Še danes živijo Tagorove pesmi, in to močnejše kakor prej, saj jih poznajo in recitirajo, pojejo ter igrajo v tišini samote in radosti milijoni njihovih ljubiteljev po celem svetu ter tako ustvarjajo nevidne trdne vezi ljubezni in enotnosti duha.

Kako pisati o človeku brez meja, brez korenin in končnosti, kajti njegove meje so vesolje, njegove korenine so na nebu, njegova končnost pa je brezkončnost …?

Kako na nekaj straneh opisati človeka, ki je imel tako polno življenje, čigar vizije in sanje so bile neločljive od delovanja, za kogar je bila najvišja modrost Ljubezen kot gibalo ustvarjanja in njegov vzrok, za kogar sta bila občutek duhovnega bratstva z vsemi ljudmi na svetu in boj za Človeka naravni način življenja – ne da bi pri tem v svoji majhnosti in neznanju kaj izpustili?

Obstajajo veliki, vendar zelo resnični in enostavni ljudje, o katerih bogatem življenju lahko govorijo le njihova dela ter lastnosti njihove duše in duha, ki jih ni mogoče opisati. Veliki mistiki in preporoditelji, ki se rojevajo, da bi človeku pomagali prepoznati večne vrednote in jih živeti, vrednote, ki so izvor, jedro in smisel obstoja.

V sveti povorki takih ljudi je tudi Rabindranath Tagore, ki ga mnogi poznajo le kot indijskega pesnika in romanopisca.

S tem člankom, s katerim še zdaleč ne bomo zaobjeli celotnega Tagorovega življenja in dela, bi si želeli obuditi spomin na tega ljubega, resničnega Človeka in osvetliti tiste manj znane dele njegovega življenja in ustvarjanja.

“Ljubezen nam edina daje pravico govoriti o tem, kar je tako veliko, da se izmika naši izkušnji in razumevanju. Kajti ljubezni je pomembno, da ljubi, in ne da si prisvaja,” je dejal Pandit Nehru v govoru o Tagori.

Naj bo tudi tale članek majhno delo ljubezni.

Od otroštva do odraslosti

Rabindranath Tagore (Rabindranath Thakur), Indijec in državljan sveta, se je rodil 7. maja 1861 v Kolkati (nekdaj Kalkuta), v pokrajini Bengaliji, v dolini reke Ganges. Njegova družina je bila aristokratskega izvora in je imela pomembno vlogo pri bengalskem kulturnem preporodu.

Družina Thakur je rasla po bogastvu in moči hkrati z rastjo mesta Kolkata, ki se je iz ribiške vasice prelevilo v veliko trgovsko središče in veliko pristanišče.

Rabindranathov ded Dwarkanath, lastnik tovarne, je bil v Bengaliji poznan kot preporoditelj domače kulture, v Evropi pa so ga zaradi razkošnega življenja in velikodušnosti pri obdarovanju imenovali Princ.

Boril se je za versko-filozofski, kulturni in nacionalni razvoj Bengalije. Za to si je še naprej prizadeval njegov najstarejši sin in naslednik, Debendranath, Rabindranathov oče. Debendranath (ki so mu nadeli vzdevek Maharši – Veliki modrec) je za razliko od očeta živel skromno in z veliko odrekanja. Princ je pustil družini velike dolgove, zato je Maharši živel z družino skromno, vse dokler ni častno povrnil vseh očetovih dolgov. Izpolnjeval je vse posvetne dolžnosti, toda najgloblje hrepenenje ga je gnalo proti puščavniški samoti in na verska romanja. Malo po Maharšijevi končni odločitvi, da se odreče življenjski želji po umiku iz posvetnega življenja v tišino in osamo himalajskega ašrama (kraj učenja in kontemplacije) – saj je spoznal, da je Bogu najbližje delovanje služenje bližnjim –, se je rodil njegov osmi sin in štirinajsti otrok od petnajstih, Rabindra. To simbolično in poetično ime v bengalščini pomeni “Sonce, ki se rojeva”.

