Vsa starodavna ljudstva so imela nekakšno “institucijo” za razkrivanje skrivnosti, ki jih prinaša prihodnost, ali pa tistih, ki so jim pomagale bolje razumeti sedanjost. Rim pri tem ni bil izjema. Čeprav morda menimo, da je prerokovanje ostanek nečesa, kar se zdi današnjemu človeku tuje in nepotrebno, te veščine, ko govorimo o Rimu, ne moremo prezreti. Da bi bolje razumeli pomembnost prerokovanja pri starih Rimljanih, moramo skušati prodreti v njihovo razumevanje sveta.

Rimska civilizacija, katere korenine segajo daleč v preteklost, je v nekem trenutku združila nasledstvo celotnega mediteranskega področja, zato v Rimu poleg tipično grških, trojanskih in etruščanskih elementov najdemo tudi egipčanske, perzijske, keltske in še mnoge druge. Temelj njihovega svetovnega nazora je bila neomajna vera v smisel in dovršenost vsega, kar se dogaja na svetu. Vse, kar se dogaja na zemlji, je odraz višjega načrta narave. V nekih posebnih trenutkih in situacijah lahko pride do povezave med višjim svetom in tem, v katerem živimo. V takih trenutkih človek dobi možnost uvida v nekaj, kar mu je bilo do takrat skrito.

Pri tem je pomembno dodati, da so se Rimljani prerokovanja posluževali predvsem na področju vodenja države in ne za osebno korist posameznikov, kar so nekateri rimski cesarji še posebej prepovedovali.

Na prerokovanje v Rimu sta vplivali predvsem grška in etruščanska tradicija. Rimljani so od Grkov prevzeli preročišča, od Etruščanov pa obrede, med katerimi so svečeniki poskušali prodreti v voljo bogov.

Preročišča

Najstarejše preročišče na italskih tleh je bilo preročišče Sibile Kumske. Njegovo starost je težko z gotovostjo potrditi. Znano je, da je obstajalo še v času Republike, a verjetno tudi v času kraljev (753–510 pr. n. š.). Preročišče se je zgledovalo po grških preročiščih, posvečenih bogu Apolonu, od katerih je najbolj poznano delfsko. Sibile so bile prerokinje boga Apolona, ki so med ceremonijo prenašale njegova sporočila, Kum pa je mesto blizu današnjega Neaplja, kjer so Grki v VIII. stoletju pred Kristusom ustanovili eno od svojih najstarejših kolonij Neapolis.

V šesti knjigi Eneide Vergil svojega junaka Eneja po neskončnem tavanju po morju pripelje v Sibilino votlino, kjer se Enej sooča s svojo najtežjo preizkušnjo, kar predstavlja tudi sam vrhunec epa. V vseh antičnih herojskih epih je namreč odhod herojev v podzemni svet predstavljal zadnjo etapo pri uresničevanju svoje usode.

Sibilske knjige

Izvor Sibilskih knjig, ki so vsebovale preroške verze v grškem jeziku, ni znan. V Rim so prišle v času rimskega kralja Tarkvinija Ošabnega (VI. stol. pr. n. št.). Zgodba pripoveduje, kako je neka starka ponudila Tarkviniju devet knjig po izjemno visoki ceni. Kralj ni želel ponuditi tolikšne vsote, zato je Sibila začela metati knjige v ogenj, eno za drugo, dokler niso ostale samo tri, ki jih je potem Tarkvinij nazadnje kupil po prvotni ceni za vseh devet.

Nekateri domnevajo, da je starka bila sama Sibila Kumska. Za varovanje teh knjig so določili dvočlansko svečeniško telo “duoviri”, kasneje je za njih skrbelo deset svečenikov “decemviri” in nazadnje petnajstčlanski svečeniški svet “quidecemviri sarcis faciundis”. S temi knjigami so se posvetovali izključno po odločbi senata, kadar je državo doletela nesreča ali velika poguba. Knjige so zgorele v velikem požaru, ki je opustošil Rim leta 83 pr. n. št.

Etruščani

Velik del običajev, ki so nam danes poznani kot rimski, je samo nadaljevanje kulture, ki se je dolgo pred njihovim prihodom razvijala na teh področjih. Rimljani so namreč prevzeli veliko religijskih in filozofskih elementov starodavnih Etruščanov.

O etruščanski religiji izvemo iz opisov rimskih zgodovinarjev. Sama etruščanska dela niso ohranjena; znano je samo to, da so obstajala. Del njihove tradicije je bila tudi umetnost prerokovanja, ki so jo Etruščani prenašali iz roda v rod, v glavnem med družinami, ki so pripadale višjim družbenim slojem.

Etruščani so znanja, povezana s prerokovanjem in razumevanjem božanskega načrta, pridobivali v posebnih šolah. Zaradi te veščine so kasneje Etruščani uživali veliko priljubljenost v rimski družbi, nekateri pa so imeli tudi svoje uradne rezidence v samem Rimu. Obstajajo zgodovinski dokumenti o številnih znamenitih Rimljanih, ki so v krogu svojih znancev in sodelavcev imeli kakšnega Etruščana, poznavalca umetnosti prerokovanja.

