma ustreza biblijskemu citatu: “Kar si posejal, to boš žel.” V starem Egiptu je boginja pravice Maat tehtala srce umrlega človeka. Njegovo nadaljnje življenje je bilo odvisno od misli, besed in dejanj, zapisanih v srcu. Maat ne more uiti niti najmanjša misel ali dejanje.

Budisti bi dejali – tudi najmanjše dejanje premika kolo karme.

Vidimo, da se je treba samo navaditi na različne ”stile” pripovedovalcev. Na tisoče pesnikov je opevalo ljubezen, a nikoli na isti način.

Religija daje vzorni model

Vsako religijsko učenje podaja celotno vizijo človeka in kozmosa. Postavlja vzorni model, po katerem bi se morali ljudje ravnati. Vsebuje vse osnovne odgovore na bistvena vprašanja, ki so pestila človeka včeraj in ga pestijo tudi danes. Kdo sem? Ali imam namen in cilj v življenju? Kaj je dobro in kaj zlo? Ali obstaja usoda? Ali po smrti živim naprej? Ali imam dušo? Ali obstaja Bog? … Da bi te odgovore lahko približali vsakomur, so podani na enostaven in razumljiv način, ponavadi skozi simbolične zgodbe z naukom. Religija daje smisel in cilj življenja Celoten kozmos je urejen. Z njim upravlja Božja previdnost, Darma, Ra, Ormuzd itd. Človek je njegov del, zato ima svoje mesto, svoj smisel, cilj in dolžnost. Kozmos in s tem tudi človek nista enoplastna, saj obstajajo različne ravni obstoja – vidna in nevidna, večna in minljiva, materialna in duhovna, smrtna in nesmrtna. Po Platonu obstajajo tri ravni: duh, duša ali psiha in telo. Duh je večna, nesmrtna stran človeka, medtem ko sta duša in telo minljiva. Samo bistvo človeka je povezano z duhovno platjo, ne z materialno. Religija se v glavnem ukvarja z duhom, ki kljub telesni smrti živi še naprej.

Sedanje ”zemeljsko stanje” je stanje relativne, spremenljive resničnosti. Sam cilj pa je izven nje. Človek ga ne bo našel v njej, temveč skozi njo.

Religija nam torej govori o tistem duhovnem, nesmrtnem Bitju in o tem, kako do njega priti, kako ga prepoznati. Prizadeva si, da bi prebudila ta uspavani, najbolj dragoceni del človeka. Če ji to uspe, potem duh oblikuje resničnost, oblikuje svet. Na ta način se rojevajo najlepša in najveličastnejša dela v zgodovini, saj so ta odslikava večnih zakonov duha, refleksija božanskega dela človeka v tej spremenljivi stvarnosti.

Človek je nesmrtno bitje

Človek je kot bitje nesmrten. To, kar je smrtno, ne pripada bitju, temveč je samo njegov nosilec. Poznavanje cilja pomeni tudi dolžnost, da ga dosežemo. V krščanstvu je to Božje kraljestvo, v budizmu Nirvana, pri starih Egipčanih Amenti, Amonove poljane, pri mazdaistih vstop v Ahura Mazdo, pri Grkih pa odhod na Olimp, kjer človek postane nesmrten bog. Vidimo, da je sam cilj izven materialnega, zemeljskega življenja in da se nanaša na življenje v duhu. Pogoj za njegovo doseganje je moralna popolnost, zato je osnova vsake religije moralni kodeks, ki govori o dolžnostih človeka. Človek se mora pri doseganju svoje popolnosti soočati z vsemi svojimi pomanjkljivostmi. Priti mora do notranjega boja med dobrim in zlim, v katerega se ne more nihče mešati. Sami se moramo boriti in sami zmagati. Človek sam s svojo voljo odloča o njegovem izidu. Najsvetejši džihad je boj s samim seboj, pravi Mohamed. Nebo je treba zaslužiti, ni ga možno dobiti. Božje kraljestvo se osvaja z mečem, pravijo krščanski mistiki in pri tem seveda mislijo na notranje orožje.

Religijske forme propadajo

Glede na to, da je morala temelj vsake religije, ob njenem izgubljanju religijska forma degradira in začne razpadati, umirati. Toda to je usoda vsake religije. Vse, kar ima formo, vse, kar se je rodilo, mora enkrat umreti, pravi Buda. Ni stvari, pri kateri bi njen spremenljivi del večno živel. Vse to, kar ne nosi diha večnosti, Kronos odreže s svojim srpom, bi dejali Grki. Toda oživele bodo nove forme, ki bodo ponovno umrle, ko pride njihov čas. To je enostaven zakon Narave, zakon ciklusov. Le kje so religije starega Egipta, Grčije, Perzije, Aztekov, Inkov? …

Ni izbranih religij

Ni niti velikih niti majhnih religij ali tistih izbranih, ki naj bi bile več vredne od drugih. Ideja ljubezni, pravice, dobrote je povsod enako velika.

Religija govori o duhovnem, nesmrtnem človeku, kako ga prepoznati in doseči. Zato je materialistično gledanje na človeka v popolnem nasprotju z religijskim. Zaradi tega je ne moremo niti poskušati razumeti, če se prej ne oddaljimo od materialističnih pojmovanj. Religija temelji na duhovnih vrednotah in tisti, ki jih zanika, nima pravice, da iz svojega vnaprej začrtanega stališča govori o njej. Lopov nima pravice govoriti o poštenosti in ravno tako ne more nekdo, ki ni občutil ljubezni, o njej govoriti. Belec, ki zanika človeškost, veličino in integriteto nekega Indijanca, nima moralne pravice govoriti o njegovi kulturi. Ravno tako nima pravice govoriti o budizmu zakrknjen kristjan, ki ni sposoben preseči psiholoških barier svoje religije. In seveda tudi obratno. Tak pristop nas pripelje do ”visoko znanstvenih” analiz, interpretacij in praznega besedičenja, obsedenega s Freudom, po katerem vse religije izhajajo iz kultov plodnosti ali pa so nastale zaradi strahu pred naravnimi nesrečami. Mar ni paradoks, da naj bi zahvaljujoč temu strahu in seksualnosti nastalo vse to, na kar je človeštvo tako ponosno? Le do kdaj nas bodo še utrujali s takimi vizijami, ki uničujejo tisto najbolj plemenito, najbolj dostojanstveno v nas?

Avtor: prof. Stjepan Palajsa, predsednik NA v Sloveniji

_________