Od matere, ki je zgodaj umrla, ko je imel Rabindra sedem let, je nasledil ljubezen do vsega, kar živi, in razumevanje obstoja kot veličastne igre boga Šive. Od očeta se je naučil iskanja modrosti v starodavnih svetih tekstih, Vedah in Upanišadah, pa tudi v običajnih, majhnih in veličastnih pojavih – v kapljici rose, v prodniku ob reki, v tišini dreves …

Maharši se ni veliko pogovarjal s svojimi otroki, vendar jih je učil z lastnim zgledom. Ko je imel Rabindra šest ali sedem let, ga je oče vzel na veliko štirimesečno potovanje po Indiji. To je bilo zanj nepozabno. Vsak dan sta vstajala pred sončnim vzhodom, čemur so sledili kopel, svečano petje vedskih hvalospevov sončnemu vzhodu, nato pa sprehod in zajtrk.

Modri oče je že zgodaj opazil romantično in uporniško naravo svojega nadarjenega sina ter mu predpisal trdo disciplino učenja in vaj, ki je bila potrebna, da se talent ne bi razpršil, da bi se sposobnosti izbrusile in nagnjenja poglobila.

V domu Tagorove družine je vedno odzvanjalo nekaj deset otroških, mladih in zrelih glasov. Številni Debendranathovi vnuki so bili starejši od njegovih otrok. Tagorova družina je prirejala predstave, plesne, glasbene in dramske uprizoritve, spodbujala je ustvarjanje za literarne časopise in javne nastope.

Rabindra je že v najzgodnejših letih razvil odprtost srca za ljudi in svet; brez nepotrebnih sumničenj in strahu se je vedel z zaupanjem in spoštovanjem do znanih in neznanih ljudi. Pri Tagorovih je bil gost svetinja in vsak, tudi naključni obiskovalec, je bil lepo pričakan in pogoščen. Odnos prijateljske naklonjenosti in bratstva je ohranjal in gradil celotno življenje in ustvarjanje na številnih srečanjih in potovanjih.

Izobraževanja in vzgoja sta potekala najprej doma, pozneje pa sta se nadaljevala v ortodoksnih šolah. Vsi Rabindranathovi brati in sestre so bili nadarjeni in zelo izobraženi ljudje, med katerimi so mnogi ostali zabeleženi v zgodovini bengalske filozofije, književnosti, glasbe in slikarstva.

Obdobje šolanja je na Tagoro pustilo globok vtis in v njem rodilo odpor do kabinetnega načina poučevanja, kar je pozneje odprlo novo poglavje v zgodovini indijskega šolstva. Tagore je namreč obnovil način poučevanja, ki temelji na načelih “ašramskega” sistema izobraževanja. Pri tem sistemu je učenje potekalo večinoma v naravi, njegov cilj pa je bil spoznavanje resnice in ne kopičenje podatkov.

Oče je Rabindranatha pri sedemnajstih letih poslal v London študirat pravo. Po treh letih se je vrnil brez diplome, vendar s srcem, polnim doživetij. O tem govori v svojem življenjepisu:

“Umetnik uporablja vse okoliščine, da bi našel nove elemente za svoje ustvarjanje. In tako so tri leta globoke intimnosti z angleškimi srci dala nove elemente. Prišel sem v Anglijo in nisem postal odvetnik. Nisem doživel stresa, ki bi razbil okvir mojega življenja. Vzhod in Zahod sta se bratsko združila v moji osebnosti.”

Za Maharšija je napočil neizogibni trenutek, ko je moral oženiti tega neugnanega mladeniča in izbrati najustreznejšo življenjsko sopotnico. Mrinalini, Tagorova žena, je bila polpismena, preprosta in neskončno vdana svojemu soprogu. V dvajset letih skupnega življenja je rodila pet otrok, naučila se je angleščino in sanskrt, igrala v gledaliških predstavah svojega moža in se ukvarjala s prevajanjem.

