Plotinov čas se je ujemal z začetkom propada antične civilizacije in z oblikovanjem mladega krščanstva. V velikem Rimskem cesarstvu je vse bolj pojenjal prvotni notranji impulz, zato je prihajalo do duhovnih vrenj in nastanka številnih ločin. Misterijski centri znanja, ki so nekoč predstavljali gonilo antične kulture, so začeli propadati, politika in religija pa sta se vse bolj odmikali od etike. Prihajalo je do propada vrednot in kulture stare civilizacije, novih pa še ni bilo na obzorju. V takšnem dekadentnem Rimu je Plotin ustanovil novoplatonsko šolo, v kateri je vse svoje življenje posvetil učenju in prenosu znanja.

Plotinovo življenje

O njegovem življenju je znano nekaj malega iz Porfirijevega življenjepisa. Rodil se je v Likopolisu v Egiptu okrog leta 205. O njegovi mladosti ne vemo ničesar, ker ni želel govoriti o svojem poreklu. Prvič ga zasledimo v Aleksandriji, ko je imel 28 let. V tem času se v Aleksandriji srečujejo filozofija in različna učenja Vzhoda in Zahoda. Plotin je poslušal različna predavanja v želji, da najde pravega učitelja, ki bi mu odkril smisel življenja. Doživljal je razočaranja, dokler ni spoznal pristaniškega delavca Amonija Sakasa. Med poslušanjem njegovega govora si je rekel: »To je človek, ki sem ga iskal«.

Amonija Sakasa so klicali Theodidaktos – od Boga poučen, ker pravijo, da je odgovore na globoka filozofska vprašanja dobival skozi sanje in vizije. Okrog sebe je zbral peščico učencev, ki so pot do njega našli z vztrajnim iskanjem, s predanostjo in pripravljenostjo, da vse podredijo pridobivanju znanja. V njegovi šoli so preučevali in primerjali filozofije in religije vseh ljudstev, od Platona, Pitagore, Orfeja pa do vedskih, zoroastrskih, budističnih in drugih učenj. Ta eklektični pristop ni pomenil vzeti od vsakega učenja nekaj in to sestaviti v določeno obliko, ampak skozi njihovo preučevanje najti bistvo vsakega od njih, prodreti pod površino in najti skupno bistvo, ki jih povezuje.

Amonij je učil, da je izvor vseh religij isti, da vse veje izhajajo iz istega stebla in kot najvišji cilj postavil vzpostavitev univerzalnega bratstva. Svoje učenje je prenašal ustno. Učenci so prisegli, da njegovega učenja ne bodo zapisali. Njegovi najbolj znani učenci so bili Klement Aleksandrijski, Origen in Plotin.

Plotin je pri Sakasu preživel enajst let. Želel si je odpotovati v Indijo in Perzijo, da bi bolje spoznal filozofijo, zato se je pridružil bojnemu pohodu cesarja Gordijana III. proti Perzijcem. Po neuspelem pohodu, v katerem je cesar ubit, se Plotin vrne v Antiohijo (mesto Antakya v današnji Turčiji) in od tod v Rim, kjer se naseli. Tu ustanovi podobno šolo kot Amonij in prične s filozofskimi predavanji, ki temeljijo na Platonovem učenju. Predavanja so podobna prijateljskemu pogovoru in obiskujejo jih mnogi ugledni Rimljani. Zaradi svoje pravičnosti in blagosti je užival velik ugled. Pogosto je bil obkrožen z otroki, ki so mu jih zaupali v varstvo meščani. Njegov najboljši učenec Sirijec Porfirij poroča, da je izžareval moralno čistost, dobroto in blagost in ni nikoli govoril o sebi. Ni dovolil, da bi se v javnosti pojavila njegova slika in zanemarjal skrb za lastno telo.

Ko mu je bilo šestdeset let, je poskušal s pomočjo cesarja Galiena v Kampaniji ustanoviti filozofsko mesto Platonopolis, ki naj bi bilo uresničitev ideje pravične države, o kateri je govoril Platon. A cesarjeva smrt mu to prepreči. Kmalu zatem se je Plotin zaradi bolezni (neka oblika gobavosti) umaknil na posest svojega prijatelja v Kampaniji, kjer je leta 270 umrl.

