Med najdragocenejša sporočila, ki nam jih je zapustila stara Grčija, nedvomno spadajo Platonova dela. Ta veliki filozof, predmet večne razprave med različnimi tokovi mišljenja, ostaja aktualen v vseh časih, ker govori o tem, kar presega omejitve posameznih zgodovinskih trenutkov – o človeškem življenju in njegovi vsebini, o tem, kar se dogaja v človeku, pri čemer to hkrati nujno daje tudi smer in značilnosti življenju, ki ga živi navzven.

Platon v sedmi knjigi Države, v dialogu med Sokratom in Glavkonom skozi usta svojega učitelja Sokrata povzema svoja številna učenja v arhetipski zgodbi o votlini:

[Sokrat:]- In zdaj ti želim pojasniti razliko med vednimi in nevednimi ljudmi s to primero. Predstavljaj si, da ljudje živijo v podzemni votlini, ki ima dolg vhod, odpirajoč se proti svetlobi; da so ljudje v njej od majhnega vklenjeni v okove na nogah in vratu, tako da se ne morejo premakniti in gledajo le predse – in glave zaradi okovov ne morejo obračati naokoli. Visoko in daleč za njihovimi hrbti gori svetloba ognja; med ognjem in sužnji si predstavljaj pot, ki se vzpenja navzgor, ob njej pa zid – podobno kot pri glumačih, ki stojijo pred gledalci za pregrajo, nad katero izvajajo svoje iluzorne umetelnosti.
– Predstavljam si, je odvrnil Glavkon.
– Predstavljaj si ob tem zidu ljudi, ki nosijo različne stvari tako, da molijo prek zidu, na primer kamnite ali lesene in druge kipe ljudi in živali, skratka različne podobe …
– O neobičajni sliki pripoveduješ in neobičajnih sužnjih.
– Ti so prav taki kot mi! Namreč mar misliš, da sužnji vidijo kaj drugega kot sence, ki jih svetloba ognja meče na steno votline pred njimi?
– Le kako, če pa celo življenje ne morejo ganiti glav?
– In kaj bi videli od stvari, ki jih nosijo mimo njih? Mar ne bi tudi od njih videli le sence?
– Seveda …

– Če bi se lahko med seboj pogovarjali, mar misliš, da senc, ki bi jih videli, ne bi zamenjevali za bivajoče stvari?
– Nedvomno.
– Kaj pa, če bi v temnici z nasprotne strani odmevalo, kadar bi kateri od mimoidočih spregovoril – misliš, da bi po njihovem mnenju govorilo kaj drugega kot mimoidoče sence?
– Pri Zevsu, zagotovo ne mislim tako.
– Takšni ljudje bi torej menili, da so resnične le sence podob?
– Vsekakor.

Platon opisuje stanje nevednosti v človeku in pri tem primerja “svet, ki se kaže prek vida” s “prebivališčem v temnici”.
“Svet, ki se kaže prek vida” je pojavni svet, svet oblik in objektivnih stvari, manifestirani svet, čigar vzrok je Bivajoče, nevidno življenje vseh vidnih pojavov. Svet, ki ga človek vidi neposredno, je odraz, senca prave resničnosti, ki je fizične oči ne morejo videti. Te sprejemajo svetlobo ognja, ki gori “visoko in daleč” v votlini, svetlobo fizičnega sonca,¹ s čimer opravljajo nalogo, ki jim jo je namenila narava.

To, kar za Platona predstavlja nevednost ali “prebivališče v temnici”, je odnos človeka do pojavnega sveta, navezanost izključno na to, kar prenašajo čutila. Ljudje, ki v svojih okovih vidijo le sence, odraze na steni votline, so tisti, ki sprejemajo le to, kar jim prenaša “oko” – simbol fizičnih čutil, zunanjega opazovanja stvari. Njihova resničnost je tedaj omejena, oni sami pa so sužnji lastnega pogleda na svet, ki je posledica nevednosti: “To, kar vidim, slišim, to, česar se lahko dotaknem, tudi priznavam” … Človek ne ostaja nepremičen ujetnik pečine zato, ker živi v manifestiranem svetu, temveč zato, ker misli, da je to vse; zato, ker ne pozna drugega.
Toda Platon pravi, da obstaja izhod iz votline, da obstaja pot, ki vodi iz nje …