Maharši se je odločil, da Rabindra, najmlajši sin, prevzame posle družinske tovarne in upravljanje premoženja v Šelidi na severovzhodu Bengalije. Tako kot se je tiha in samopožrtvovalna Mrinalini izkazala za idealno življenjsko sopotnico, tako je bilo tudi prebivanje na vasi blagodejno za pesnika. V sebi je odkril bogastvo ljubezni in željo, da bi skrbel za zatirane, da bi se pomešal z revnimi in živel enako preprosto kot oni. Z dušo in srcem se je predal nalogi, da bi ekonomsko in duhovno preporodil bengalsko vas. Odrekel se je prihodkom od imetja in jih vložil v ustanovitev kmetijske banke, ki je kmetom dajala kredite.

Tagorova prizadevanja za oplemenitev bengalske vasi so bila neločljivo povezana s programom izobraževanja in vzgoje. Menil je, da je izobraževanje pomembnejše od denarne pomoči. Prebujanje zavesti je bila njegova prva in najtežja naloga v projektu razvoja vasi. Najprej je bilo treba pozdraviti duha, ukleščenega med razne družbene prepovedi in versko praznoverje, in mu vrniti samozavest. Tej nalogi je posvetil celo življenje ter ji žrtvoval veliko časa in energije. Najstarejšega sina je napotil v Ameriko, da bi študiral sodobno kmetijstvo in pozneje pomagal pri obnovi bengalskega poljedelstva.

“Tam, kjer je svet eno samo gnezdo.”

Tagori je s poti po Indiji z očetom ostal v spominu čudovit, pust predel blizu Kolkate, ki ga je Maharši poimenoval Shantiniketan (“Prebivališče miru”). Leta 1901 je Rabindranath popravil propadajočo zgradbo v Shantiniketanu in odprl ašramsko šolo. Na začetku jo je obiskovalo le pet učencev, pri čemer sta bila dva njegova sinova. Shantiniketan je danes ena od velikih indijskih univerz. Tagore je na pročelje tega t. i. Visva Bharatija, svetovne univerze, izklesal verz iz Ved: “Yatra visvam bhavati ekanidam” (“Tam, kjer je svet eno samo gnezdo”).

Tagore je v nasprotju z ukoreninjenimi predsodki kot učitelje zaposlil tri kristjane, od katerih je bil eden Anglež. Po brahmanskem kodeksu je bilo tako dejanje enako norosti in številne družine niso dopuščale, da bi se njihovi otroci šolali v Shantiniketanu. Tagore je sam pisal učbenike in oblikoval šolski program. Pouk je potekal po starodavnem modelu indijskih šol večinoma v naravi. Poudarek je bil na glasbenem, književnem, filozofskem in plesnem izobraževanju. Tagore je za potrebe šole napisal številne kratke drame ter igre s glasbo, plesom in petjem.

Med njegovim prebivanjem v Shantiniketanu so gostovali in predavali strokovnjaki iz številnih delov sveta, saj je bila šola Visva Bharati ustanovljena prav s ciljem povezovanja modrosti in ustvarjalnosti različnih kultur iz celega sveta. Njeno geslo je bilo: “Tako kot se reke stekajo k morju po pobočjih navzdol, tako kot se meseci kotalijo v leto, tako naj iskalci resnice pridejo k nam z vseh strani.” Rabindranathov ustvarjalni opus bi lahko zajel opus desetih povprečno plodnih piscev, toda Tagore je menil, da je njegovo življenjsko delo le univerza v Shantiniketanu. “Visva Bharati je ladja, ki nosi moj najdragocenejši življenjski tovor …” je dejal Tagore Gandiju.