Ob njem je bil njegov učenec in zdravnik Eustohij, ki mu je namenil svoje zadnje besede: »Poskušaj Boga v sebi povzdigniti do tistega božanskega, ki je v vsem.«

Eneade

Delo z učenci ga je pripravilo do tega, da je začel svoja predavanja, vprašanja svojih učencev in odgovore zapisovati. Njegovi zapisi niso sistematični in tudi pojasnitve niso izčrpne. Njegov učenec Porfirij jih je tematsko povezal v šest skupin po devet spisov. Verjel je, da je skladnost med šest in devet popolna. Izdal jih je trideset let po Plotinovi smrti.

Znanje in izkušnje neoplatonske šole v Aleksandriji so tako zbrani v Eneadah ( beseda Eneada v grščini pomeni devet).

Plotinovo učenje

Plotin uči o obstoju Enega, iz katerega izhaja kozmična triada. Emanacijo opisuje kot

»Žarčenje, ki prihaja iz njega, ki miruje, kot sončni žarek, ki ga obkroža. Žarčenje, ki se večno rojeva iz njega, ki miruje.«

Prva stvaritev Enega je Duh ( NOUS). Razumemo ga lahko kot potencial vsega, kar lahko nastane, sintezo vseh moči, latentni Univerzum.

Iz prvega principa triade, Nousa ali Duha, je nastal drugi princip – Duša sveta, ki ima moč ustvarjanja. Duša sveta v materijo vtiskuje slike, ki jih dobiva od Duha, rezultat tega pa je tretji princip triade – Kreacija manifestiranega Univerzuma.

Eno

Eno, Dobro ali Tisto so imena za nekaj, kar je prvo, koren vsega vidnega in nevidnega, neomejenega v prostoru in času. V Eneadah se Eno velikokrat imenuje Bog. Človek ne more z razumom razumeti Enega zaradi miselne omejenosti. Da bi lahko razumeli Eno, mu moramo biti podobni, saj se, kot pravi Plotin, podobno spoznava s podobnim. Kako postati podoben Enemu? Duša ga lahko spozna tako, da se združi z njim.

Lahko se vprašamo: »Kaj je Dobro?« Plotin pravi: »To je tisto, od česar je vse odvisno in k čemur težijo vsa bitja, ker je to njihovo bistvo in ker to potrebujejo. Njemu nič ne manjka, je sam sebi zadosten, ker ne rabi ničesar, je merilo vsega in meja, kajti iz njega izhaja um in /…/ duša in življenje in delovanje z umom.

Eno je prvi vzrok, h kateremu težijo vsa bitja kot k svojemu dobremu. Iz Enega je vse nastalo, a Tisto ni nič od tega. Tisto je neskončno po moči, ne po velikosti. Enega si ne smemo zamišljati kot nekaj slabega, kot nekaj, kar je ločeno od nas, ker je Tisto prisotno v nas in okrog nas. Eno lahko prikažemo kot središče kroga, iz katerega potekajo vsi polmeri.

Duhovni plan – nous

Duh, Um ali Nous pripada intelegiblinemu delu narave. Človek lahko svet idej spozna s svojim umom ali duhom. Na ta način lahko pride do enega Uma, ki je izvor vseh umov. Ta je večen, negiben in miren in osvetljuje dušo. Tako postane duša razumna. Um se nikoli ne spreminja. Kaj bi mu sprememba, če mu je dobro? Spreminjati se mora smo nepopolno, vse dokler ne postane popolno.

Plotin pravi, da moramo gledati »gor« in se truditi doseči Um, ki je naš kralj. Človeški um lahko vidi svojega »očeta« in mu skuša biti čim bolj podoben. Plotin nam pravi: »Vsako posamezno stvar je treba oceniti z določenim čutilom: nekaj z očmi, drugo z ušesi itd. Treba je verjeti, da je tudi z umom moč nekaj videti … «Ko delujemo v skladu z njim, vidimo stvari jasneje, spoznamo sebe in svet okrog nas. Takrat padajo tančice in resničnost vidimo v vsej svoji veličini. Ne smemo čakati, da »pride« um sam k nam ali da tančice padejo same od sebe. Pri odkrivanju moramo biti aktivni in se podati v avanturo odkrivanja samega sebe.

