Platon in Akademija
Platon se je rodil leta 427 p. n. št., sedmega dne meseca targeliona, ki bi ustrezal drugi polovici našega maja. Rojen je bil na isti dan, ko so na otoku Delosu slavili rojstvo Apolona, zato so mu kasneje nadeli vzdevek Apolonov sin in glasnik.
Po rodu je bil iz aristokratske družine, ki je po očetovi strani izvirala od Kodra, zadnjega atenskega kralja, po materini pa od Solona. Njegova starša Ariston in Periktiona, ki sta ga po dedu poimenovala Aristokles, sta ga pazljivo vzgajala in mu omogočila najboljšo izobrazbo. Nadimek Platon (Široki, Plečati) je dobil od učitelja gimnastike, Aristona iz Arga, bodisi zaradi širokega čela, pleč, načina govora ali pa zaradi širine duha. Čeprav je imel najboljše učitelje gimnastike, glasbe, matematike, geometrije in filozofije, poleg tega pa je prebiral tudi spise starejših mislecev, jonskih kozmologov in Anaksagore, je najgloblji pečat vanj vtisnil Sokrat, katerega je kasneje ovekovečil v svojih dialogih.
Sokrat je dan pred njunim prvim srečanjem sanjal, kako je z Erosovega žrtvenika k njemu priletel labod, Apolonova ptica, in sedel na njegova prsa. Takoj zatem so mu zrasla krila in poletel je proti nebu s pesmijo, ki je očarala tako ljudi kot bogove. Ko je naslednji dan zagledal Platona, ki mu je tedaj bilo dvajset let, je takoj razumel pomen sanj in dejal, da je to labod, ki ga je videl v sanjah.
To srečanje je v Platonovem življenju izzvalo preobrat. Sokratova življenjska modrost in vrlina sta popolnoma prevzeli Platona, ki je svojemu učitelju ostal zvest vse življenje.
Platonove Atene
Atene, nekoč zbirališče filozofov, umetnikov, državnikov in vojskovodij, so v Platonovem obdobju živele v senci teh davnih časov.
Po zmagi v grško-perzijskih vojnah je sledila krvava peleponeška vojna in ko so
leta 404 p. n. št. po padcu Aten prišli na oblast aristokrati, se je Platon, kot navaja v svojem avtobiografskem Sedmem pismu, želel posvetiti političnemu življenju. Toda kmalu se je izkazalo, da je bila nova oblast v primerjavi s prejšnjo veliko slabša. Leta 403 p. n. št. se je ponovno vzpostavila demokratična ureditev, ki je štiri leta kasneje Sokrata, katerega je Platon poimenoval ”najpravičnejši človek svojega časa”, obsodila na smrt.
Spričo splošne izgube moralnih vrednot, ki se je kazala predvsem v politiki, od koder se je prenesla tudi na druge vidike življenja in same družbe, je Platon nekoč izjavil: »Vse, kar sem videl in še marsikaj podobnega, kar ni bilo nepomembno, je v meni zbudilo ogorčenje in me odvrnilo od tedanjega zla,« pri čemer je zlo imenoval tisto, kar se je dogajalo v tedanjem atenskem političnem življenju.
Potovanja
Po Sokratovi smrti je Platon tako kot večina Sokratovih učencev zapustil Atene. Odpotoval je v Megaro k Evklidu, ki je ustanovil megarsko šolo. Iz Megare je nato odšel v Egipt, kjer se je učil od hierofantov v Heliopolisu in Memfisu. Diodor navaja, da se je v njegovem obdobju, ko je sam obiskal te kraje, Grkom prikazovala hiša, v kateri je Platon živel skupaj z nekim pitagorejcem. Od tam se je odpravil v Kirene (v današnji Libiji), kjer je dlje časa ostal pri znamenitem matematiku Teodorju, s katerim se je spoznal v Atenah pred Sokratovo smrtjo. Iz Kiren je nato odpotoval k pitagorejcem v Veliko Grčijo, kakor se je tedaj imenovala južna Italija zaradi velikega števila grških kolonij.