Borec za neminljive človeške in družbene vrednote

Tagore je zgodaj začutil, da Indija vstopa v novo zgodovinsko obdobje in da mora odpreti vrata svoje zakladnice svetu ter od njega v zameno zahtevati razumevanje in mir, kajti “Vzhod in Zahod se bosta bodisi skupaj rešila bodisi skupaj propadla.” To spoznanje je prenašal svetu prek pesmi in v drugih oblikah ter neutrudno kakor skromni romar potoval iz države v državo, s celine na celino, in širil glas proti brezdušnosti v vseh njenih oblikah. Po vsem svetu je predaval in deloval v duhu zbliževanja ljudi in različnih kultur, pri čemer je črpal ljubezen iz starodavnih izvirov Ved, Upanišad in budističnega učenja. Postal je oznanjevalec enega samega povezanega sveta. Toda Tagorovo kolo bratstva ni vključevalo samo ljudi. Tudi kamni, rastline, mravlje in zvezde – vse to ustvarja kolo življenja. Človek ni ločen od narave, da bi se tej naravi zoperstavil in ji vladal. Človek je del narave in mora z njo sodelovati. V zahodnem humanizmu je poudarjeno, da je človeštvo kakor otok sredi neusmiljenega in slepega morja sil. Vesolje in usoda nista naklonjena človeku in človek je že od majhnih nog bojno nastrojen proti svetu. V indijskem humanizmu pa človek ljubi svet: “Vse strani sveta so njegovi prijatelji” (Atharvaveda). Indijec vsako jutro v svoji molitvi omenja celotni svet: “Naj bodo prebivalci vseh svetov srečni …”

Tagore je prijateljeval z mnogimi velikimi umi tedanjega sveta. Skupaj so si prizadevali za izpeljavo projekta “Deklaracija neodvisnosti duha”, katerega cilj je bil povezati vse kulturne dosežke sveta in reševanje ključnih vprašanj. Tagore je postavljal sodobno civilizacijo pred vprašanje: ali je vrednejši pohlep ali odrekanje, materialno ali moralno dobro? Njegova vera v ljudi je izvirala iz upanja, da bodo človeške vrednote prevladale nad materialnim pohlepom, čeprav je jasno videl, da v sodobni civilizaciji (zlasti v Ameriki) številne potrebe potrošniške družbe človeka znova vodijo v primitivnost. Govoril je o širjenju surovosti in slabitvi občutka moralne odgovornosti kot posledice dušenja individualnega v človeku in zamenjevanja človeka s strojem v ogromnem organiziranem sistemu ustvarjanja potrošniške družbe, v kateri je cilj izkoriščanje človeka.

Glavno politično delo Tagore so predavanja, ki jih je imel na Japonskem in v ZDA ter so bila v pisni obliki izdana leta 1920 z naslovom “Nacionalizem”. Tagore je opisoval britanski pojem “nation” kot organiziran mehanizem posameznikov, ki jih skrbi le želja po moči. Ta se izraža v vsiljevanju svoje volje drugim ljudstvom in v jemanju prostora za samostojno življenje lastnim pripadnikom, kar je bil za Indijo nesprejemljiv politični model. Indijska družba je vedno imela prostor za tiste, ki se niso mogli vključiti v njen mehanizem. Za svobodoljubnega Tagoro je bilo omejevanje prostora pod “nacijo” s človeškega vidika nesprejemljivo.

“Indija, ti si naučila bojevnike, da v častnem boju oprostijo nasprotniku neštetokrat, da ne sprožijo napete puščice, da pozabijo na zmago in poraz; ti si naučila prizadevneža, da vso slavo svojega dela prepusti Bogu. Ti si naučila gostitelja, da je dom večji za soseda, prijatelja, gosta in siroto. Razkošje si obvladala z umerjenostjo …, bogastvo si blagoslovila, če je bilo porabljeno za dobra dela. Ti si naučila ljudi, da pozabijo nase in v blaginji ali revščini Gospodu prepustijo vladanje svetu.”