Duša

Duša se giblje okrog uma, ta jo naredi razumno. Duša ima dva dela: višjo dušo, ki je usmerjena k umu, in nižjo, ki je usmerjena k telesu, k temu, kar je prehodno in minljivo. Višja duša je vez med čutnim in nadčutnim svetom. Je kot ogledalo, ki odseva tisto, k čemur je obrnjena, in mora biti mirna in čista, da se odsev ne bi popačil in odseval česa drugega. Če se duša obrne proti umu, postane podobna božanskemu. Takrat se lahko spominja svojih neosvetljenih delov. Lepa duša lahko s svojimi očmi vidi lepote, ki jih ne more videti s čutili. Ljudje mislijo, da tisto, česar ne morejo zaznati s čutili, ne obstaja, saj so za razumevanje višje resničnosti potrebna subtilnejša orodja.

Dušo, ki je združena s telesom, Plotin imenuje slaba duša. Ta je pogosto nemirna ter polna strahu in zavisti. Stalno je osredotočena na zunanjost, zato njene zaznave niso jasne. Duša se seli iz telesa v telo, dokler ne postane čista in se združi z izvorom. Vsaka duša ima mesto, ki si ga zasluži. Pri tem gledamo tudi prejšnja življenja. Plotin pravi: »Ne smemo zanemariti sprejetega mišljenja, da ne upoštevamo samo sedanjega življenja, temveč tudi predhodne kroge rojevanja in tudi prihodnost. Na tej osnovi se nato določa vrednost duš in spremeni njihovo usodo. Tisti, ki so bili prej gospodarji, postanejo sužnji, ker je to za njih koristno.«

Zaradi tega se ne smemo pritoževati nad okoliščinami, v katerih živimo in govoriti, da je to nepravično.

Naša duša je zasužnjena, vkovana v telo. Plotin pravi, da naj se zato ne pritožujemo in naj ne žalujemo. Pravi, da so duše v tem svetu lahko srečne. Če niso, je to zaradi njene lastne nemoči. Da bi dušo prečistili, moramo razvijati vrline. Ko odvržemo vse odvečno, bo ostalo tisto, kar je resnično in neminljivo. Vsaka posamezna duša izhaja iz Duše sveta, ki je ena. Sebe daje vsemu, pa vendar ostaja ena, kot daje Sonce svetlobo, pa vendar se ne spreminja in je edinstveno. Duša sveta je ena, obenem pa jih je več, saj obstaja v vseh bitjih in jim daje življenje.

Telo

Da bi telo lahko zaživelo, mora vanj priti duša, ki izgubi krila. Plotin pravi, da filozofu ni treba zanemarjati telesa in naj mu nudi vse, kar je nujno, vse do trenutka, ko se loči od njega. Tu se pojavi temeljno vprašanje: kaj je telesu nujno? Če si telo predstavljamo kot vozilo duše, je potem res potrebno vozilu vsak dan menjati gume, barvo, preoblačiti sedeže po zadnji modi? Ali je dovolj, če ga ohranimo v voznem stanju, da bi lahko opravljal svojo nalogo – iti tja, kamor odloči duša? Plotin pravi, da glasbenik nosi s seboj liro tako dolgo, dokler lahko nanjo igra, ko pa ne more več, jo pusti ob sebi in zapoje brez inštrumenta …

V stvareh, ki jih vidimo, obstaja lepota, ki je ne smemo zavračati, moramo pa stremeti k višji lepoti. Ne smemo pozabiti, da nismo samo telo.

Vrline

Plotin pravi, da so vrline potrebne zato, da bi očistili dušo in tako postali podobni božanskemu, ki je čisto. Pripadajo duši in telesu, do njih pa pridemo z vajo. Vrline lahko dosegamo, saj so rezultat naših odločitev in izbire. Da pa bi lahko vrline dosegli, moramo natančno vedeti, kaj vrline so. Šele takrat, ko vemo, kaj je to hrabrost, pravičnost itd., lahko to prebudimo v sebi.

