Pozabljena simbolika božičnega drevesca
Zimzeleno drevo – simbol nesmrtnosti
Listje dreves spreminja svoje barve, odpada in se vrača k materi Zemlji. Nekatere rastline umirajo, druge se borijo za svoj obstoj – če jim bo uspelo, bosta spomladi iz njih zopet v vsej svoji polnosti zaveli življenjska moč in lepota … Vendar je za sedaj njihovo življenje še na kocki. Potihoma se prikrade zima s svojim snegom in ledom … “Zli duhovi” so prinesli mraz in “pomorili” rastlinski svet. Toda obstaja tudi nekaj, kar časovnim ciklusom ne podleže …
Za mnoga ljudstva je jesen simbolizirala umiranje. V naravi le zimzeleni ob nastopu zime ohranjajo svojo vitalnost in lepoto, zato so jih na primer starogermanska plemena častila kot simbol nesmrtnosti.
Korenine božičnega drevesca
Izvor božičnega drevesca sega prav neverjetno daleč v zgodovino. Poleg Germanov so zimzelena drevesca namreč častile tudi druge kulture že davno pred krščanstvom, s katerim danes povezujemo to tradicijo.
Egipčani so ob zimskem solsticiju – najkrajšem dnevu v letu – v domove prinesli zelene liste datljevca, ki so simbolizirali zmago življenja nad smrtjo – zmago svetlobe nad temo, saj se po solsticiju dan zopet začne daljšati in premagovati noč.
Tudi stari Rimljani so praznovali solsticij, in sicer na festivalu, imenovanem saturnalije, ki je bil posvečen Saturnu, bogu časa in izobilja. Pri obredih tega festivala so tudi oni uporabljali zimzelene veje. Skandinavska plemena naj bi se poklanjala prav jelki. Omelo, ki prav tako spada med naše tradicionalno božično okrasje, v njihovi mitologiji povezujejo z najprijaznejšim med bogovi, bogom svetlobe, veselja in sprave, ki so ga imenovali Balder.
Na Britanskem otočju so druidi, keltski svečeniki, med zimskim solsticijem uporabljali zimzelene pri skrivnostnih obredih. Omela in sveto drevesce sta bila tako kot pri Germanih tudi za Kelte simbola večnega življenja. Zimzelene veje pa so obesili nad vrata, da bi tam odganjale zle duhove in jim preprečile vstop v domovanje.
V srednjem veku so Germani in Skandinavci postavljali zimzelena drevesca v svoje domove tudi zato, ker so simbolizirala upanje na prihod pomladi.
So okraski zgolj naključni?
Ne, kajti tudi oni imajo svojo simboliko. Prvi okraski na drevescu so bila rdeča jabolka – z njimi je božično drevo simboliziralo rajsko drevo. Nato so jih ljudje začeli okraševati še z raznovrstnimi okraski, ki so ponazarjali darove stvarstva – darove polj in sadovnjakov, gozdov in morja.
Tradicijo okraševanja dreves ob nastopu božiča naj bi vpeljal Martin Luter. Legenda pravi, da se je nekega božičnega večera sprehajal po zasneženem gozdu, ko ga je skupinica majcenih zimzelenih dreves popolnoma prevzela s svojo lepoto. Veje, ki so bile pokrite s snegom, so se čarobno svetlikale v mesečini. Ko je prišel domov, je postavil drevesce kar v hišo, da bi čudovito doživetje lahko delil s svojimi otroki. Nato pa ga je še okrasil s svečami, ki so simbolizirale zvezdno nebo.
Sveče na drevescu namreč predstavljajo odsev zvezdnih luči, ki so odraz božanskih luči. Tudi zvončkov na smrečico ne obešamo kar tako, kajti zvonovi kličejo “izgubljene ovčice”, ki so skrenile s svoje prave poti.
Kaj pa trakovi in pentlje, ki prav tako krasijo naše smrečice, sploh pa darila, ki si jih poklanjamo med seboj? Vse to simbolizira, kako močno bi vsi mi morali biti med seboj povezani! Tudi adventni venec je s svojo okroglo obliko – krog predstavlja neskončnost – simbol večne in neskončne ljubezni ter povezave med ljudmi.
In zakaj je naše božično drevo ravno jelka in ne kak drug iglavec? Morda se vzrok skriva v njeni obliki – jelka se namreč, bolj kot katero koli drugo drevo, odločno vzpenja proti nebu. Je simbol potovanja k izvoru, zvezdi, ki se blešči na vrhu jelke in simbolizira cilj naše poti, kraj miru.
Vsi verjetno vsako leto postavimo drevesce, a se ne sprašujemo čemu – to je vendar tradicija! Morda pa letos ne bo popolnoma enako kot doslej, saj bo poznavanje njegove stare in globoke simbolike v naš dom morebiti vneslo za odtenek drugačnega božičnega duha …