Pitagorejci in glasba
Moč glasbe je neizmerna. Ko jo poslušamo, ne moremo ostati ravnodušni. Nagovarja nas, priteguje našo pozornost, spravlja v pogon skrite moči našega duševnega življenja in jih usmerja. Glasba nas spreminja, vodi nas v novi svet čustev ter v nas vzbuja posebne in močne občutke.
To, kar nam razodeva glasba, presega domet besed. Je neposrednejša od ostalih umetnosti, očiščuje in plemeniti našega duha, saj združuje lepoto in dobroto v vsej nematerialnosti svojega jezika.
Josip Andreis
Ko raziskujemo korenine vpliva glasbe na človeka, ne moremo zaobiti odgovorov, ki nam jih ponujata Pitagora in njegova filozofska šola. Kajti ravno pitagorejci so bili tisti, ki so prvi sistematično, filozofsko in znanstveno pristopili h glasbi. Na njihovi teoriji temelji celotna zahodna glasbena teorija, ki je usmerila razvoj in določila ideal lepote, h kateremu bi morala težiti glasba zahodne civilizacije.
Danes ne moremo pristopiti k preučevanju glasbe, ne da bi se že na samem začetku srečali z glasbenim intervalom in glasbeno lestvico. Verjetno pa je malo znano, da je ta dva pojma definiral ravno Pitagora. Njegove postavke, na katerih temelji celotna teorija glasbenih intervalov, se niso bistveno spremenile vse do današnjega dne.
Glasba je imela v pitagorejskem učenju ključno vlogo. Pitagorejci so poleg teorije glasbe preučevali tudi njen vpliv na človeka. Glasba neposredno vpliva na človeška čutila, zato ima zmožnost, da vpliva tudi na dušo. Ustvarja povezavo med materialnim svetom in svetom idej, poleg tega pa prispeva k njunemu dialogu in medsebojnemu sporazumevanju.
Pitagorejska filozofska šola
Pitagorejsko šolo je v VI. stol. pr. n. št. ustanovil Pitagora, ki se je rodil na otoku Samosu med letoma 584 in 560 pr. n. št. Večji del življenja je preživel zunaj Grčije in pridobil znanja, ki izvirajo iz različnih kultur, v Krotonu (južna Italija, tedanja Velika Grčija) pa je ustanovil svojo filozofsko šolo. V zgodovini filozofije je prvi uporabil poimenovanje philosophos – tisti, ki še nima modrosti, vendar k njej teži – namesto besede sophos (modrec).
Pitagorejci so raziskovali naravo, človeka in vse vidike življenja. Njihovo učenje temelji na Enem, iz katerega vse izvira in v katero se vse vrača. Deli se na raziskovanje naravnih zakonov in preučevanje odraza naravnih zakonov na človeka. Pitagorejci so se v zgodovino zapisali kot filozofi, znanstveniki, izumitelji, državniki, zdravniki, glasbeniki in učitelji. Pomembno so prispevali k matematiki, fiziki, astronomiji, teoriji glasbe in medicini.
Pitagora ni zapustil nobenega zapisa, podatki, ki so prispeli do nas, pa so precej okrnjeni, zaradi česar je Pitagora iz zgodovinske osebnosti prerasel v mit. Pitagorejci so kljub kratkemu časovnemu obdobju svojega delovanja predstavljali pomemben člen v vrsti sprememb, ki so kasneje vplivale na celotno zahodno filozofijo in kulturo.
Število, kozmos, harmonija
Srce pitagorejske filozofije je metafizična filozofija števila, ki so jo povzeli s stavkom:
“Vse je število”. Za pitagorejce število ni predstavljalo toliko kvantitativnega pojma, temveč je bilo predvsem simbol za kvalitativno stvarnost. Število je po njihovem nauku izvor vseh stvari, arhetip, po katerem nastaja in obstaja konkretna pojavnost. Število je zanje pomenilo metafizično moč, ki se manifestira na različne načine in daje obliko materiji. Vesolje naj bi tako bilo urejeno po matematičnih principih, ki so izvor reda in harmonije, zaradi reda, ki vlada v njem, pa je Pitagora prvi celotno vesolje poimenoval kozmos.