Na osnovi zapisanih podatkov o opravljanju teh obredov lahko zaključimo, da je bilo prerokovanje razdeljeno, kot sledi:

1. preučevanje jeter žrtvovanih živali (haruspicia),

2. preučevanje strel (Seneka govori o obstoju knjig Libri fulgurales),

3. preučevanje leta ptic (auspicia),

4. preučevanje neobičajnih pojavov (ostenaria).

Etruščani, ki so poznali umetnost t. i. haruspicije, niso bili nikoli pripadniki uradne rimske religije niti niso pripadali kakšnemu svečeniškemu redu. Niso bili “sacerdotes publici populi romani” (javni svečeniki rimskega naroda), vendar pa so v posebnih primerih v interesu vse države in ko sam senat ni mogel enotno odločiti, kaj bi bilo treba storiti, pripeljali preroka iz Etrurije.

Vedeževalci so ob kriznih trenutkih pojasnjevali znake, poslane od boga, in skušali ugotoviti izhod iz njih. Njihove zaključke je ustno predajal Senatu najstarejši med njimi. Ob nekaterih priložnostih, na primer med vojno s Kartagino leta 207 pr. n. št., so se združevali z ostalim rimskim svečeništvom, pontificiji, decemviri in vestalkami ter skupaj sprejemali odločitve.

Avgur, ki je bral znamenja iz letov ptic ali haruspik, je bil pripadnik rimskih legij, ki je pomagal svečeniku in sodeloval pri odločanju. Znano je na primer, da sta bila vedeževalec Postumij, ki je spremljal Sulo, kot tudi etruščanski vedeževalec Spurin kasneje cesarjeva svetovalca. Pomemben vir je Ciceronovo delo Libri Teologici, v katerem natančno opisuje verske obrede, prerokovanja in drugo. Pri preučevanju najstarejših religijskih pogledov Rimljanov je Ciceron našel podobnosti z moralnimi zapovedmi pitagorejske in stoične filozofije. Plutarh v svojih življenjepisih znamenitih Rimljanov prav tako omenja nekatere elemente, ki nam lahko pomagajo pri rekonstrukciji tega pozabljenega znanja.

Dojemanje sveta

Po etruščanskem pojmovanju je celotno vesolje svetišče v treh nadstropjih: nebeško svetišče, zemeljsko svetišče in podzemno svetišče. Ti trije svetovi so povezani in vse, kar se dogaja v enem izmed njih, se odraža na vseh ravneh vesolja. Zato obstaja tudi zveza med položajem in premiki nebesnih teles in stanjem človeštva v določenem trenutku.

Haruspicija

Za preučevanje tega principa vpliva nebeškega na zemeljsko dogajanje je posebej pomembnen vir nenavaden bronasti model jeter, ki so ga našli leta 1877 v bližini Piacenze in ki je danes shranjen v muzeju tega mesta. Ta bronasti model jeter predstavlja edinstven dokument o etruščanskem prerokovanju, ki so ga uporabljali kot priročnik za poučevanje bodočih haruspikov. Na zgornji strani bronastega modela jeter se nahaja 40 imen bogov, razvrščenih v 16 “hiš”. Plinij starejši govori o tem, kako so Etruščani delili nebo na štiri dele, vsakega od njih pa še na štiri.

Razpored napisov z imeni bogov na površini modela je odražal princip analogije, kajti Etruščani so na isti način razdelili dele neba. Velik pomen pri prerokovanju je imela orientacija. Ves nebeški obok, ki se s svojimi robovi naslanja na obzorje, je predstavljal svetišče – templum (pri latinskih avtorjih je ta beseda označevala nebeški obok). Etruščanska božanstva so razporejena znotraj te hemisfere, pri čemer so upoštevali razdelitev neba s pomočjo linij sever-jug in vzhod-zahod. Taka razdelitev je razvidna tudi iz omenjenega modela jeter. Voljo bogov so razbirali iz anatomske strukture jeter, anomalij ali kateregakoli drugega nenavadnega znaka, in sicer po analogiji, ki pravi, da ima vse, kar se dogaja na nebu, svoj odraz na zemlji.

Ni treba prav posebej poudarjati, da je bila ta umetnost izredno kompleksna in je obsegala široko znanje religije, teologije, anatomije, biologije in mnogih drugih znanosti, za katere so bila potrebna dolga leta učenja, kajti vedeževalec ni imel pravice, da se zmoti.

Strele

Pri številnih starih ljudstvih so vrhovna božanstva panteona imela strelo kot glavni atribut (Zevs pri Grkih, Jupiter pri Rimljanih, Ilija Gromovnik pri Slovanih, Tinij pri Etruščanih in podobno). Grmenje in strele so pojmovali kot božanski glas, kajti predstavljali so eno od oblik komunikacije med nebom in zemljo. Vsakemu od prej omenjenih 16 predelov neba je vladalo po eno božanstvo. Delili so jih na “tista, ki lahko pošiljajo strele”, in na “tista, ki jih ne morejo”. Bilo je devet božanstev gromovnikov, med katerimi je posebno pomembno mesto zavzemal Tinij. Seneka je podal naslednjo klasifikacijo strel, pri čemer se je opiral na starodavno učenje:

– tista, ki prodira,

– tista, ki ruši,

– tista, ki sežiga.