Platon je govoril, da je v smrtni naravi zlo nujno in da moramo pred njim pobegniti. Da, ampak kako? Vsekakor ne z menjavo prostora ampak tako, da usmerimo oči duše k tistemu, kar ji je sorodno, proti umu. S tem, ko se ločimo od telesa, smo bliže sebi.

Plotin pravi: »Njeno dobro (dobro duše) je s tistim, ki ji je soroden, zlo pa z nasprotjem. Ko se prečisti, mora biti z njim, in dosegla bo to, ko se obrne … Je to potemtakem njena vrlina? To je tisto, kar v njej postaja z obračanjem k … Kaj ni imela tega, kar gleda, že prej in se tega ne spominja? Imela je, vendar ni bilo v delovanju, ležalo je na neosvetljeni strani.Vrline osvobajajo človeka in so tisto najboljše v umu. Vrline so delovanje, ki je usmerjeno k umu, ki naredi dušo skladno in lepo. Preko vrlin dosežemo modrost.

Odnos filozofa do vidnega sveta

Plotin nam govori, da moramo ta svet razumeti kot gledališko sceno, kjer igramo dodeljeno vlogo in moramo sprejeti vse, kar se nam dogaja. Vsak človek mora svojo vlogo dobro odigrati in se z njo ne sme istovetiti. »Ko se ljudje, ki so umrljivi, z orožjem borijo v lepo poravnani vrsti, kot to delajo v šali pri plesu z orožjem, s tem izpričujejo, da je vsa človeška resnoba le igra in oznanjajo, da smrt ni strašna in da umreti v bitkah pomeni samo prej vzeti to, kar se sicer zgodi v starosti, prej odditi in priti in se vrniti …« Ko bi lahko življenje razumeli na ta način, bi se nam zdele mnoge stvari manj dramatične. V vidnem svetu človek nujno živi skupaj s telesom, ki mu prinaša veliko neprijetnosti, za katere pa Plotin pravi, da niso nekoristne. Ne pozabimo, da ima človek v okviru danih okoliščin vedno svobodo izbire. Na stvari lahko gleda drugače kot večina ljudi, lahko je vesel, vljuden, hraber. Tudi ko nas doleti huda nesreča, smo lahko s svojo pokončnostjo zgled drugim. Če ne bi poznali zla, ne bi vedeli, kaj je dobra vrlina. Sonce sije tudi v vidnem svetu in ne smemo biti kot netopirji, ki se skrivajo pred njim. Filozof mora znati videti lepoto za vidnimi stvarmi, mora biti navdušen, ko v nekom prepozna veličino duše, pravičnost, hrabrost, svetost.

Mesto in vloga človeka v kozmosu

Plotin uči, da je vse v kozmosu živo, da je kozmos napolnjen z nesmrtnimi bitji. Nesmiselno je misliti, da je nesmrtna samo človekova duša in da »nebo«, kljub temu da mu priznavamo urejenost in pravilnost, pri tem nima vloge. Težko se je rešiti antropocentrizma, ki je v naši podzavesti globoko zakoreninjen, in razumeti, da nimamo edini pravice do nesmrtnosti, da se vse ne vrti okrog zemlje in človeka. Eden od mnogih bitij je tudi človek, ki ga Plotin postavlja med bogove in zveri. Četudi ima človek skromno vlogo na veliki kozmični sceni, mora zavzeti aktivno držo in nadaljevati s spoznavanjem sebe in sveta okrog sebe, namesto da se pritožuje in čaka, da se mu zgodi, kar mu je usojeno. Človek lahko izbira. Od tega, kako živi tu, je odvisna njegova prihodnost. Prepuščanje ugodju, strastem in izpolnjevanju zahtev telesa ga vodi v propad njegove duše, saj ta tako pozablja, od kot prihaja in kam gre. Živi uspavano. Budna duša pa hiti, da bi zapustila »tukajšnji« svet in se vrnila, od koder je prišla. Pravo delovanje duše ni skrb za telo, temveč zase v svoji enotnosti z vseobsegajočo dušo in stapljanju z ENIM.

Avtorica: Biljana Popović