Poletje, priložnost za dušo
Poletje je pred vrati in ponovno doživljamo ciklične procese narave. Nedvomno je bolj kot trganje listov v naših rokovnikih in štetje dni, ki skoraj neopazno polzijo mimo, pomembno to, da se zavedamo vsakega trenutka, ki ga živimo.
Poletje je prav posebno obdobje. Toda poezija, tradicija, reklame in splošno razširjene ideje so v veliki meri prispevale k temu, da je ta letni čas izgubil velik del svojega globljega pomena.
Danes po navadi na poletje gledamo kot na obdobje “počitka”; vendar so te počitnice vse kaj drugega kot počivanje. Dejansko gre za to, da počiva duša, naše telo pa je čim bolj aktivno. Podobe v časopisih, kinu in na reklamnih panojih nam kažejo poletje, polno kopalk, poživljajočih in eksotičnih pijač, psihadelične glasbe in las, ki plapolajo v vetru, neprestano zabavo in pomanjkanje resnosti.
Na drugih, nekoliko subtilnejših ravneh pa je poletje čas “upravičenega počitka” in prispodoba “polnosti”. Sadež, ki dozori poleti, je kot zrel in resen človek, ki počiva po napornih opravilih v preostalem delu leta.
In danes se mi, majhni delci, ki jih premetava veter trenutnih užitkov in modnih muh, sprašujemo: So letni časi zgolj naključna razdelitev leta ali pa je v teh ciklusih nekaj globljega, tj. dejanska govorica narave?
Osebno se bolj nagibam k tej drugi možnosti. Če vse okoli nas živi narava; če smo mi kot del te narave tudi znotraj ciklusov življenja in smrti, bolezni in zdravja, mladosti in starosti, mar ni potem tudi čas, ki se izraža skozi poletje, jesen, zimo in pomlad, prispodoba za življenje narave same?
Poletje je prispodoba zrelosti, dovršenega in izpolnjenega življenja. Ta letni čas nas z igro skritih povezav, ki ji je težko ubežati, spodbuja, da se tako počutimo tudi sami.
Ne bežimo pred vplivom in močjo narave. Raje skušajmo začutiti zrelost, izpolnjenost, naužijmo se sonca in napolnimo se z energijo – poskusimo preživeti to poletje na inteligenten način. Ni le telo tisto, ki mora počivati; ni le telo tisto, ki mora začutiti to polnost poletja. Dopustimo, da ga doživi tudi naš “notranji človek” in si odpočije od vsakodnevnih težav.
Počitka ne predstavljajo niti glasba, niti pijača, niti nova kopalna moda, niti bližina morja ali gora (čeprav marsikaj od naštetega lahko pomaga). Počitek, tisti notranji, predstavlja sprememba dejavnosti.
Če smo se vse mesece upogibali pod rutinskimi in mehanskimi vsakodnevnimi opravili, si od njih odpočijmo z drugačno vrsto kreativnosti – z drugačno literaturo, drugačnimi pogovori, drugačnim urnikom in z ubiranjem drugačnih poti.
Če je skozi mnoge mesece vsakodnevna rutina našo zavest priklepala na telo, poživimo dušo s poletno energijo. To je pravi trenutek, da ponovno obudimo stara vprašanja: Kdo sem, od kod prihajam, kam grem? Odgovori so v zreli jasnosti poletja, medtem ko jih v temačni tišini zime ne moremo videti.
Zakon neprestanega delovanja je zakoreninjen v človeku. Zato je nesmiselno sanjariti o sanjskem oddihu, na katerem ne bi počeli popolnoma ničesar – kajti nikoli ne moremo biti popolnoma neaktivni. Če ne delamo z rokami, delajo naši možgani; in če ne razmišljamo, dela naša psiha; V vsakem primeru nas eno ali drugo “nadleguje”.
Da bi si odpočili, se moramo najprej utruditi. Da bi prenehali iskati, moramo najprej najti. Ali smo se morda vsi utrudili od iskanja nas samih? Mar ni poletje ravno pravi trenutek, da spremenimo naše delovanje in ga usmerimo v iskanje zrelosti, ki jo s seboj prinaša poletje in ki se pri ljudeh imenuje evolucija?
