“Odgovornost človeka je nekaj strašnega, vendar obenem tudi čudovitega! Naravnost zastrašujoče je, da sem v vsakem trenutku odgovoren za drugega, da je vsaka odločitev – od najmanjše do največje – odločitev “na veke vekov” in da v vsakem trenutku izkoristim ali zapravim priložnost. Vsak trenutek prinaša tisoče možnosti, vendar lahko izberem samo eno – toda s tem vse ostale obsodim na neobstoj, prav tako “na veke vekov”. Vendar je čudovito tudi spoznanje, da je moja lastna prihodnost ter prihodnost stvari in ljudi okoli mene v vsakem trenutku odvisna od moje odločitve, naj bodo možnosti še tako majhne. To, kar uresničim v tem trenutku in to, kar prikličem v življenje, iztrgam v resničnost in obvarujem pred minljivostjo.”

Frankl, Zdravnik in duša:
osnove logoterapije in bivanjske analize

Življenje, polno preizkušenj

Viktor Emil Frankl se je rodil 26. marca leta 1905 nedaleč od dunajskega Praterja kot drugi od treh otrok. Tedaj še nihče ni slutil, kakšno neizmerno trpljenje bo moral prestati v koncentracijskih taboriščih. In prav tako se nikomur niti sanjalo ni, da bo tisočim ljudem ponovno vrnil smisel in veselje do življenja.

Frankl je študiral medicino in se obenem intenzivno posvečal psihologiji in psihoterapiji. Imel je osebne stike z Alfredom Adlerjem in Sigmundom Freudom, vendar se je kmalu oddaljil od njune smeri in utemeljil t. i. tretjo dunajsko šolo psihoterapije oziroma logoterapijo.

Leta 1942 je bil zaradi svojega židovskega izvora deportiran v koncentracijsko taborišče Theresienstadt Skupaj je preživel štiri taborišča smrti, dokler ga naposled niso osvobodili iz Türkheima. Tedaj je tehtal le 38 kilogramov, v nacističnem režimu pa je izgubil svoje starše, brata, ženo in večino svojih prijateljev. Ko se je vrnil na Dunaj, se je znašel dobesedno pred Ničem. Toda namesto da bi obupal, se je v njem prebudila neizmerna volja po življenju, nepremagljiva želja, da bi trpljenje, ki ga je izkusil, transformiral. Njegovo trpljenje je tako postalo gonilo, da bi pomagal drugim.

Kdo je bil Viktor Frankl, ki je že med svojim življenjem postal mit? Slavo je požel po celem svetu, saj je milijonom ljudem vzbudil upanje v družbi brez smisla. Zdi se, da je Frankl črpal iz globin svojega spoznanja, ki ni bilo zgolj teoretično, temveč plod njegovih življenjskih izkušenj – kajti sam je šel skozi pekel, vendar pa je našel tudi pot do luči.

Sodobna družba in pomanjkanje smisla

Viktorju Franklu je bilo vedno jasno, da o vrednotah ne moremo učiti, temveč jih moramo živeti. Zelo hitro je prepoznal pasti družbe izobilja, v kateri vse manj ljudi ve, zakaj bi morali živeti ali zakaj bi lahko živeli. Frankla je zelo skrbelo predvsem veliko število samomorov po koncu druge svetovne vojne, kar je bilo povezano s človekovo nezmožnostjo, da bi svojemu življenju dal globlji smisel. Pomembno je, da si posameznik postavi vprašanje po smislu življenja, kar je tudi odraz njegove osebne zrelosti in poguma, da ne prevzame že “prežvečenih” in površinskih mnenj. Treba je še poudariti, da se vprašanje o smislu življenja ne pojavlja le v družbi izobilja, temveč predvsem takrat, ko nam je težko.

Frankl je zavračal Maslowo piramido, ki voljo do smisla prišteva k višjim potrebam. Te naj bi po Maslowu nastopile šele tedaj, ko smo zadostili nižjim potrebam (po hrani, obleki itn.).

V koncentracijskem taborišču je Frankl spoznal, da vprašanje o smislu življenja najpogosteje nastopi ravno v najtežjih situacijah. V taboriščih so tako strašanska mučenja preživeli le tisti, ki so lahko v vsem neizmernem trpljenju videli smisel. Ali kot je zapisal Nietzsche: “Kdor ve, zakaj živi, zna prenesti skoraj vsak kako.”

Kako to, da je za človeka tako težko svoje življenje resnično in dejansko napolniti s smislom? Po Franklovem prepričanju je z ene strani kriva družba, ki ne more ali ne želi izpolniti najbolj temeljne potrebe človeka – tj. odgovor na smisel življenja. Materialistično-nihilistična znanost je namreč človeka omejila na “biorobota”. S tem ga ni le oropala vsakršne duhovne komponente, temveč tudi možnosti, da svojemu življenju dodeli nadčasni smisel.

Frankl je na človeka gledal kot na bitje, ki je razpeto med nebo in zemljo, kar pomeni, da ni kot žival, ki ji nagoni natančno povedo, kako mora ravnati. Vendar pa danes nima niti tradicije, ki bi mu dajala usmeritev in predstavljala njegovo oporišče. Tako je človek poklican, da prevzame odgovornost in se poda na pot iskanja smisla, kar je obenem tudi velika priložnost.