Pitagorejsko središče je bilo mirno in srečno mesto Tarant, ki mu je vladal matematik, državnik in filozof Arhitas, poleg tega pa je v njem bila prisotna tudi močna pitagorejska tradicija. S posredovanjem pitagorejcev je bil Platon povabljen v Sirakuze na dvor tirana Dionizija Starejšega. Vendar kljub vsem Platonovim prizadevanjem Dionizij ni pristal na vzpostavitev bolj humane ureditve, še več, padel je celo v nemilost, tako da se je njegovo prvo potovanje na Sicilijo precej nesrečno končalo. Dionizij Starejši je namreč kapitanu ladje, na katero se je vkrcal Platon, dal skrivni ukaz, da ga bodisi ubije ali pa proda v suženjstvo. Kapitan ga je izkrcal na otoku Ajgini in prodal. Tedaj je na otoku veljal zakon, po katerem je morala vsakega Atenca, ki je stopil na tla Ajgine, doleteti smrt, kajti med Atenami in omenjenim otokom je v tistem času vladalo sovraštvo. Toda prebivalci otoka so se odločili, da mu bodo smrt prihranili, »ker je filozof«, in ga prodali kot vojnega ujetnika. Usoda je hotela, da se je tedaj na trgu, kjer so prodajali sužnje, po naključju znašel bogat tujec, Anikerid iz Kiren, ki je Platona spoznal in se z njim spoprijateljil v času njegovega bivanja v tej afriški koloniji. Odkupil je ujetnika in ga poslal k prijateljem v Atene. Ti so takoj zbrali denar, da bi ga vrnili kupcu, toda Anikerid je to zavrnil rekoč, da oni niso edini prijatelji, ki so vredni, da lahko poskrbijo za Platona. To zgodbo navajata Plutarh in Diogen Laertski, ki še dodaja, da je šlo nekaj zbranega denarja za del zemljišča in hišo, kjer je kasneje delovala Akademija.
Dobra stran tega potovanja je bila, da je Platon spoznal Diona, brata Dionizijeve žene, kajti to prijateljstvo se je kasneje izkazalo za veliko pomembnejše od poznanstva z Dionizijem Starejšim.
Akademija
Ko se je Platon po desetletnem potovanju leta 387 p. n. št. vrnil v Atene, je na vadbišču, ki je dobilo ime po heroju Akademu, ustanovil filozofsko šolo, imenovano Akademija. Pred njenim vhodom, kot piše Pavzanija, je bil postavljen žrtvenik, posvečen Erosu, najstarejšemu od vseh bogov, kakor je tudi zapisano v Platonovem Simpoziju. V notranjosti Akademije je bilo svetišče, posvečeno muzam, zaščitnicam človeških umetnosti, in žrtveniki, posvečeni Prometeju, Hermesu, Ateni in Herkulu.
Tam je bila posajena tudi oljka, za katero pravijo, da je v Atenah zrasla druga po vrsti, takoj za tisto, ki se je nahajala v bližini same Akropole.
Platon je na začetku poučeval na samem vadbišču, kasneje pa v hiši, v katero se je preselil in kjer je živel v družbi mladih ljudi, ki so prihajali ne samo iz Grčije, temveč tudi iz tujih dežel, nekateri zaradi znanja, drugi pa so želeli pridobiti splošno izobrazbo ali se pripraviti na državno službo.
To je bila prva šola filozofije, zasnovana kot univerza. Imela je svoj statut, program, pravila obnašanja, spalnice, knjižnico in vse ostalo. Nastala je po vzoru pitagorejske šole z razliko, da se učenci niso ločili od sveta. V Akademiji so poleg filozofije proučevali tudi matematiko, geometrijo, astronomijo, govorništvo, glasbo, logiko, gramatiko in številne druge vede, katerih cilj je bil spoznavanje samega človeka oz. prepoznavanje ključnih moralnih vrednot, ki jih posameznik lahko razvije.
Platon za svoja predavanj ni zahteval plačila, temveč se je šola vzdrževala z rednimi prispevki učencev. Platon je bil vsak dan v stiku s svojimi učenci – bodisi v učilnici bodisi za obedom. Kosilo je bilo skupno, kar je imelo veliko vzgojno vlogo, tako da sta Spevzip in Ksenokrat, Platonova neposredna naslednika na čelu Akademije, kasneje za to vrsto srečanja pisala pravilnike.
