Pitagora je deloval v VI. stol. pr. n. št. in s svojo zapuščino vplival na vse poznejše filozofske šole.

Bil je prvi, ki je uporabil poimenovanje ”filozof” (gr. ljubezen do modrosti) namesto dotedanje oznake ”sophos” (gr. modrec). V kolektivno zavedno je tako uvedel nov pojem, kateri opredeljuje tiste iskalce modrosti, ki slednjo postopoma ponotranjajo in jo živijo.

Velja za družbenega reformatorja, saj v svojo šolo ljudi ni sprejemal glede na družbeni položaj, temveč glede na njihove sposobnosti in moralne vrline. Pri tem ni delal niti razlik med ženskami in moškimi, kar je bilo za njegovo obdobje nepojmljivo. Njegovi učenci so postali znani po svoji učenosti, pravičnosti in dobroti.

V zgodovino se je zapisal tudi kot znanstveni genij, njegova dognanja pa so v rabi še danes – čeprav je znanost le majhen delček njegovega širokega polja delovanja.

Je eden sedmih grških modrecev, ki ga obkrožajo številne legende in nenavadne zgodbe o njegovih ”nadnaravnih” sposobnostih in moralnem življenju.

Pravijo, da je s svojim znanjem in veliko govorniško močjo osvojil srca vseh, s katerimi je navezal stik. Po pričevanjih se je med njegovimi potovanji od mesta do mesta, še preden je vanje prispel, že bliskovito razširil glas, da tja ne prihaja zgolj učit, temveč tudi zdravit duše.