“Izbira resnice je,” pravi Tagore, “človek v našem srcu. Človekov univerzum je njegova zavest.” Človek za razliko od živali “nima okolja”, saj je njegov dom cela Zemlja. Človek ima poleg tega še en dom – zgodovino. Človek zbira izkušnje človeštva in živi v svetu neprekinjenega spominjanja. In edini med vsemi bitji zavestno stoji pred brezkrajno prihodnostjo. Človek lahko z razumom doume zakone objektivnega sveta. Vendar je nenavadno, da odkritja zakonitosti v naravi pri mnogih ljudeh vzbudijo čudenje, čeprav je Zakon veliko bolj čudežen od posameznih dogodkov skupaj. Tagore to protislovje razlaga z zunanjo koristjo, ki jo poskušamo doseči s spoznanjem zakonov, pozabljamo pa na notranjo radost, ob tem ko se nam razkrije resnica Narave. Odpiranje, predajanje nečemu, kar je večje od nas, je vir resnice in radosti. Stik z naravo razvija prav takšno odprtost do življenja. Zato poslednja resnica narave ni zaprta zakonitost, temveč odprta svoboda. Človekova najgloblja moč ni v njegovem razumu.

Smrt kakor “svetilka, ki zbledi ob jutranji svetlobi”

Tagorovo življenje je bila pesem pogumnega človeka; izpolnjeno je bilo z velikimi radostmi in entuziazmom, vendar prežeto tudi z globoko bolečino. To je bilo življenje, polno preizkušenj, odrekanja in spopadanja s smrtjo najdražjih bitij. Osemdeset let njegovega življenja je preteklo v velikem ustvarjalnem prizadevanju, v trenutkih navdušenja in trenutkih potrtosti – toda sredi vsega tega je stal nezlomljivi steber plemenitega miru.

Največja družinska tragedija in ena najbolj bolečih izgub v Tagorovem življenju je bil samomor mlade Kadambari, žene Tagorovega starejšega brata. Kadambari je tako kot vsaka nevesta tistega časa prišla v dom Tagorove družine pri rosnih devetih letih. Postala je vila Tagorovega otroštva, njegova prva zaupnica, ki ga je spodbujala in bila njegov angel varuh. Njuno prijateljstvo je trajalo šestnajst let, vse do njene tragične smrti. Ta svet je zapustila brez slovesa in brez pojasnila, potem ko so Rabindranatha oženili z Mrinalini.

Njena smrt je v Rabindranathovem srcu izdolbla veliko praznino, hkrati pa je izostrila pesnikovo tankočutnost ter dojemanje smisla življenja in smrti. Kadambarino navzočnost je začel čutiti povsod okoli sebe – v resnici in lepoti narave. Posvetil ji je nekaj pesniških zbirk.

V zrelih letih je Tagoro doletela smrt žene Mrinalini in dveh otrok, hčere Renuke in sina Samedre. Predano je skrbel zanje vse do konca, vendar ni mogel ustaviti neizprosnega teka bolezni. Pesniška zbirka Gitandžali (“Darovanjke”) je nastala po ženini smrti kot odgovor srca, ki ni izgubilo vere v smisel trpljenja.

Tagore je v nasprotju z indijskimi običaji ostal vdovec do konca življenja

Rabindranath je bil do konca svojega življenja priča izumiranja številne družine Tagora. Od petnajstih Debendranathovih otrok in številnih vnukov le 55 let po smrti Rabindranatha Tagore ni več nikogar. Ovenelo je mogočno deblo družine Tagore, katerega korenine izvirajo še iz 9. stoletja, toda ime Tagore bo večno živelo.

Tagore – vsestranski umetnik

Tagore je v svetu znan večinoma kot pesnik, romanopisec in dramatik, malo pa je znano, da je bil tudi glasbenik, skladatelj, pevec, koreograf, scenograf in igralec v svojih stvaritvah. Tagore je še manj znan kot slikar in risar, pisec novel, potopisov in filozofskih esejev.”Tagore slika z besedami in igra z barvami. Riše z ritmom in pleše z mislimi. Njegove poteze so filozofija, njegove ideje kipi; on gradi s sanjami in uči z molkom …”(Andrée Karpeles)

Tagore je za vse svoje pesmi napisal glasbo, za glasbo pa je napisal verze. Vse njegove pesmi se v Indiji pojejo ob različnih priložnostih. Tako so nekatere večerne pesmi, druge jutranji hvalospevi, tretje so napisane za deževno spomladansko vreme in se razlikujejo po metriki in tonu, tako da Bengalec že po prvih besedah in taktih prepozna namen in priložnost, za katero so bile napisane.