Čeprav se je Platon po Sokratovi smrti odrekel neposrednemu političnemu delovanju, se je lotil vzgoje in izobraževanja novih rodov, ki naj bi kasneje kot resnična aristokracija duha in značaja etično-politične ideje prenašala celemu grškemu svetu in jih praktično uresničevala v številnih mestih. Mladi ljudje, ki so obiskovali predavanja v Akademiji, se niso odrekali aktivnemu sodelovanju v političnem življenju, ampak so se, ravno nasprotno, pripravljali, da bi vzpostavili boljše politične sisteme, ki bi bili v duhu najboljših zakonov.
Kot pravi M. N. Đurić v svoji knjigi Historija helenske etike: »V teh mladih ljudeh je še enkrat, kot zlato večerne zarje, zablestela moralna moč in se nadejala, da bo lahko prerodila svet, ki je že začel usihati. V Platonovem času je bila Akademija zares etično-politična matica, njena etično-politična modrost in moč pa se je kasneje odražala v Herakleji, Sirakuzah, Aterneju, Peli in nato še v Megalopolisu. Akademija je gojila tudi znanost, ki je bila potrebna, da bi se razvile in utrdile nove življenjske norme ter zgradili novi ljudje, ki bi predvsem s svojo etično in kasneje tudi politično močjo iz polisa ustvarili kalipolis oz. iz države ustvarili dobro in urejeno državo. Da bi se to lahko uresničilo, je bila nujna moralna formacija mladih ljudi, ki so politično moč združevali s filozofsko izobrazbo.«
Glede na razpoložljive vire je šolanje v Akademiji trajalo deset let, mnogi učenci pa so kasneje nadaljevali s širjenjem njenih idej po celotnem Sredozemlju, tako da praktično ni mesta, do katerega ne bi prišel njihov vpliv. Iz popisov članov Akademije, od katerih je bil en odlomek najden v Herkulaneumu v Italiji, je možno razbrati, da je bil eden od članov Kaldejec. Predavanja sta poslušali tudi dve ženski – Lastenija iz Mantineje in Aksiotija iz Fliunteja v Arkadiji, ki je pričela poslušati Platona, potem ko je prebrala odlomek iz Države.
Platon je svoje delo v Akademiji prekinil dvakrat, in sicer med letoma 366 in 365 ter 361 in 360 p. n. št., ko se je odzval na povabilo Dionizija Mlajšega in odpotoval v Sirakuze. O neuspelih poskusih, da bi se sirakuška tiranija spremenila v humanejšo obliko oblasti, priča Sedmo pismo kot tudi Dionov življenjepis, ki ga je napisal Plutarh. Platonov ideal o filozofu na prestolu je, čeprav le za kratek čas in za ceno lastnega življenja, uresničil Sirakužan Dion, eden od njegovih najljubših učencev.
Razen Dionizija so Platona vabili tudi mnogi drugi kralji in državniki, da bi jim s svojimi nasveti pomagal pri vzpostavitvi boljše družbene ureditve. Povabil ga je tudi makedonski kralj Perdik III., toda Platon je, namesto da bi prišel sam, poslal svojega učenca Evfreja, razloge za to pa je navedel v Petem pismu.
Zgovorno pričevanje o političnem vplivu Akademije je tudi Enajsto pismo, v katerem Platon odgovarja Laodamantu, filozofsko izobraženemu državniku na otoku Tasu, ki se je nanj obrnil po nasvet v zvezi z ustanovitvijo neke naselbine.
Platonov učenec Formion iz Eleje je napisal zakone za svoje Elejce, Menedem iz Pire pa za svoje someščane. Plutarh med posamezniki, ki so izšli iz Platonove šole, prav tako navaja Aristonima, ki je sestavil zakone za novo ustanovljeni Megalopolis na Peleponezu, vsestranskega Evdoksa iz Knida in Aristotela iz Stagire, ki sta pisala zakone za svoji rodni mesti, ter dve vojskovodji – Habrijo in Fokiona.
Akademija po Platonu
Po Platonovi smrti leta 347 p. n. št. sta Ksenokrat in Aristotel odšla v As, kjer sta skupaj z Erastom in Koriskom, tudi Platonovima učencema, ustanovila podružnico Akademije. Hermija, vladar Atarneja in Asa, se je spoprijateljil z Erastom in Koriskom in po njunem nasvetu uredil Atarnej v duhu Platonovega filozofsko-političnega učenja, njima pa podaril mesto As.