Po pitagorejskem nauku ima vse v kozmosu lastnost, da oddaja zvok oziroma vibracijo. Zemlja in planeti so kot nebesna telesa, ki krožijo okoli enega središča, pri čemer nastajajo toni. Lastnosti teh tonov pa so odvisne od tega, koliko je določen planet oddaljen od središča. Ti planetarni zvoki tvorijo harmonično kozmično oktavo, poznano kot glasbo sfer, ki je tako subtilna, da je naša ušesa ne morejo slišati, čeprav je povsod prisotna, saj upravlja z ritmi narave.
Harmonija, najpomembnejši pojem v pitagorejski filozofiji, predstavlja notranjo urejenost odnosov, zakon harmonije pa se manifestira skozi združevanje različnega in usklajevanje nasprotij. Temeljna ideja pitagorejcev je bila, da harmonija, ki jo slišimo, harmonija, ki jo vidimo, kot tudi vsaka druga harmonija dejansko predstavljajo matematično harmonijo.
Glasba in število
Pitagorejci so menili, da je notranjo, matematično urejenost ali harmonijo, ki je prisotna povsod v naravi, možno najbolj začutiti skozi glasbo, kajti glasba se neposredno dotika naših čutil. Glasbo so celo uvrstili v eno od štirih matematičnih ved, med katerimi zavzema ključno mesto, kajti za razliko od ostalih treh lahko preko čutil vpliva na dušo.
Pitagora je spoznal, da je glasbena razmerja možno matematično določiti, naše dojemanje konsonance oziroma disonance pa temelji na matematični primerjavi. Medsebojno razmerje med toni temelji na kvantitativnih razlikah, zaradi katerih lahko nastane harmonična oz. neharmonična melodija.
O tem odkritju matematičnih razmerij med toni oz. o odkritju glasbenih intervalov nam govori ena najznamenitejših srednjeveških anekdot.
Ko je Pitagora nekega dne šel mimo kovačnice, so njegovo pozornost pritegnili ubrani zvoki, ki so jih ustvarili udarci kladiva ob nakovalo. Da bi raziskal ta pojav, je primerjal težo kladiv, ki so dajala posebno tonsko ubranost, in ugotovil, da so razmerja med težami kladiv enaka razmerjem naslednjih celih števil – 2 : 1, 3 : 2, 4 : 3. Številčna razmerja med toni, ki jih je odkril, je imenoval intervali.
Anekdota o “glasbeni kovačnici” je verjetno le eno srednjeveških ljudskih izročil, kajti kasneje je Vincenzo Galilei dokazal, da zgodba s kladivi ne more biti resnična, ker zanjo ni nobenega empiričnega dokaza. Kljub temu pa ni dvoma, da je Pitagora delal poskuse z monokordom, pripravo za akustična merjenja, ki ima le eno struno in kobilico, s katero je žico mogoče razdeliti na kateri koli točki. Pitagora je s temi poskusi ugotovil, da dve struni dajeta ubrano melodijo, ko je razmerje njunih dolžin v določenem aritmetičnem razmerju, kar pomeni, da glasbeni intervali predstavljajo enostavna matematična razmerja. Tako interval oktave dobimo, če zabrenkamo na struno, katere dolžini sta v razmerju 2 : 1, interval kvinte dobimo z razmerjem 3 : 2, interval kvarte pa z razmerjem 4 : 3.
Pitagori in monokordu se lahko zahvalimo, da smo spoznali razmerja med zvočnimi pojavi, višinsko razliko med toni in intervale, kar obenem predstavlja tudi osnovo glasbene teorije. Monokord se zaradi tega odkritja imenuje tudi kanon (gr. kanon – meriti po pravilu, vzeti kot pravilo, zakon). Pitagorejska ali diatonična lestvica, ki izhaja iz teh intervalnih razmerij, je osnova za vse kasnejše “zahodne” lestvice vključno s sodobno durovo, molovo in temperirano kromatično lestvico.