– In sedaj pomisli, kaj bi se zgodilo s tistimi, ki bi se tega osvobodili, odvrgli okove in se pozdravili od norosti, če bi se jim to dejansko zgodilo. Če bi nekdo kateremu med njimi snel okove in bi bil primoran nenadoma vstati, obrniti glavo, zapustiti svoj prostor in gledati navzgor proti svetlobi, bi pri vsem tem čutil bolečino in zaradi svetlobne bleščave ne bi mogel gledati stvari, tega, katerih sence je prej videl.
– Kaj misliš, da bi rekel, če bi mu nekdo dejal, da je tedaj gledal utvare, zdaj pa da boljše vidi, ker je nekoliko bližje Bivajočemu in obrnjen proti stvarem, v katerih je več Bivajočega, in če bi mu tedaj pokazovali na vsako od mimoidočih stvari ter ga z vprašanji silili, naj odgovarja, kaj vendar je to? Misliš, da v svoji zbeganosti ne bi mislil, da je resničnejše to, kar je videl do tedaj, namesto tega, na kar mu pokazujejo zdaj?
– Vsekakor.
– In če bi ga primorali, naj gleda proti sami svetlobi – mar ga ne bi bolele oči in mar se ne bi obrnil in zbežal k tistim stvarem, ki jih lahko gleda? In ali ne bi mislil, da so te stvari resnično bolj jasne od tistih, ki mu jih pokazujejo?
– Tako je.
– In če bi ga nekdo na silo vlekel od tod po težavnem in strmem izhodu ter ga ne bi spustil, dokler ga ne bi izvlekel na sončno svetlobo, mar ne bi ta, ki bi ga vlekli, trpel bolečine in se jezil, ker ga vlečejo? In ko bi naposled prišel na svetlobo, mar ne bi zaradi bleščave ne mogel videti ničesar od tega, za kar so mu do tedaj govorili, da je resnično?
– Sprva seveda res ne bi mogel.
– Torej bi se moral verjetno postopoma privajati na zgornje resničnosti. In najprej bi najlažje opazoval sence, zatem v vodi človeške in druge podobe, pozneje pa celo bitja sama. Zatem bi se začel ozirati na tisto, kar je na nebu in na nebo sámo – laže bi to seveda opazoval ponoči, ko bi zrl proti svetlobi zvezd in lune, kot podnevi, ko bi gledal sonce in sončno svetlobo.
– Da, seveda!

Platon simbolično govori o iskanju spoznanja. Nekdanji ujetnik postane popotnik, ki se mora spopasti s težavami poti v neznano: strm vzpon, pomisleki in dvomi, svetloba, na katero se mora postopoma in potrpežljivo privajati.
Šele po dolgotrajnem trudu lahko popotnik vidi drugačno resničnost:

– Nazadnje bi torej lahko, menim, zagledal in gledal v sonce, kakršno je, ne pa njegovih odsevov v vodi in kje drugje, temveč sonce samo po sebi, v vsej svoji resničnosti. Videl bi sonce takšno, kakršno je.
– Vsekakor.
– In zatem bi že sklepal, da je sonce tisto, ki daje letne čase in leta, ter da vlada vsemu v vidnem svetu in je na neki način vzrok vsega, kar je vidno, tega, kar je prej gledal v votlini.
– Očitno bi po onih rečeh prišel do teh.
– In če bi ga ko bi se spomnil starega prebivališča, tamkajšnjega védenja in tamkajšnjih sotrpinov, meniš, da sebe ne bi imel za srečnega zaradi te spremembe, njih pa bi pomiloval?
– Pa še kako!
– In če je tam bil deležen časti in hvale od drugih tisti, ki je najostreje videl mimoidoče sence in ki si je najbolje zapomnil, katere so šle običajno mimo prej, katere pozneje in katere hkrati, ter je nato na podlagi tega najizvrstneje ugibal, kaj se bo zgodilo – misliš, da bi si osvobojeni želel tega ter zavidal tistim, ki so med njimi deležni časti in oblasti? ² Ali pa bo doživljal to, o čemer govori Homer, in bi veliko raje “kot hlapec služil drugemu možu brez posesti” in raje pretrpel kar koli drugega, kot da bi moral misliti in živeti enako kot ujetniki v votlini?
– Mislim, da bi raje prenašal vse to, kot da bi živel na isti način.