Učinek političnih reform je bil, da so številna sosedna grška mesta sklepala zavezništvo z državo atarnejskega kralja – filozofa, tako da je to mesto postalo močna grška sila in oporišče za osvobajanje maloazijskih Grkov od perzijske oblasti. Hermija je sklenil tudi skrivno vojaško povezavo s Filipom in tako se je ustvarila močna vojaška sila proti Perzijcem.
Sam Aristotel je vzel za ženo Hermijevo hčer Pitijo, njegov oče Nikomah pa je bil zdravnik Filipovega očeta Amita II. Iz teh odnosov so nastale Aristotelove povezave z makedonskim dvorom.
Filip se je zaradi pohval, ki jih je Hermija dajal o delu Akademije, odločil, da bo povabil Aristotela, ki naj bi mu pomagal pri vzgoji trinajstletnega sina Aleksandra. Tako je bila v svetišču, posvečenem nimfam, v zahodnem delu makedonske prestolnice Pele ustanovljena filozofska šola, ki je delovala kot Akademija.
Hermijevo življenje se je končalo tragično. Perzijci so izvedeli za njegovo zvezo s Filipom in napadli Atarnej, ki je ubranil napad. Toda sorodnik Mentor, ki je bil v službi Perzijcev, je Hermija ujel s prevaro. Odvedel ga je v Suzo k perzijskemu cesarju, ki ga je dal mučiti, da bi zvedel več o zaroti. Hermija ni ničesar povedal, zato je umrl mučeniške smrti. Ko so ga pred izvršitvijo kazni vprašali, če ima še kakšno željo, je odgovoril, da njegovim prijateljem sporočijo naslednje besede: »Povejte jim, da nisem storil ničesar, kar bi bilo nevredno filozofije in neprimerno.« Tako je Hermija kot heroj Akademije stopil ob bok Dionu.
Po Platonu je z Akademijo osem let, do leta 339 p. n. št., upravljal Spevzip. Pred koncem življenja je v Atene poklical Ksenokrata, ki je na čelu Akademije ostal petindvajset let do leta 314 p. n. št. S svojo moralnostjo, nepodkupljivostjo, čistim in strogim značajem je dosegel velik ugled pri kralju Filipu in njegovem sinu Aleksandru, ki je pri njem iskal napotke za svoje kraljevanje. V njegovem času je ugasnilo še eno življenje pomembnega učenca Akademije, velikega atenskega vojskovodje Fokiona, Ksenokratovega prijatelja, ki je bil petinštiridesetkrat imenovan za poveljnika atenske vojske. Fokion je bil primer odličnega vojskovodje in filozofa. Bil je skromen, plemenit in moralen ter brez dlake na jeziku, ko je bilo treba povedati resnico. Celo življenje je, tako kot Sokrat, posvetil Atenam in Atencem ter doživel enak konec. Nestanovitna atenska oblast ga je brez jasnega razloga obtožila, spil je strup, telo pa je bilo kot pri kaznjencih sežgano daleč od mesta.
Njegove kosti je ponoči iz pepela pobrala njegova žena in jih zakopala pod ognjiščem njunega skromnega doma v Atenah. Ko je to nekaj let kasneje prišlo na plan, so jih ponovno izkopali in na stroške mesta z vsemi častmi pokopali v posvečeno grobnico.
Tudi politik, filozof in govornik Demosten je izšel iz Akademije. Več let je sodeloval v političnem življenju Aten. Na Akademiji se je šolal tudi Habrija, admiral, ki je leta
376 p. n. št. pri Naksu prinesel prvo atensko pomorsko zmago nad Špartanci po penepoleški vojni.
Naslednja na čelu Akademije sta bila Atenca Polemon in Krates.
Eden pomembnih Akademikov, ki je vodil šolo v času, ko je Platon s Spevzipom in Kratesom bival na Siciliji, je bil Heraklid. Po Spevzipovi smrti se je vrnil v svojo domovino Heraklejo na obalah Črnega morja in tam ustanovil prestižno šolo, ki jo je vodil vse do leta 330 p. n. št.