Ko je pesnik Yeats poln občudovanja govoril o Tagorovih pesmih njegovemu rojaku, zdravniku iz Bengalije, se ta ni začudil globokemu vtisu, ki ga je Tagorova poezija pustila na irskem pesniku, temveč mu je dejal: “Jaz berem Rabindranatha vsak dan. En njegov verz, in človek pozabi na vse tegobe sveta. Imamo tudi druge pesnike, toda niti eden se ne more meriti z njim, zato sedanji čas imenujemo Rabindranathov čas … Enako velik je v glasbi in poeziji, njegove verze pojejo od zahodne Indije do Burme, povsod, kjer govorijo bengalsko … Pozneje se je njegova umetnost poglobila, potopila se je v religijo in filozofijo … On je prvi med našimi svetniki, ki življenja ni zavračal, temveč ga je opeval …”

Glasba je za Tagoro najčistejša oblika umetnosti – najbolj neposreden izraz lepote. Tudi Stvarnik je glasbeni inštrument kozmosa. Ko je glasbenik v skladu z njim, se rodi pesem, katere vibracije lahko doume vsak. V zvoku naleti izraz na najmanjši odpor in ima svobodo, ki ni obremenjena z dejstvi in mislimi. V zvoku ima izraz moč, da v nas prebudi intenzivno občutenje resničnosti. Zdi se, da nas vodi v dušo stvari in nam omogoča, da začutimo navdih, ki izvira iz vzvišene ustvarjalne radosti. Tagora je dejal, da morajo besede slikati in peti, kadar pa tega ne počnejo, so brez moči in nezadostne.

Kolikor bolj razumemo harmonijo narave, je poudarjal Tagore, toliko bolj je naše življenje del radosti ustvarjanja in toliko bolj je resničen, bolj univerzalen izraz v naši umetnosti.

“Vsak njegov verz je bil lotosov listič miru, mangov dišeči cvet, ki nosnice človeštva napolnjuje z vonjem človeške vere.” (R. Josimović)

Tagore je napisal številne pesniške zbirke (Gitandžali, Vrtnar, Spevi, Rastoči mesec itd.), toda to, kar je skupno vsem – naj pesmi govorijo o ženi, materi, otroku, očetu, človeku, Bogu ali naravi – je Ljubezen kot vseprežemajoča moč. Zato lahko vse Tagorove pesmi označimo kot ljubezenske. V njegovih verzih ni grenkobe, praznine in nesmisla, naj govori o slovesu, smrti, porazu ali nepravičnosti. V njih se zrcalijo lepota skromnosti, globina večnosti in mir modreca. Njegove pesmi so izraz njegove vere v Človeka, v Boga, v Resnico – v neminljivost pravih vrednost in resničnih občutkov.

Pojem ljubezni je cantus firmus (temeljna melodija) v Tagorovem učenju, v njegovem pojmovanju umetnosti in celotnem življenju. Tagore je poudarjal misel iz Upanišad: “Iz radosti in ljubezni izvira celotno ustvarjanje.” V Sadhani, zbirki esejev, pa navaja maksimo: “Ljubezen je končni smisel vsega, kar je okoli nas. To ni samo občutek, to je resnica. To je radost, ki je v temelju vesolja.”

Tagore v svojih delih opisuje rane, ki jih je kastni sistem stoletja zadajal telesom revežev in kmetov, duhu intelektualnih parijev, dušam prebujenih pesnikov, ki so posumili v zemeljsko in nebeško pravičnost in občutili vso nestabilnost starodavne Indije na hrbtu imperialističnih osvajalcev.