Tri poti do smisla

Frankl je zapisal, da se pred človekom odpirajo tri “glavne poti” k smislu. Pri prvi poti lahko najdemo smisel šele takrat, ko aktivno ustvarjamo. To pomeni, da ne živimo samo zase, ampak prispevamo tudi k družbi, katere del smo. Če pa človek vidi samo sebe in živi samo zase, zboli. Veliko prostega časa, ki ga ima na voljo v družbi izobilja, namreč ne pomeni samo priložnosti, temveč tudi odgovornost. Zato je Frankl poudarjal: “Dejansko je svoboda le del resnice. Svoboda je namreč samo negativni vidik nekega pojava, medtem ko je njegov pozitivni vidik odgovornost. Svoboda se lahko sprevrže v samovoljnost, če posameznik ne živi odgovorno. Zato menim, da bi morali poleg kipa svobode na vzhodni obali postaviti tudi kip odgovornosti na zahodni obali.” (iz Franklovega predavanja ob podelitvi njegovega častnega doktorata)

Druga pot je doživljanje, pri čemer Franklova opredelitev presega zgolj čutne užitke in kot najvišjo obliko doživljanja izpostavi ljubezen. Tudi pri ljubezni človek presega samega sebe, premaga svoj egoizem in egocentrizem. Pripravljen je biti tu za drugega, ga doživeti v vsej njegovi enkratnosti in neponovljivosti ter svoje potrebe v skupnem sožitju z ravni “jaz” dvigniti na raven “mi” ali “midva”. Frankl je ta pojav poimenoval “samopreseganje človekovega obstoja”. Ob tem je še dodal: “S tem mislim na temeljno antropološko dejstvo, da človek vedno skuša presegati sebe tako, da se usmeri na nekoga ali na nekaj, kar ni on sam. Človek se lahko uresniči samo tako, da se presega – torej v službi nečesa ali pa v ljubezni do nekoga drugega.” (Frankl, Antropološke osnove psihoterapije)

Pri tretji poti se je Frankl dotaknil teme človeškega trpljenja. Kajti človek si mora ravno v situacijah, v katerih ne more niti aktivno ustvarjati niti doživljati, ampak se mora soočati z velikimi pretresi usode, zaradi katerih ostaja nemočen, prizadevati, da bi odkril smisel življenja. Vendar pa življenje človeku ne postreže s smislom tako zlahka, temveč si mora človek smisel življenja pridobiti. Človek se mora vsak trenutek zavedati, da sicer ne more vplivati na okoliščine, ima pa toliko svobode, da lahko do njih zavzame stališče.

Zakaj je za nekoga neka situacija prava katastrofa, medtem ko nekdo drug isto situacijo sprejme popolnoma mirno? Razlika je v osebnem stališču.Vsak trenutek namreč ustvarjamo svojo lastno resničnost in niso okoliščine tiste, ki nas silijo v nekaj, temveč je od našega stališča odvisno, ali živimo v peklu, ki smo si ga ustvarili sami, ali pa v raju.

Primer iz prakse

Primer iz Franklove prakse nam bo morda razjasnil, kako lahko sprememba stališča vse spremeni. K Franklu je prišel znanec, ki je bil na robu obupa zaradi smrti svoje žene. Izgubil je veselje do življenja in nič več ga ni moglo razveseliti. Frankl mu je zastavil naslednje vprašanje: “Kaj bi se zgodilo, če najprej ne bi umrla tvoja žena, temveč ti?”
Moški je odgovoril: “To bi bilo nepredstavljivo! To bi jo zlomilo.”
Viktor Frankl je na to odvrnil: “Vidiš, s tem ko je umrla pred tabo, si ji prihranil ravno to.”

Tako je lahko moški začel gledati na svoje trpljenje kot na žrtev, ki jo je prihranil svoji ljubljeni ženi. Moč, ki jo je nosil ta globoki smisel, mu je omogočila, da je lahko ponovno zaživel. Posameznik je tako poklican, da se poda na iskanje svojega življenjskega smisla. To pomeni, da se ne smemo vprašati – le kaj še lahko pričakujemo od življenja, temveč predvsem kaj življenje pričakuje od nas. “Vsaka situacija je klic, ki mu moramo prisluhniti, ki ga moramo uresničiti.”

Življenje nam kot velik učitelj vedno znova zastavlja vprašanja.Vendar je od posameznika odvisno, ali bo zase in za določeno situacijo našel ustrezen odgovor. Kako lahko odgovori? Tako da sprejme odgovornost. Odgovornost za lastno življenje in za skupnost, v kateri živi. Tako, da vedno znova presega svoje meje in jih pri vsaki preizkušnji usode potisne malo dlje. Tako, da verjame v svoje zmožnosti in ne dopusti, da bi meje postale omejitve. Frankla, ki je bil goreč hribolazec in je skoraj vse do 80. leta lahko premagoval III. težavnostno stopnjo, so nekoč vprašali, kaj ga je kljub njegovemu zelo velikemu strahu pred višino gnalo k plezanju. Odvrnil je: “Odkrito rečeno – strah pred tem. Toda ali to pomeni, da mora človek tudi vse opustiti? Ali človek ne more biti močnejši od svojega strahu? Tako sem se tudi jaz, ko me je bilo strah plezanja, vprašal – kdo je močnejši, jaz ali strahopetec v meni? Saj se mu lahko tudi zoperstavim. Saj je vendar tudi nekaj v človeku …. moč duha, ki kljubuje strahovom in šibkostim duše.”

Tudi mi imejmo pogum, da se soočimo z lastnimi strahovi. Vsak dan skušajmo postati malo močnejši in iz življenjskih preizkušenj priti malo bolj očiščeni – kajti navsezadnje smo zato tudi tukaj!

Avtor: Alexander Szalay