Kratesa je nasledil Arkezilaj iz Pitana v Mali Aziji. Nato so sledili le še po imenu poznani Lakid, Teleklos, Evander in Hegezin, ki je bil Karneadov učitelj. Karnead je bil leta 156 p. n. št. kot ambasador poslan v Rim z dvema drugima filozofoma, da bi zastopal Atene. Ničesar ni napisal, vendar je v Rimu imel predavanja, ki jih omenjajo Ciceron in drugi Rimljani. Karnead je umrl leta 129 p. n. št., nasledil pa ga je Kiltomah iz Katargine. Bil je plodovit pisec, v njegovih delih pa se je navdihoval tudi Ciceron, medtem ko je pisal svoje Akademike. Leta 100 p. n. št. je Klitomaha nasledil Filon iz Larise. Zapustil je Atene in prišel v Rim leta 88 p. n. št., kjer je imel zelo uspešna predavanja, poslušal pa ga je tudi sam Ciceron. Umrl je okoli leta 85 p. n. št. Mnogi sodobni avtorji ga imajo za zadnjega velikega akademika.
Medtem je ko sama Akademija delovala do leta 529, ko jo je s splošno prepovedjo vseh filozofskih šol zaprl cesar Justinijan I., med omembami pomembnih akademikov po Filonu zasledimo samo še Heraklita iz Tira in Evdorja iz Aleksandrije.
Večna tema pa je vsekakor tudi povezava Akademije z Aleksandrom Makedonskim, Aristotelovim učencem. Redko se omenja, da je Aristotel vzgajal Aleksandra, dokler je bil še član Akademije, ko pa je mladi prestolonaslednik leta 336 p. n. št. sedel na prestol, je Aristotel še istega leta zapustil Pelo, se vrnil v Atene in osnoval svoj Licej. Sčasoma sta se vse bolj oddaljevala. Morda je Aleksander uresničil Platonov sen o filozofsko izobraženem vladarju, kajti Aleksander se je s številnimi dejanji pokazal kot učenec, vreden vzgoje in izobrazbe, ki jo je prejel na Akademiji. O prebivalcih Helade je govoril kot o enem narodu, in kasneje, ko je osvojil velik del Azije, o drugih ljudstvih nikoli ni govoril kot o barbarih. Z vsem spoštovanjem je prinašal žrtvene darove bogovom Egipta, Perzije in Fenicije. Sen o panhelenski enotnosti je razširil na enotnost vsega človeštva s kulturo in filozofskim izobraževanjem, ki sta morala preseči separatizem in razlike med ljudmi.
Po razpadu Aleksandrovega cesarstva se je vpliv Akademije razširil tudi na Megalopolis, novonastalo mesto na Peleponezu. Že od samega začetka je bilo povezano s filozofi, ki so izšli iz Platonove šole. Omenili smo že zakonodajalca Aristonima, kasnejša zgodovina pa omenja še nekaj pomembnih osebnosti, med drugim tudi Filopemena, zadnjega velikega helenskega vojskovodjo.
Kot vsak živi sistem je tudi Akademija prešla skozi različne faze. Po navadi navajajo platonsko-pitagorejsko starejšo Akademijo, srednjo in mlado Akademijo, ki sta se približali skepticizmu, ter četrto in peto Akademijo, ki sta bili eklektični. Že na prvi pogled je jasno, da je šlo za nujno prilagoditev, ki jo je s seboj prinesel čas, saj ne smemo pozabiti, da je med ustanovitvijo Akademije in njeno ukinitvijo preteklo skoraj tisoč let.
Ideal, za katerega si je prizadevala Akademija in ga skušala vsaditi, je bila vladavina uma in vrline tako v življenju posameznika kot tudi v življenju države. To je bila osnova, na kateri je bilo mogoče kasneje zgraditi human politični sistem in nadgrajevati tradicionalna znanja.
Platonova filozofija je živela še naprej skozi celotno antično obdobje, predvsem v obliki aleksandrijskega neoplatonizma, kasneje pa je doživela ponoven razcvet v renesansi. Njen odmev je bil velik tudi pri nemških idealistih iz 19. stol. in lahko rečemo, da še do danes ni zamrl. Angleški matematik in filozof A. N. Whitehead je nekoč zapisal, da celotna zahodna filozofija po Platonu predstavlja samo komentarje na njegove tekste.