Prava resničnost je za razliko od votline, ki predstavlja vidni in manifestirani svet, v nadčutnem svetu, svetu idej. To je svet, ki se približuje Bivajočemu, svetu pravzorov, vzrokov vsega, kar je vidno. Popotnik, ki se je privadil na njegovo svetlobo, začenja razumeti razliko med vednostjo in nevednostjo, razliko med svobodo, ki jo daje spoznanje, in življenjem okovanih ujetnikov votline. Toda Platon svojega popotnika spodbuja k novemu potovanju: k sestopu nazaj v votlino. Njegova dolžnost je, da svojim nekdanjim sotrpinom razkrije to, kar je spoznal zgoraj. Toda pot sestopa zopet pomeni nov proces premagovanja težav, ker ujetniki votline ne sprejemajo tistega, ki jih želi vznemiriti v njihovi nepremičnosti:

– In če bi takšen človek spet sestopil in sedel na isto mesto, mar se ne bi njegove oči izpolnile s temo, potem ko bi nenadoma prišel s sočne svetlobe?
– In še kako.
– In če bi tedaj spet moral tekmovati v prepoznavanju onih senc s tistimi večnimi sužnji, medtem ko sam slabo vidi, dokler se njegove oči ne privadijo na temo – ta čas privajanja pa ne bi bil ravno kratek – mar se mu ne bi posmehovali in mar ne bi o njem govorili, da se sicer povzpel gor, da pa se je vrnil s pokvarjenimi očmi ter da ni vredno niti poskusiti iti gor? In če bi lahko dobili v roke tistega, ki bi jim želel sneti okove in jih voditi navzgor – mar ga ne bi ubili?
– Vsekakor.

Kljub temu, meni Platon, imajo tisti, ki vedo, dolžnost, da pomagajo osvoboditi okovov tiste, ki ne vedo, ter jih voditi do najpomembnejšega spoznanja – spoznanja Dobrega.

Ko Platon opisuje svet zunaj votline, svet idej, pravi, da v njem vlada Sonce, ki daje življenje vsemu – ideja Dobrega. Ta je ” … vzrok vsega, kar je pravično in lepo v svetu; v vidnem svetu rojeva svetlobo in njenega gospodarja,³ v svetu idej je sama gospodarica⁴ ter nam daje resnico in um; … k njej mora obrniti svoj pogled vsakdo, ki želi razumno delovati v zasebnem in javnem življenju.”

Spoznanje Dobrega ne pomeni preprosto prezirati sence. To, kar se morajo naučiti ujetniki votline, je prepoznati resnico v vseh njenih odrazih. Prepoznati to, kar se manifestira kot Lepo, Dobro in Pravično v vseh stvareh: idejo Dobrega.

S tem spoznanjem se učijo prepoznavati in razlikovati sence od resničnosti, pravilno vrednotiti stvari, ustvarjati oblike in življenje, ki bodo popolnejši izraz dobrega, lepega in pravičnega. To je tudi smisel odstranjevanja okovov.

Toda s čim lahko ujetniki spoznajo resnico, če jim oči prenašajo le nepopolno resničnost, kaj je orožje pri snemanju okovov?

Platon pravi: “… ta zmožnost kot tudi orodje, s katerim se vsakdo uči, je navzoča v duši vsakogar. Kot se na primer oko sámo ne bi moglo obrniti iz teme proti svetlobi drugače kot s celim telesom, prav tako moramo tudi celotno dušo obrniti proč od vsega, kar postaja, vse dokler ne postane spodobna gledati in se dvigniti do Bivajočega in najsvetlejše točke Bivajočega, to pa je Dobro.”

Za razliko od čutil, ki prenašajo le odraze resničnosti, je sposobnost popolnega spoznanja v duši “v tem, kar je v nas božanskega, kar nikoli ne izgubi svoje moči” Duša, ki je nevidna, vendar navzoča, lahko človeka dvigne v “svet idej”, nevidno resničnost, ki ji pripada tudi ona sama. Duša je povezava, s katero lahko človek ustvari sklad med lastnim bitjem in svetom, v katerem živi: ko duša vidi resnico, jo roke prenašajo skozi dejanja in človek tedaj to resnico preprosto živi.

In kako lahko k temu dušo spodbudimo?

Z vzgojo, pravi Platon. Toda duši ni treba “vida vsajati”. Duša vidi. Vzgoja je umetnost obračanja oči duše na pravo stran …

Avtorica: Ana Jončić

_____________

¹ Ogenj v votlini se tu nanaša na fizično sonce, ki osvetljuje fizični svet (votlino), tega pa zaznavamo s fizičnimi očmi (op. prev.)
² Kdor se je vrnil v votlino, zares pozna nevidne vzroke vsega pojavnega, za razliko od tistih posameznikov v votlini, ki samo ugibajo o pravi naravi stvari na podlagi zunanjega opazovanja in jih nevedni zaradi tega cenijo.
³ Fizično sonce (op. prev.)
⁴ Ideja Dobrega (op. prev.)