Svečeniki so vsak udarec strele preučevali po naslednjem razporedu: prostor, čas, smer, naravo in moč strele. Vsaka strela je prinašala očiščenje. Prostor, na katerega je udarila strela, so Rimljani imenovali puteae (udarec strele). Tega so prav posebej ogradili, saj je veljal za svetega.

Avspicija

Ta obred tako kot tudi ostali temelji na orientaciji v prostoru. Drog, postavljen navpično na zemljo, je služil za obredno orientacijo. Senca, ki jo je metal v času sončnega vzhoda, je kazala smer vzhod – zahod, navpično nad njo pa so določali smer sever-jug.

Za določanje templuma, to je dela neba, ki ustreza tistemu delu zemlje, na katerem se odvija opazovanje, so uporabljali lituus – palico brez vej z zvitim vrhom. Po izročilu je Romul med ustanavljanjem Rima opravil starodavni etruščanski obred, v katerem je uporabil lituus. Z zamahi te palice je svečenik nebo razdelil na 16 “hiš”, te pa so pripadale določenim božanstvom. Vzhod je bil navadno zaželena, zahod pa nezaželena stran sveta.

Čeprav je bilo v času Etruščanov to učenje veliko kompleksnejše, so se Rimljani v kasnejšem obdobju omejili le na to, da so na določeno vprašanje dobili odgovor “da” ali “ne”, in sicer glede na to, s katerega dela neba so priletele ptice. Svečenik je položil desno roko na glavo človeka, na katerega se je določen obred neposredno nanašal, in čakal na znamenje. Plutarh opisuje ta obred v življenjepisu Nume Pompilija, ki ni hotel stopiti na prestol, dokler ni izvedel volje bogov. Enak obred izpričuje Plutarh v Romulovem življenjepisu, ko so odločali, kateri od bratov, Romul ali Rem, ima pravico ustanoviti mesto.

Prerokovanje po letu ptic

Ko so Numi prinesli znake kraljevskega dostojanstva, je zahteval, da ta izbor potrdijo tudi bogovi. V spremstvu Avgura in svečenika se je povzpel na Kapitol, ki so ga Rimljani takrat imenovali Terapejski grič. Tedaj je prvi med Avguri posedel Numo na kamen in ga obrnil z obrazom, ki je bil proti jugu zastrt. Avgur ga je posedel na svojo levo stran, v levi roki pa je držal zakrivljeno leseno palico brez grč, imenovano lituus. Nato je vizualno razdelil nebo na vzhod in zahod, označil južno stran kot desno, severno pa kot levo. Usmeril je pogled v najbolj oddaljeno točko neba kot prostor, na katerega se obrača. Lituus je premestil v levo roko, položil desno roko na Numino glavo in molil na sledeči način: “Oče Jupiter, če je želja neba, da ta Numa Pompilij, katerega glavo držim, postane kralj Rima, nam to pokaži s svojim znamenjem v mejah področja, ki sem ga označil”. Molk, ki je vladal na Forumu v pričakovanju znamenja, je bil nenavaden za tolikšno množico. Ptice so se pojavile v zaznamovanem prostoru in se obrnile na desno.

Livij, Zgodovina Rima

Nenavadni pojavi

Med veščinami etruščanskih svečenikov je posebno mesto zavzemala sposobnost razlaganja nenavadnih pojavov. Po istih, prej navedenih principih, je vsak dogodek, ki je na nek način odstopal od naravnega, predstavljal “alarm”, ki opozarja, da je ravnotežje med nebom in zemljo porušeno. Velika deževja, suše, nerodovitna leta, velika smrtnost, epidemije pa tudi rojevanje degeneriranih živali so bili znak za preplah. Etruščani in kasneje tudi Rimljani, so se spraševali, zakaj se to dogaja, koliko so sami prispevali k tem spremembam in na kakšen način lahko popravijo napake.

V rimski zgodovini je tako zapisano, da so se decemviri, ki so se po odloku senata morali posvetovati s Sibilskimi knjigami, za to delo pripravljali z osemdnevnim postom, obrednim očiščevanjem in odrekanjem vsake vrste. Pri tem so se jim pogosto pridružili tudi ostali Rimljani.

Prerokovanje se je v Rimu začelo z rimskimi kralji etruščanskega izvora, se obdržalo v času Republike, v obdobju Cesarstva pa je postalo že masovni pojav. V takšni ali drugačni obliki se je ta umetnost obdržala celo do časa Justinjana, po razdelitvi Cesarstva pa je imela pomemben vpliv na Bizanc.

Umetnost prerokovanja nas uči, da niti en dogodek ni izločen iz konteksta celote, znotraj katere se je zgodil, in da obstaja globoka povezanost, razlog in smisel vsega, kar obstaja.[/vc_column_text][/vc_column][/vc_row]