Vpliv glasbe na človeka
Pitagorejci so vedeli, da glasbeni toni lahko izražajo različna čustva s številnimi kombinacijami svojih melodijskih in harmonijskih elementov. Zavedali so se, da ti prodirajo neposredno v človeško dušo. Zato so pridajali veliko pozornost vzgojni vlogi glasbe, saj ta lahko bolj kot katera koli druga umetnost človekovega duha ne le obogati, temveč tudi subtilizira, očisti in oplemeniti na kar najneposrednejši način. Glasbo so tako zaradi njene očiščevalne vloge uporabljali v svojem vsakdanjem življenju.
Ko so odhajali na počitek, so se sproščali od dnevne naglice in očiščevali svoj um s tistimi odami in himnami, ki so prinašale miren spanec ter prijetne in preroške sanje. Zjutraj pa so jih iz dremeža prebujale živahne melodije, ki so pregnale zaspanost in lenobnost.
Pitagorejci so zakon harmonije prenesli tudi na zdravje človeka. Kajti zdravje je odraz popolne harmonije elementov v človeku, medtem ko je bolezen pokazatelj notranjega neravnovesja. Pitagorejci so menili, da je s pravo glasbo možno izboljšati zdravje oz. vzpostaviti večjo harmonijo v človeku. Terapija z glasbo pri pitagorejcih je potekala tako, da je “bolnik” poslušal določene melodije, ki so težka psihična stanja spreminjale v njihovo nasprotje. Vsako od teh stanj – kot so žalost, jeza, pohlep, zagrenjenost, ljubosumje, strah, razne želje, nečimrnost, utrujenost ali zagrenjenost – so brzdali in umirjali z ustrezno melodijo.
Od vseh inštrumentov so imeli najrajši Apolonovo polifonsko liro, vendar pa so cenili tudi flavto. Pitagorejca Evfranor in Arhit sta med drugim zapustila tudi zapise z naslovom O flavtah.
Pitagorejci so razlikovali tri vrste glasbe, v latinski terminologiji poznane kot: musica mundana, musica humana in musica instrumentalis. Musica mundana (ali musica coelestis) predstavlja harmonijo makrokozmosa, ki se odraža v gibanju sfer, v rednem izmenjevanju letnih časov in v urejenosti elementov. Musica humana predstavlja harmonijo v mikrokozmosu, v človeku. To je stalna, čeprav neslišna glasba vsakega posameznika, tista glasba, ki človeka vodi in katero čuti v sebi. To glasbo človek lahko sliši, ko sta njegova duša in telo v harmoniji. Izraža se v delovanju organov in posameznih delov telesa, vendar tudi v značaju vsakega posameznika. Musica instrumentalis predstavlja glasbo, ki jo proizvajajo glasbeni inštrumenti in se odraža v zvoku, ki nastane ob igranju nanje. Čeprav se te tri vrste glasbe na zunaj razlikujejo, pa so za Pitagoro vse tri predstavljale eno in isto glasbo. Musica instrumentalis in musica humana sta samo različni obliki iste resnice. Zvoki glasbenega inštrumenta po pitagorejcih vzbujajo enake vibracije tudi v “človeških inštrumentih”, ko med tema dvema inštrumentoma nastane resonanca.
Pitagora z naukom o etičnem značaju glasbe spominja na svojega sodobnika Konfucija, kajti oba sta učila, da glasba plemeniti dušo in spodbuja vrline. Za Pitagorejce je bila vrlina znak harmonije, znak vzpostavljenega ravnovesja med glasbo človekove duše z glasbo kozmosa. Pogoj za to je, da človek sam postane usklajen inštrument, ki si prizadeva za harmonično sožitje in tako svoj ritem uglasi z ritmom skupnosti, v kateri živi, ter s tem prispeva h glasbi sfer.