Z izrazito tankočutnostjo je opisal beden položaj ženske v Indiji (romana Dom in svet, Brodolom), ki se ni smela znova poročiti, ki kot vdova ni imela doma, ki jih nič ni pripadalo in ki ni pripadala niti sama sebi. Tagore je svoje nestrinjanje udejanjal v praksi, kajti med prvimi je svoji hčeri dopustil, da se znova omoži, s čimer je izzval zgražanje javnosti. Tudi v drugi delih in romanih, kot sta Gora inPrijatelj, dramah Radža in Slap postavlja žgoča vprašanja o svoji domovini in svetu.

Po petdesetem letu je postal visva kavi, svetovni pesnik.

Leta 1912 se je napotil v London z zbirko pesmi, naslovljeno Gitandžali (Darovanjke). Pesmi iz te zbirke so izbrane pesmi iz štirih bengalskih izvirnikov. Gitandžali, Gitimalja, Naivedja in Kheja. Zbral jih je in prevedel v angleščino sam Tagore. Knjiga je bila v angleških literarnih krogih kmalu razglašena za največji literarni dosežek v zadnjih letih. Leta 1913 je Rabindranath Tagore prejel Nobelovo nagrado za književnost.

Velik del Tagorovih stvaritev na žalost ni splošno poznanih. Objavil je skupaj več kot 170 literarnih in filozofskih del, posthumno pa je bilo objavljenih še približno dvajset del. Temu je treba dodati še približno 2500 skladb, ki jih je napisal, in približno 2000 slikarskih del.

Na številnih predavanjih po vsem svetu je goreče govoril o umetnosti in ustvarjalnem delu. Tukaj navajamo dele predavanja, ki je potekalo leta 1926 v Zagrebu:

“Umetnost ni velikolistna grobnica, ki nepremično razmišlja v osamljeni večnosti minulih let. Umetnost pripada povorki življenja, nenehno se prilagaja presenečenjem, preizprašuje neznane oltarje na svojem romarskem potovanju proti prihodnosti, ki se od preteklosti razlikuje kakor drevo od semena.

Umetnost je neizčrpna veličastnost ustvarjalnega duha: je velikodušna v svojem prejemanju in v svojem dajanju: je edinstvena v svojem načinu in univerzalna v tem, da nagovarja vse; je gostoljubna do vsakogar, ker ima bogastvo, ki izhaja iz nje; njena vizija je nova tudi takrat, ko so njene korenine stare; v sebi nosi posebno merilo kakovosti in zato prezirljivo zavrača priklanjanje pravilom retorike tistih, ki ne delijo nežnih skrivnosti misterija ustvarjanja, ki bi želeli s svojimi akademskimi zakoni ugonobiti vse, kar je tako preprosto v svoji spontanosti …

Umetnost se rojeva iz viška, tam, kjer preneha potreba, kjer se zapušča korist, rojeva se kot izraz ljubezni, dajanja, žrtve …

Naša zavest se v svetu umetnosti osvobaja mreže sebičnosti, v njem dobimo z ničimer zamračeno vizijo enotnosti, utelešenje resničnosti, vizijo, ki nosi večno radost …

Dopustite mi, da prosim naše umetnike, naj uvidijo veličino svoje poklicanosti; njihova poklicanost je ustvarjalni prispevek v ceremoniji življenja, ceremoniji, ki bi morala izraziti to, kar je v človeku neskončno …”

Rabindranath Tagore je zapustil ta svet 7. avgusta leta 1941 v domu svojih staršev v Kolkati.

“Naj se v moji poslednji pesmi združijo vsi zvoki radosti –
radosti, ki vse svoje brez besed vrže v prah.”

Hvala Ti, Tagore!

Avtorica: Vesna Bosnar

_______________

*Navedki so vzeti iz del: Gitandžali, Zlatopis, Himna človeku ter Tagora in svet